Bodi moje telo – fašistoidno

"predebel_a"; "ne odobravam ..."; "kaj si pa mislil_a?"; "pojej en sendvič"; "shujšaj"; "presuh_a"

Moj  odnos do lastnega telesa ni bil nikoli enostaven ali sprejemajoč in še zdaleč ne po pozitiven. Deloma to izhaja iz osebnih in družinskih izkušenj, a v veliki meri je to pogojeno in poglobljeno z mojo gejevsko spolno usmerjenostjo in odnosom do telesa nasploh v gejevski skupnosti. Če sem natančen z odnosom do telesa, kot se kaže na mobilnih ali spletnih aplikacijah Grindr, PlanetRomeo, Scruff itd.

Vprašanje: “Ali imaš še kakšno slikico,” v meni vedno povzroči majhen napad tesnobe. Vedoč, da nimam zaželenih trebušnih radijatorčkov, bom ostal praznih rok in brez odziva, ker oseba na drugi strani ne bo dobila iskane slike telesa. Razočaranje je obojestransko, le da se jaz žrem, ker se počutim zavrnjeno zaradi telesne nepopolnosti, ki to ni, medtem ko oseba na drugi strani nima skomin.

Občutek sramovanja lastnega telesa ni od včeraj, feministke_i se s tem vprašanjem spopadajo že desetletja, geji malce manj. Od kod torej izvira nesreča?

Kaj pravi empirija?

Za začetek poglejmo v priročnik Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, ki se z vsako novo izdajo širi. V njem med drugim najdemo tudi opredelitev telesne dismorfije ali bigoreksije, motnje, ki označuje posamezničino_vo nenehno izražanje tožb o lastnem telesu in skrb za telesni videz, povsem običajni dražljaji ali pojavi so obravnavani kot nenormalni in vznemirjajoči, pozornost je mnogokrat usmerjena na določen del telesa ali organ, vse skupaj pa pogosto spremljata depresija in tesnoba.

Geji in bigoreksija imajo mnogo skupnih točk, saj so raziskave pokazale, da je pri njih opaziti nižjo telesno samopodobo, občutke neustreznosti v skladu s telesnimi ideali, tesnobnost, ekscesno vadbo itd. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja je, kako se spolna usmerjenost in bigoreksija povezujeta. Od kod prijaha občutek neustreznosti, sramovanja lastnega telesa.

Občutek sramovanja telesa (body shame) je izraz ponotranjenih idealov maskulinosti, ne spolne usmerjenosti, vendar geji mislijo, čutijo (za razliko od heteroseksualnih moških), da bi morali biti bolj vitki ali mišičasti, skratka telesno idealni, kot to kažeta njihova realna telesna teža in videz, ugotavljata Jennifer Boisvert in Andrew Harrell. Občutek sramovanja lastnega telesa je povezan s samoobjektivizacijo, ki je prisotna ne le pri ženskah, ampak tudi pri gejih in v manjši meri pri heteroseksualnih moških, ugotavljajo Alana Kirkbride, Marika Tiggemann in Yolanda Martins. Prav tako je pri gejih v večji meri prisotna kakšna oblika motenj hranjenja za razliko od heteroseksualnih moških: nezadovoljstvo s telesno samopodobo in motnje hranjenja so tesno povezane s samoobjektivizacijo.

Kvantitativne študije nam povedo, v kolikšni meri je prisoten problem, zato da bi zakopale_i globlje, potrebujemo kvalitativne študije. Avstralski raziskovalec Murray Drummond ugotavlja, da so geji na Zahodu ujeti med konvencije heteroseksualnosti in gejevske skupnosti. Geji povezujejo moškost s telesnostjo in funkcionalnostjo – telo, ki izvaja maskulina dejanja. Mišičnost označuje fizično moč in dominantnost, ker so mišice intrizično povezane s percepcijo moči. V gejevski skupnosti mišičnost služi kot karakteristika, ki označuje privlačnost, ko geji iščejo koga za seks, vendar to ni toliko lastnost, ki bi bila pomembna za primernost partnerja za vezo.

Duane Duncan pravi, da je v gejevski skupnosti poudarjen telesni ideal vitkega, mišičastega telesa, kar se kaže skozi izrazito poudarjanje maskulinosti, ki je le eden izmed načinov izkazovanja ponosa (pride) lastne spolne umerjenosti. Želja imeti maskulino telo je bitka za legitimnost telesa v javnosti, saj geji skušajo loviti ravnotežje med prevladujočimi dominantnimi oblikami moškosti v večinski družbi in v lastni. Za geje je sicer prava moškost izmišljotina, ki se kot takšna pokaže, ko postane videno telo ekscesno ali pokaže obsesijo z notranjim jazom. Geji so namreč ranljivi zaradi nezadovoljstva s telesnim videzom v trenutku, ko je maskulinost, ki jo performirajo, izpostavljena kot nekaj, kar njim ni prirojeno.

Vrnimo se za en nazaj k maskulinosti oziroma mišičnosti telesa kot znaku za privlačnost, ko geji iščejo partnerja za seks. Seks v gejevski skupnosti ni nekaj, kar bi počel kdor koli s komer koli brez ozira na spol, spolno identiteto in spolno usmerjenost, ampak je normiran. Seks je skozi določen tip zaželenega telesa, ki je že vselej ujeto v samo dejanje in diskurz o njem, sodeluje in je bolj primerno od nekaterih drugih teles, ujet v normativnost. Tu se tudi kaže slepa pega Michela Foucaluta, ko trdi, da je treba iskati osvobajajoč potencial v seksu, seksualnosti. Pozabi namreč, kot na to opozarja Judith Butler, da je seksualnost ujeta v diskurz in posledično moč, kar se nenazadnje kaže v normativnosti gejevskega telesa, primernega, zaželenega in idealiziranega za samo seksualno dejanje. Na tem mestu dodajam, da je tovrstna normativnost prisotna le v določenem delu gejevske skupnosti in ni ni značilna za celoto, vendar je najbolj vidna in prepoznana. Gejevska skupnost je namreč, tako kot vse skupnosti, heterogena: znotrja obstajajo različne subkulture, ki imajo drugačne telesne ideale, normativnosti, nekatere se jim celo upirjao, tak primer so medvedi, ki so proti body fašizmu in zagovarjajo bolj lepoto poraščenega, neobritega, okroglega (ali pa tudi ne) telesa.

Nadzor nad telesom

Telo, seks in seksualnost so ujeti diskurz, moč in normiranost, a vprašanji, ki ostajata nerazrešeni sta, kako se je idealni tip telesa, ki prevladuje in diktira, vzpostavil in kako oblikoval.

Susan Bordo je kot ena prvih feministk, ki so pisale o objektivizaciji moškega telesa (če lahko o tem sploh govorimo) in njegovemu izpostavljanju pogledu, zapisala, da je moško telo postalo stvar materialističnega razsvetljenstva, ker so oglaševalci prepoznali kupno moč (gejevskih) moških, kar so storili tako, da so oglase utemeljili na parodiji in igri, da bi privabili potrošnike in se hkrati izognili homofobiji.

Nadalje piše, da je potrošniki kapitalizem pravi motor, ki poganja moške v skrbi za videz: upravljanje in bogatenje telesa sta zlata rudnika za potrošništvo, čigar neizčrpni zakladi so: diete, stradanje, neskončni procesi; lepotni ideali so lahko neskončno popravljivi in spremenljivi. Anoreksija in bigoreksija sta, kot mnoge sodobne motnje, bolezni kulture, ki ne ve, kdaj prenehati. Po drugi strani je oblikovanje telesa v zahodni kulturi eksemplaričen primer in sredstvo opolnomočenja, dodaja Bordo. Posameznica_ik se znajde v paradoksalno patološki poziciji, saj se skuša opolnomočiti skozi izoblikovanje telesa, kar vodi (mnogokrat) v ekstreme in za sabo povleče kup bolezenskih – patoloških stanj, saj želja po idealu pogoltne posamezničino_ovo kritično distanco.

Današnja kultura je kartezična, poudarja Bordo, saj radi mislimo, da so naša telesa stvari, ki se lahko popravijo brez posledic za naše duše; ne menimo se za kakršne koli globlje pomene naših teles kot reprezentacij zgodovinskih, etničnih, rasnih, spolnih ali družinskih nanosov, saj se jih pravzaprav želimo znebiti. V tem procesu menjamo individualno lepoto za generično, ki pogosto reproducira rasistične lepotne kode. Naša telesa dojemamo lepa, samo če naše telo dojemamo kot neposlušen material, ki se mora preoblikovati v skladu z našimi željami, tako se izgubi eros lepote, ki ga zamenja nenehno delo.

Od antike do fašizma

Nenehno delo je namreč zgodovinsko mlad način obravnave telesa. Njegovo današnje pojmovanje se močno razlikuje od antičnega, saj za razliko od Starih Grkinj_ov ne upravljamo lastnega telesa, ampak smo si ga v celoti podredile_i. V antiki lepota ni bila ideal sam po sebi, ampak je vodila k nečemu višjemu; človekova narava je sama po sebi nepopolna in vsak_a, ki si je prizadeval_a to preseči, je bil nadut_a, izpostavi Bordo.

Starogrško pojmovanje telesa ni bilo prepredeno s popolnim podrejanjem in dominacijo, saj so, kot piše Shigehisa Kuriyama, Stare_i Grki_nje pojmovale_i vadbo kot način učvrstitve telesa, tako da so se osvobodile_i viška in tako dosegle_i zmerni karakter. Hkrati je naporno delo (na telesu) čistilo moško telo vseh sedimentov in usedlin, medtem ko je bila pri ženskah menstruacija glavni vir izločanja sedimentov iz telesa. Razlika med trdimi in mehkimi telesi je bila pri Starih Grkih_njah, razlika med vladarjem in sužnjem, dihotomija vlažno-suho pa je po Hipokratu ustrezala dihotomiji moško-žensko. Telo je bilo treba očistit, da bi postalo čisto in nežno, kar so Stare_i Grki_nje zelo cenile_i. O mišičnost ne duha ne sluha, ta  postane pomembna šele v 1. in 2. stoletju, pojasnjuje Kuriyama, ko se mišice povežejo s konceptom osebnosti oziroma avtonomne volje.

Telo kot stroj, telo kot boj

Rod Giblett pojasnjuje, da so fašistke_i nasledile_i in elaborirale_i maskulino in zahodnjaško poetiko telesa, ki hvali trdo pred mehkim, mišice pred salom, čvrstost pred mlahavostjo, močno pred nemočnim. Fašistični diskurz in oblast sta najbolj izpopolnila nadzor na telesom in seksualnostjo. George Lachmann Mosse v svoji analizi seksualnosti in nacionalizma pojasnjuje, da ni šlo za golo zatiranje seksualnosti (in telesa), ampak bolj za postavljanje točno določenih meja: torej nič omahovanja in nedoslednosti. Fašistke_i so konstituirale_i telo kot komunikacijsko in transportacijsko tehnologijo, ki je sporočala njihovo ideologijo skozi prostor in čas, ugotavlja Giblett.

Fašizem telesa ostaja prisoten vse do danes, saj kot zapiše Paul Virilio: fašizem nikoli ni umrl, zato tudi ni potrebe da bi se ponovno rodil. Giblett dodaja, da danes fašizem živi v telesu, telovadnicah, fitnes centrih in okoljskem upravljanju; telo je sredstvo in prenašalec, s pomočjo katerega nam fašizem pošilja sporočilo o sedanjosti in tako omogoča lastni obstanek; fašizem živi v militarizaiciji telesa, prav tako se skozi njega ohranja pri življenju: fašistično telo je militarizirano telo. Fašistično telo je moško telo, ker je fašizem spolno obeležen v mišičastem telesu, ki je proizvedeno skozi vadbo, pojasnjuje Giblett,; fašistično telo je subliminirano telo, ki transcedentira in transformira globine (grotesknost spodnjih predelov v višine) v monumentalnost gornjega dela telesa – na njegovo površino. Dodaja še, da stroj očitno ni moški v biološkem smislu, kot je to organizem, niti ni povsem spolno obeležen kot maskulin, ampak v kulturnem smislu kaže in usmerja na fizične moške karakteristike.

Moški, še posebej geji, danes vse bolj in bolj udejanjajo in se podrejajo določenem telesnem imperativu – široka mišičasta ramena, vitek – Adonisov pas, poudarjena prsa, izoblikovane trebušne mišice, skratka nikjer niti trohice maščobe. Tu je  treba opozoriti, da gre zopet za del gejevske skupnosti, ki stremi k prevladujočemu družbenem idealu moškega telesa, t. i jocks, hunks. Najbolj očitne primere in gojišče fašističnega telesnega ideala najdemo ravno na spletnih in mobilnnih aplikacijah, ustvarjenih in namenjenih, predvsem gejem: Grindr, GayRomeo, Hornet, Manhunt itd., kjer je samoobjektivizacija gejevskega telesa najbolj očitna, saj izstopajo in prevladujejo slike izklesanih torzov brez obrazov. Izbira generičnih teles je velika – izdelkov, saj so tovrstne aplikacije virtualni trgi za partnerstva, kjer se odločaš, podobno med izdelki v trgovini, kateri izdelek – telo ti najbolj ustreza po videnem in opisanem. Če si zadovoljen in druga stran prav tako, bo noč pestra. V nasprotnem te čaka mukotrpno delo v iskanju nekoga, ki bo padel na tvoj šarm.

Nekateri geji s pomočjo mobilnih aplikacij, intenzivne vadbe, hujšanja in skozi samoobjektivizacijo lastnega telesa – mišičastega telesa stroja ohranjajo in potencirajo telesni fašizem v želji, da bi bili priznani kot moški za druge moške, da bi bila njihova spolna usmerjenost in posledično tudi njihova spolna identiteta priznani kot legitimni. Obenem s tem kažejo na to, da je (hegemona/dominantna) moškost pravzaprav parada, kot je dejal Jacques Lacan, saj je to način prikrivanja nečesa, kar moški nima, falosa – osrednjega označevalca v patriarhalni kulturi –, ampak to je, in sicer za drugega; moškost kot parada kaže, da ni nikakršne biološko-anatomske podlage za moško spolno identiteto. Izrazito poudarjanje maskulinosti pri gejih kaže, da gre za parado, ki prikriva dejstvo, da geji nimajo falosa, ampak ga imajo (ga bodo imeli le), če si ga bodo drugi želeli. Želja po posedovanju falosa se pri gejih torej kaže v fašističnem telesnem idealu, normiranju telesa-stroja. A kot me je opomnil Jan Simončič, poteka pri gejih, obsedenih s telesnim videzom, vse skupaj na ravni imaginarnega, torej ravni podob, simbolnega je bolj malo, saj ne gre toliko za vprašanje jezika, kot za vprašanje slike. Simbolno se skozi željo posredno kaže prek pisnih ali ustnih sporočil, izmenjanih prek mobilnih aplikacij ali srečanj v živo, vendar zelo na hitro, ker je cilj takoj preiti k akciji.

Vračam se k pisanju o telesu skozi telo. O telesu, ki se ga sramujem, ki bi ga rad popravil, kot da je avto, z liposukcijo ali huronskim izčrpavanjem. Preštevanje kalorij, ki sem jih zaužil in ki jih še moram pokuriti. Izogibanju odseva telesa v ogledalu in občutku gnusa do trebušnega sala, ki v moji glavi ne bi smelo biti, kjer je. V moji glavi se vse začne in konča, ne v mojem telesu. Pot pokore in kesanja je dolga in mučna. Vendar je kritična refleksija prvi korak k spremembi, poudarja bell hooks; brez razmisleka ni poti naprej. Obenem bi želel poudariti, da odnos do mojega telesa ni preprosta preslikava teorije, saj je kompleksen in določen z več dejavniki, ne le delom gejevske skupnosti. Vendar je z uporabo gejevskih mobilnih aplikacij postal moj odnos do telesa še bolj negativen in poln občutka sramu: moje telo je debelo in nevredno užitka, ker ni želenih radijatorčkov, širokih ramen in Adonisovega pasu. Ni nemogoče najti koga, ki mu bom všeč ali on meni, bolj gre za to, da se v lastni negotovosti in občutku manjvrednosti, ne čutim dobrodošlo in sprejeto. Ostajam ujet v lastni panoptikon, ki ga del gejevske skupnosti še dodatno podpihuje in s tem zanemarja vso lepoto palete teles.

Tags from the story
Written By
More from Martin Gramc

Izraelska mladoletnica umrla zaradi nasilja iz sovraštva

Včeraj je umrla šestnajstletna udeleženka jeruzalemske parade ponosa Shira Banki. Umrla je...
Read More