Splošno sprejeto je, da je praksa vsiljene sterilizacije kratenje temeljnih človekovih pravic, zato se je francoska transspolna skupnost toliko bolj razveselila pravne zmage, po kateri transspolnim osebam uradno priznajo spol, ne da bi morale pred tem opraviti nujno sterilizacijo ali predhodne kirurške potrditve spola. Prakso vsiljene sterilizacije kot kratenja temeljnih človekovih pravic, so obsodili Združeni narodi in ILGA, zato so po dveletnih prizadevanjih in bojih tako v Franciji kot v ILGI toliko bolj veseli omenjene zmage.
Kakor sem že pisala v enem od prejšnji člankov o transspolnosti, je znano, da so nekatere evropske države, že sprejele in pravno uredile ter dovolile spremembo spola preprosto tako, da transspolne osebe o tem obvestijo za to pristojne na upravni enoti, ne da bi bila za to potrebna potrdila zdravnic_kov in ostali uradni zahtevki (dokumenti). Te države so Danska, Malta in Irska. V ostalih evropskih državah, vključno s Slovenijo, to še ni urejeno.
A dobro se je tudi zgodovinsko spomniti, kdo je sploh uvedel sterilizacijo in komu vse so jo do zdaj skozi zgodovino vsiljevale_i ter zlasti, čemu je služila. V čudoviti knjigi Za-mera človeka Stephen J. Gould popiše vzrok – nastanek in razvoj rasnih teorij na podlagi izuma inteligenčnega kvocienta, ki je bil glavna ideološka podlaga za izločanje določenih etničnih, rasnih in drugih ranljivih družbenih skupin ter nekaterih manjšin na družbeno obrobje. To je posledično vodilo v sterilizacijo in kastracijo določenih skupin na eni strani ter slabše plačane službe in posledično slabši družbeni status, slabšo izobrazbo in ugled na drugi strani.
Tako so bile_i del slabše plačanih služb in manjšega družbenega ugleda ter statusa, denimo v ZDA, predvsem priseljenke_ci iz vzhodne, južne Evrope, irske_i priseljenke_ci, Romi_nje, temnopolte_i in prvotne_i priseljenci_ke. Fizično ovirane osebe, homoseksualne osebe, osebe z Downovim sindromom, osebe z motnjami v duševnem razvoju (IQ nižji od 90) pa so bile podvržene sterilizaciji in kastraciji, čeprav so sterilizirale_i in kastrirale_i tudi omenjene osebe znotraj skupine temnopoltih in prvotnih prisljenk_cev.
Najbolj žalostna ugotovitev ter sklep knjige pa je, da so bile številne meritve ter rezultati namerno izkrivljeni in prirejeni v prid določenim privilegiranim skupinam (belim cisspolnim moškim, upravljalcem, belim aristokratom_injam ipd.). Glavni namen vsega je (bil) evgeničen in je plod t. i. družbenega genetskega inženiringa 19. stoletja.
Zato je toliko bolj nepojmljivo in neverjetno, da je praksa vsiljene ter nasilne sterilizacije vztrajala v t. i. razviti Evropi 21. stoletja. Sophie Aujean, tiskovna predstavnica ILGE, je to tudi izpostavila v izjavi za javnost: „Nobena druga skupina na svetu ni bila predmet vsiljene sterilizacije razen transspolnih oseb“. V tem smislu je toliko pomembnejša francoska pravna zmaga prejšnji četrtek (13. oktobra) – kot vsesplošna zmaga skupine evropskih narodov za uveljavitev pravic transspolnih oseb.
Vendar pa Francija ni pokazala takšne odprtosti kot omenjene Danska, Irska in Malta, saj morajo transspolne osebe vseeno zaprositi sodišče za ureditev pravnega priznanja svojega spola. Delphine Ravisé-Giard, tiskovna predstavnica Nacionalnega transspolnega združenja je o tem dejala: „Če je bila Francija nekoč revolucionarna, omenjeni zakon pač ni revolucionaren.”
V Franciji nimajo uradnega podatka o številu transspolnih oseb, saj ne obstaja uradna uredba, po kateri bi beležili število transspolnih oseb. Aktivisti menijo, da jih je več tisoč. Letošnjega maja je ILGA-EU Francijo uvrstila na 9. mesto izmed 49 evropskih držav, kar zadeva zakonska določila, politike in prakse na področju LGBTI. Hkrati pa po podatkih Evropskega poročila, ki so ga izdali decembra 2014, velja, da je verjetnost, da bodo transspolne osebe predmet napadov, groženj, žaljivk in poniževanj kar dvakrat večja v primerjavi z izkušnjami LG-oseb, zato je še posebej pomembno, da to ranljivo skupino v naboru LGBTI še posebej zaščitimo ter ji omogočimo boljši in varnejši vsakdan.
Viri:
Gould, J. Stephen (2000). Za-mera človeka. Založba Krtina, Ljubljana.
