Miha Lobnik je bil nedavno izvoljen za Zagovornika načela enakosti Republike Slovenije. Institucija bo bedela nad kakršno koli obliko diskriminacije. Pri tem se seveda zastavlja vprašanje, ali bo Lobnik kot gejevski aktivist pristranski do človekovih pravic LGBT+. Lobnik je velik strokovnjak na področju gejevska aktivizma in tega mu ne moremo oporekati, vendar se zastavlja vprašanje, ali bo kot beli cisspolni gej srednjega razreda zmožen preseči lastno družbeno umeščenost in privilegije. Nenazadnje skuša tudi avtor pričujočega članka reflektirati lastno družbeno pozicijo in mehanizme, ki ga postavljajo v nezasluženo prednost v razmerju z ostalim družbenimi skupinami, in jih izkoristiti za opozarjanje privilegijev drugih.
Vrnimo se k temi. Če že analiziramo razumevanje identitetne gejevske politike in njene pomanjkljivosti, je hkrati treba vzeti v obzir tudi klasično levičarsko razumevanje odprave ekonomske družbene neenakosti na račun drugih neenakosti. Tudi tu najdemo slepe pege.
Levica ima dolgo in mučno razmerje s pravicami LGBT+, saj vedno znova kaže, čeprav zatrjuje drugače, da je razredni boj primarnega pomena za splošno družbeno enakost, pravičnost in osvoboditev. Ko enkrat odpravimo kapitalizem in vprašanje razredne neenakosti, bomo razrešile_i tudi vsa ostala identitetna vprašanja. Levičarsko razumevanje, ki ne vključuje tudi identitetne politike LGBT+, po Lisi Duggan temelji na hierarhičnosti, centralizaciji in političnem kot razvojnem karakterju: kot da je treba biti dovolj zrel_a in odgovoren_a za uvedbo in uveljavitev določene identitetne politike. Pri tem Duggan dodaja, da mnoge_i kritiki_ačrke identitetnih politik spregledajo prepletanje različnih identitet, različnih načinov diskriminiranja in zatiranja in razumejo identitetno politiko kot poskus ugrabitve in drobljenja klasične levičarske agende – odprave ekonomske neenakosti – s strani določenih interesnih skupin.
Ob tem te_i kritiki_čarke pozabljajo, da naše identitete nikoli niso enoznačno določene in hierarhično razvrščene, da bi lahko v vsakem trenutku dejali_e: »Najbolj trpim, ker sem pripadnica_ik delavskega razreda!«. Živeti prepletenost identitet v eni osebi pomeni nenehno nositi s sabo vse te identitete, ki se v različnih kontekstih in situacijah različno udejanjajo in hkrati medsebojno vplivajo. To pomeni, da cisspolni belopoti gej iz Ljubljane, ne bo v tem istem mestu doživel enakega zatiranja, kot cisspolna lezbijka iz Kopra, že zato ne, ker je prebivalka_ec bolj privilegiranega območja, sploh pa zato ne, ker je moški, čeprav nihče izmed njiju ni heteroseksualen_a.
Kako hkrati misliti razred, spolnost in spol?
Brian Heaphy pravi, da so materialno, družbeno in kulturno vzajemno konstitutivni, ne moremo jih ločiti in zato so tudi identitete kompleksne in kontekstualno določene. Jon Binnie še bolje povzame problem prežemanja, ko pravi, da moramo upoštevati razredno obeleženost spolnosti in razmerje med kulturo in ekonomijo, a hkrati ne smemo omejiti razredne analize le na ekonomske neenakosti, ampak tudi na to, kako so ljudje ocenjeni na podlagi moralnih sodb o sebi, po sebi in za sebe: torej, kaj so njihove vsakodnevne prakse, vedenje, karakterji.
Zgodovinska analiza lezbištva od tridesetih do šestdesetih let 20. stoletja v ZDA je namreč pokazala, da je bil razred osrednja os družbene in politične delitve v času pred revolucijo v Stonewallu. Kot ugotavljajo Faderman, Kennedy in Davis se lezbijke delavskega razreda niso družile z lezbijkami srednjega ali višjega razreda, geji srednjega razreda pa so imeli istospolno usmerjenost za spreobračanje spolnega statusa, ker so ločili spol od seksualnosti. S Stonewallom pride obdobje razkritja gejev srednjega razreda, ki so izgubili del svojih moških privilegijev, in kot dodaja Richard Goldstein, so ob tem izgubili občutek varnosti, ki so ga imeli kot pripadniki srednjega razreda. Ta občutek so si želeli povrniti, saj so zrasli z občutkom privilegiranosti.
Po stonewallski revoluciji postane spol osrednja os družbene in politične delitve v skupnosti LG(BT+) v ZDA. Ob tem bi dodal, da sta spol in razred temeljno in vzajemno povezana, ne na način, da prvi izhaja iz drugega ali obratno, ampak da drug na druga vplivata in nista zvedljiva drug na drugega. Spol je vselej že razredno obeležen, kot je tudi razred spolno obeležen. Kapitalizem temelji na nepriznavanju neplačanega gospodinjskega dela kot dela, ki bi ga delavka_ec opravil_a pri kapitalistu_ki v zameno za mezdo, in podplačanosti žensk na podlagi njihovega spola, – od tu tudi plačilna spolna vrzel. Delovno mesto, predvsem tista višja, privilegirana in bolje plačana, še vedno ostajajo cisspolno moško obeležena; zato težave z ženskami oziroma nemoškimi kot nadrejenimi. Po drugi strani je obravnavanje razreda še prevečkrat naravnano glede na cisspolne moške.
Če je levičarska politika kriva za spregled identitetnih politik, potem je aktivizem LGBT+ prevečkrat pozabil na vprašanje razreda, trdeč, da smo vsi_e pripadnice_ki diskriminirane_i prvenstveno na temelju naše spolne usmerjenosti ali spolne identitete. Aktivizem LGBT+ ponovi napako levičarske agende, saj ne zaobjame presečnosti identitet in njihovega medsebojnega vpliva v določenem kontekstu. Lisa Duggan izvrstno povzame problematiko tovrstnega pristopa, rekoč, da izoliranje identitete služi kot orodje za doseganje ekonomske pravičnosti in demokratične enakopravnosti, toda v resnici gre za konservativno neoliberalno večznačno (multi-issue) politiko, ki deluje po principu zanikanja kakršnega koli širšega progresivnega konteksta.
Problem izvora
Še vedno se zastavlja vprašanje, kaj je bilo prej razred ali spol(na usmerjenost)? Na tem mestu se bomo poslužili_e teoretskega pristopa Nancy Fraser. Ta pravi, da je pri nepravičnem prepoznavanju osebi zanikan status popolne_ga partnerice_ja v družbeni interakciji in ji je preprečeno sodelovanje kot vrstniku_ci v družbenem življenju. To je posledica institucionaliziranega obravnavanja posameznice_ka kot nevrednega_no spoštovanja. Te nevredne osebe so ovirane pri dostopu do participatorne enakopravnosti. Nepravično prepoznavanje ima tudi materialne posledice, ki so lahko ekonomske, vendar ne odražajo samo ekonomske strukture družbe. V kapitalizmu je ekonomski sistem relativno neodvisen od kulturnega sistema, kar pomeni, da sta status in razred lahko različna. V predkapitalističnem sistemu je status posameznika_ce namreč določal tudi porazdelitev dobrin, danes več ne.
LGBT+ osebe npr. niso skonstruirane kot manjvredne mezdne delavke, katerih izkoriščanje bi bilo temeljno za delovanje kapitalističnega sistema, kot so to bile temnopolte osebe na jugu ZDA v času suženjstva. Heteronormativnost in cisspolnost (skozi pripisovanje spola se ob rojstvu osebe vpisuje v cisspolni red, hkrati se jih že umešča v heteroseksualno matrico in s tem v reproduktivni diskurz) tako ne določata družbene delitve dela ali načina izkoriščanja delovne sile v kapitalizmu, ampak je delo organizirano relativno ločeno od sorodstvenih razmerij in politične avtoritete; ekonomski red je dokaj ločen od zasebnega, zato seksualna regulacija ni več enostavno del ekonomske strukture. Nepravična prepoznava je tako resna, kot je nepravičnost distribucije (dobrin); ti obliki sta sotemeljni, ne moremo ju zvesti eno na drugo ali kaj tretjega in obe imata materialne posledice, vendar ni nujno, da nepravično prepoznavanje vodi tudi v nepravično distribucijo, kot pravi Fraser.
Dodal bi, da je ekonomski red v kapitalizmu odvisen od zasebne sfere na način produkcije nove delovne sile preko biopolitike, in zanikanja gospodinjskega dela kot ekonomskega sektorja. Vrnimo se k Fraser, ki pravi, da so LGBT+ osebe velikokrat konstruirane kot obstranke_ci, ki ne bi smele_i obstajati; njihove nasprotnice_ki niso multinacionalke, ampak religiozne skupine. Fraser dodaja, da nekatere multinacionalke vidijo prednosti zaposlovanja LGBT+ ljudi, ampak morajo imeti za to dovolj moči. Pri tem je treba dodati, da v kapitalizmu, natančneje na Zahodu, nekatera podjetja izkoriščajo vidnost LG(BT+) oseb kot novo tržno nišo, ki bo omogočila ustvarjanje dobička, pri čemer ni nujno, da ta podjetja to počnejo, ker bi resnično zagovarjale enakost LG(BT+) oseb, ampak ker bodo s tem povečala obseg delovanja in ustvarjanja profita.
Obenem gre lahko tudi za kopičenje kulturnega kapitala, kot načina tekmovanja z drugimi podjetji, v smislu, da podjetja, ki imajo vključujočo politiko zaposlovanja do LG(BT+) so tudi bolj cenjena v družbi in si tako ustvarjajo prednost/prepoznavnost pred tekmicami_ci na trgu. Tovrstni princip delovanja podjetij gre z roko v roki z etičnim potrošništvom, ki pa ni sistemska rešitev za odpravo neenakosti in nepravičnosti distribucije dobrin, ampak gre za obnavljanje in utrjevanje obstoječega kapitalističnega sistema.
Kapitalistični sistem nas potrebuje, da se ohranja pri življenju z generiranjem novih tržnih niš in pridobivanja profita, ampak to še ne pomeni, da je do nas tudi sprejemajoč. Kot pravi Jomo iz Black Orchid Collective, ljudje z nekonoformističnim spolnim izrazom ne sodijo v kapitalistični sistem, ker ta zahteva hladno, nečustveno in čim bolj enolične delovno silo. LGBT+ ljudje so kaznovani, ker kažejo, da na delovnem mestu ne obstaja delitev na javno/zasebno. Pri tem bi opozoril, da LGBT+ ljudje opozarjajo na heteropatriarhalnost in cisspolnost javne sfere, in da se jih zato izključuje na podlagi spolnega izraza, spolne usmerjenosti in spolne identitete iz javne sfere. Konkretneje, odreka se jim vstop v javno sfero, na določena delovna mesta in se jih tudi odpušča, ker niso heteroseksualni in/ali cisspolni. To so posledice nepravične prepoznave. Zelo materialne in zelo konkretne.
Nekatere_i iščejo rešitev v ideologiji srednjega razreda, vendar nas ta, kot poudarja Jomo, ne more rešiti, ker ponavlja kapitalistični napad na naše neheteronormativne skupnosti, tako da nam vsiljuje podreditev v heteroseksualne družine; češ, dobile_i boste pravice, le če boste prevzele_i naš način delovanja v družbi, da le ne boste spreminjale_i sistema. Spet gre za vsiljevanje normativnosti.
Takšna normativnost se je močno zavlekla tudi v delovanje slovenskih organizacij LGBT in je hkrati prepletena z vprašanji spola, razreda, barve kože itd. Najbolj svež in lep primer je zadnja referendumska kampanja iz leta 2015 »Čas je za«, ki je skušala biti čim bolj prijazna do heteroseksualnih oseb. Sporočala je, da smo predvsem geji in lezbijke (kot da preostali spekter mavrične skupnosti nima nič opraviti z novelo zakona o družini in družinskih razmerjih) skoraj isti kot heteroseksualne osebe, da jih potrebujemo in da bi bilo fino, ko bi nam dale_i pravice, namesto da bi bojkotirale_i referendum ali vsaj vodile_i radikalno kampanjo. Radikalno tako, da se ne bi izmikala vprašanjem, ki so jih nasprotnice_ki naslavljale_i, in sicer o trasspolnosti in kvirovski teoriji, in da bi kampanja vključevala tudi BTQA+ osebe, ki bi z novelo zakona marsikaj pridobile, če bi se želele poročiti. Izkupiček bi bil boljši – če ne bi bojkotirale_i – saj bi kljub izgubi pridobili večjo vidnost BTQA+ identitet.
Drugi problem je tudi večja vidnost gejevskih aktivistov v javni sferi, ki se prikazujejo in nastopajo predvsem, kadar je govora o resnih socialnih pravicah, kot sta bila družinski zakonik in lanskoletna novela zakona o družini in družinskih razmerjih. Spol je os delitve tudi v slovenski skupnosti LGBT+, saj lezbijke (z izjemo Nataše Sukič) ostajajo vidne predvsem v polju umetnosti, ki pa je v obstoječem sistemu že samo po sebi degradirano. Kako prikladno.
Tudi sam akademski svet obnavlja nepravičnost družbene nepravičnosti, kar se kaže v izbiri literature pri predmetih, povezanih s spolom in spolno usmerjenostjo, kot tudi predavateljicah_ih samih. Nenazadnje tudi v samih raziskavah na področju skupnosti LGBT+. Zadnja velika raziskava o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk že s svojim naslovom sporoča izključevanje vseh identitet BTQA+, ki so še kako prisotne in bi rade pokazale svojo prisotnost in živahnost, ne pa da se jih izključuje zavoljo metodologije. Naj se navežem tudi rdečo nit prispevka, ki se še kako tiče omenjene raziskave. Ta namreč ni nikjer odprla vprašanja razreda, sicer se je dotaknila vprašanja razkritja spolne usmerjenosti na delovnem mestu, vendar je pri tem tudi ostala, Tako je ostal problem prepletanja spolne usmerjenosti, razreda in spola še enkrat zamolčan in je ponovil staro napako identitetne politike, saj vse homogenizira pod geslom: »Biti gej, le to je moj problem.«
Vprašanje ni, ali nas bo Miha Lobnik odrešil vseh muk kot novi mesija ali pa bo Luka Mesec sprožil revolucijo v Združeni levici. Vprašanje je, kako bomo sprožile_i spremembo znotraj družbe, da bo ta gledala na različne oblike zatiranja in nepravičnosti kot izhodišče za skupni boj za boljši jutri, ki ne temelji na tem, da bi po neki čudni viziji o socializmu vse_i morale_i živeti v dreku, ampak ravno nasprotno: boriti se moramo, da bomo vse_i živele_i čim bolje.
Vir:
