Buck Angel: transspolni moški v svetu porno industrije

Foto: Buck Angel

Štiriinštiridesetletni aktivist za pravice transspolnih oseb, porno igralec, producent in pisatelj Buck Angel je gotovo eden bolj znanih transspolnih moških zahodnega sveta. Danes predvsem veliko predava, tudi po različnih ameriških univerzah, in širi vrednote sprejemanja raznolikih telesnosti, svobodnega raziskovanja seksualnosti in kulture dialoga. V svojih razmislekih vabi k prespraševanju t. i. biološkega spola oz. spola pripisanega ob rojstvu, spolnih identitet, izrazov, vlog in usmerjenosti. Izobražuje mlade generacije o seksualni fluidnosti in identitetnih politikah. Če je v intelektualnem svetu znan predvsem po frazi »Ne defnira vas, kar imate med nogami!«, pa se v porno industriji samodefnira kot »Moški z vagino!« Relativno mirno otroštvo, razburkana puberteta in izjemno travmatično obdobje pred tranzicijo so ga izoblikovali v trdoživo osebnost, ki sebe ne dojema kot žrtev, ampak kot preživelega. Vse, ki se počutijo izključene vabi, da se vključijo, vse na položajih moči pa, da so aktivni zavezniki_ce. Nekoč je dejal, da želi, da bi ljudje razmislili, kaj pomeni biti ženska, kaj moški, kaj gej, kaj heteroseksualna oseba, in da bi razumeli, da nič od tega ne obstaja: »Želim deprogramirati ljudi, da bi prenehali misliti, da morajo biti takšni, kot jim veleva družba. To je moj glavni cilj.«

Vprašal sem ga, zakaj si je dekonstrukcijo spola izbral za življenjski cilj. Zakaj je fluidnost boljša za družbo?

Vse, kar govorim, se navadno nanaša na mojo osebno izkušnjo življenja kot transspolni moški. Ko sem se želel prilagoditi družbenemu vsiljevanju izbora med tem, da sem moški ali ženska, gej ali hetero, sem naletel na vrsto težav. Odločilna je bila ugotovitev, da ne bom nikoli imel penisa, da bom vedno imel vagino, in da bom hkrati vedno čutil, da sem moški. To ni sovpadalo z družbenimi pričakovanji o tem, kaj naj postanem. Dejali so mi, da lahko moški postanem samo, če imam penis. Spoznal sem, da je na svetu veliko več identitet, kot tistih nekaj, o katerih govorimo. Razmišljal sem o ideji deprogramiranja sebe. Od rojstva nas namreč programirajo, da moramo izbirati, ali biti fantek ali punčka, to nam govorijo od prvega dne našega življenja. Četudi to, kar govorijo, ne sovpada z realnostjo. Realnost je namreč to, kaj hočeš sam postati, kar hočeš sam biti. Zato pravim, ustvarite same sebe. Jaz sem moški in sem se ustvaril takega, kot ustreza mojemu hotenju, moji želji, moji samoidentifikaciji in to je moški z vagino. Nisem obstajal, dokler se nisem ustvaril. Zato je deprogramiranje sebe, brisanje tistega, kar nam družba vsiljuje, da smo in nadomeščanje s tistim, kar v resnici smo, zelo pomemben proces.

Ali je to po dolgih letih socializacije v binarne vzorce sploh mogoče?

Seveda je mogoče. Stoodstotno. Jaz sem to naredil. Deprogramiral sem se v razumevanje, da je povsem OK, če nimam penisa. Seveda sem bil socializiran v prepričanju, da potrebujem penis, če hočem biti moški, in da ne bom nikoli moški, če imam vagino. Vendar sem dokazal, da so se ljudje motili. Sem živi dokaz, da se je mogoče deprogramirati in ponovno razmisliti ter se natrenirati, reprogramirati. Vendar je to odvisno od odločitve vsakogar, da ponovno razmisli in ugotovi, da ga ne more nihče prisiliti, da postane nekaj, kar ni.

Torej, kako ste to naredili?

(smeh) Če bi vam v enem stavku lahko povedal kako, bi postal milijonar. Spremenil bi ga v tabletko in vam jo dal. Iskreno? Gre za dolgotrajen proces učenja, kako ljubiti samega sebe. Ljubezen do samega sebe je odgovor na vaše vprašanje. In zavračanje skrbi, kaj drugi mislijo o meni. Učijo nas, da so mnenja drugih o nas pomembna, vendar v resnici niso. Deprogramiral sem se. Prenehal sem upoštevati pričakovanja ljudi. S tem, da sem se naučil ljubiti samega sebe in sprejeti lastno identiteto, sem se reprogramiral. Dolgo je trajalo, vendar mi je uspelo.

Pred Buckom Angelom se je v porno industriji okrog transspolnih moških bore malo dogajalo. Nekoč ste celo dejali, da ste se počutili poklicani to spremeniti. Kaj so bili največji izzivi, katere najpogostejše napačne predstave o transspolih osebah in transspolnem seksu v porno industriji?

Kot transspolni moški je bilo zelo težko delati v pornografiji. Ne morem govoriti o transspolnih ženskah, to je zelo razvit žanr v pornografiji in veliko transspolnih žensk dela v tej industriji. V svetu pornografije ni veliko transspolnih moških. Mislim, da to izvira iz pomanjkanja »dobrega počutja v lastnem telesu« in pomanjkanja sposobnosti izražanja naše seksualnosti zunanjemu svetu. Imam se za velikega srečneža, ker sem se naučil ljubiti svoje telo že zgodaj med tranzicijo. Pred 22 leti, ko sem opravil tranzicijo, tudi skupnost ni bila tako velika. Danes je v LGBTskupnosti veliko mladih, skupnost je večja, zato bo vidnih tudi vse več transspolnih moških. O teh temah se moramo šele začeti pogovarjati, saj je pomemben predpogoj razvoja pornografije ravno razumevanje in sprejemanje sebe, lastnega telesa, da bi se lahko seksualizirali tudi navzven.

Še vedno snemate pornografjo ali se bolj posvečate aktivizmu?

Še vedno snemam pornografijo. Moja pornografija je moj aktivizem. Kot seks aktivist združujem pornografijo in aktivizem, veliko pojasnjujem, zakaj je seks tako pomemben. Sem tudi aktivist za človekove pravice. Še vedno snemam, ne bi pa zase rekel, da sem porno zvezda.

Učite in promovirate pozitiven odnos do seksa in seksualnosti. Verjamete v opolnomočenje ljudi prek sprejemanja samih sebe, v pomembnost dobrega počutja v lastnem telesu, v praznovanje raznolikosti naših teles. Kako lahko spremenimo percepcijo lepote raznolikih teles, če pa živimo v družbi, ki slavi samo eno obliko telesa?

Odgovor je najprej in predvsem vidnost. Vidnost ustvarja spremembe. Jaz sem se izpostavil svetu in postal viden. In s tem ustvaril idejo o nečem, kar ljudje niso poznali, niso vedeli, da sploh obstaja. Ljudje so me lahko videli kot človeško bitje, ne samo kot frika in čudaka, moškega z vagino. Začeli so dojemati moje telo, videli so, da sem zadovoljen, vesel v svojem telesu. In to ima posledice tudi za skupnost. Kot skupnost transspolnih oseb moramo začeti delati na večji vidnosti. To lahko naredimo samo tako, da se pridružimo in postanemo del vidnosti. Če želimo spremembe, moramo biti sami del teh sprememb. V transskupnosti pogosto vidim osebe, ki so žalostne, jezne, ker ni pozitivnih vzorov. A je tako tudi zato, ker ne participirajo, ker se ne vključijo, ker se ne pridružijo. Zato ponavljam: Vidnost! Potrebujemo več vidnosti.

Kako naj razvijemo bolj afirmativen odnos do seksa in seksualnosti v družbi, ki seksualnost tako močno normira? Starši učijo otroke, da je legitimna samo ena oblika seksualnosti: heteroseksualna in monogamna. Enako je v šolah, kjer se spolnosti lotevajo zgolj skozi mit romantične ljubezni. LGBT-osebe morajo zato percepcijo lastne seksualnosti razviti same. Kako?

Ponovno: s pogovorom, s članki v revijah, s spreminjanjem zakonodaje. Poseben problem so, to lahko povem iz izkušenj, organizirane, institucionalizirane religije. Posebej v ZDA. Religije imajo zelo negativne ideje o seksu in o LGBT-skupnosti. Širijo laži in sovraštvo do drugačnih, do gejev, do seksa z osebo istega spola. Menim, da se moramo začeti zavedati, da je prav religija pogosto razlog, da se marsikaj na svetu ne premakne na bolje. Zato mora biti naš glas močnejši, proizvajati moramo več materialov, pridobiti več vidnosti, biti moramo glasnejši. Problem je namreč, da so institucionalizirane religije zelo organizirane, zelo glasne in da jih vsi poslušajo. Religije so zelo močne in imajo nadzor nad ljudmi. Razmišljati moramo, kako bomo tudi mi učinkoviteje prenesli naša sporočila za spremembe, kako bomo prevzgojili svet in prekinili njihovo prevlado laži.

buck-offPred kratkim ste predstavili edinstven seksualni pripomoček: buck-off. Gre za pripomoček za masturbiranje, ki je posebej oblikovan za telesa transspolnih moških v tranziciji. Mnogi v aktivizmu za pravice transspolnih oseb menijo, da gre za pravo revolucijo. Zakaj je vaša spolna igrača tako pomembna? 

Gre za prvo spolno igračko na svetu za telesa transspolnih moških v tranziciji. Si predstavljate, leta 2016 govorimo o prvi spolni igrački. Res gre za prelomni dogodek, saj sem za njeno izdelavo potreboval 5 let. Nihče namreč ni želel proizvajati tega pripomočka. Pri tem seksualnem pripomočku ne gre samo zame, gre za mojo skupnost, za dejstvo, da sem ustvaril vidnost na drugi ravni. Ko bo transspolni moški poslej stopil v sex shop, bo ta igračka na policah sporočala, da je tudi on legitimna oseba: transspolni moški, ki ima seksualne potrebe. Gre za priznanje, legitimiranje skupnosti, saj je izdelek pripravljen prav za našo skupnost. S tem sporočamo, da smo zdrava seksualna bitja. Zame je to ena najbolj čudovitih stvari v vsej moji karieri.

Kaj bi svetovali cisspolnim osebam, kako naj se obnašajo, ko so v postelji s transspolnim moškim ali žensko in jih soočeje z genitalijami preseneti? Kaj je primerno in kaj ni?

To je težko vprašanje, saj vsak čuti drugače. Osebno nimam težav s pogovorom in z vprašanji. Ne čutijo pa vsi tako. To v resnici nima nobene zveze s transspolnostjo, cisspolnostjo, homoseksualnostjo ali heteroseksualnostjo. Bodite decentni. Uporabljajte zdravo pamet. Pokažite spoštovanje. Vprašanja so pomembna, posebej, če boste s transspolno osebo seksali. In tudi transspolne osebe morajo biti toliko odprtega duha, da nanje odgovorijo, saj je to za vas morda prva seksualna izkušnja s transspolno osebo in bi se radi pred tem pogovorili. Cisspolnim osebam pa pravim, uporabljajte zdravo pamet, a ne sprašujte po genitalijah, razen če nameravate z osebo seksati. Nasploh ne postavljajte transspolnim osebam takih vprašanj, ki jih sicer neznancem iz spoštovanja ne bi postavili.

Med procesom sprejemanja samega sebe, ste zašli v težave z odvisnostjo od prepovedanih drog. Kaj bi predlagali tistim, ki radi uporabljajo droge za seks oz. ki so jim chemsex partiji pri srcu?

To je stvar izbire. Moja odvisnost, moja treznost, moji problemi z drogami so bili moji problemi. V LGBT-skupnosti imamo sicer precejšnje težave s prepovedanimi drogami. Za to je veliko razlogov: veliko čustvenih problemov, ki so posebej intenzivni v procesu tranzicije, veliko dvomov vase, veliko sovraštva do samega sebe, zato sem npr. droge zlorabljal jaz. Vendar, če uživaš v seksu pod vplivom drog, zakaj bi bil to problem? To ni problem. Upam pa, da si zmožen tudi seksualnih užitkov brez drog. Če uživaš samo ob seksu z drogami, potem nekaj ni ok. Nisem proti drogam. Sem proti odvisnosti. Če te droge ovirajo, da ne moreš funkcionirati v družbi, potem moraš nehati. Ne mislim pa, da so rekreacijske droge slaba stvar. Menim, da so odlično sredstvo za eksperimentiranje s svojim telesom, s svojimi mislimi. Ko pa so droge edino, o čemer lahko razmišljaš, takrat te mora zaskrbeti.

V Sloveniji je hiv koncentriran v populaciji moških, ki imajo spolne stike z moškimi. Lani smo zabeležili tudi prvi primer hiva v trans-skupnosti. Kaj svetujete aktivistom, ki delujejo na področju hiva in aidsa, kako naj naslovijo vprašanje hiva med transspolnimi osebami?

Sem velik zagovornik varnega seksa. Bodimo realni, smo leta 2016, imeti moramo varne, zaščitene spolne odnose, pogovarjati se moramo o tem. Ne gre samo za hiv in aids, veliko je tudi drugih spolno prenosljivih okužb, ki jih lahko dobimo, in nekatere med njimi, npr. gonoreja, so postale v ZDA neozdravljive, saj so bakterije odporne na vse antibiotike. Torej, najprej se veliko pogovarjajmo o varni spolnosti. Če nočete seksati s kondomom, potem morate razmisliti o vaših nadaljnjih korakih. In obstaja zdravilo, ki mu rečemo PrEP – predekspozicijska profilaksa. Gre za izjemno terapijo, o kateri se moramo začeti veliko pogovarjati, posebej v skupnosti transspolnih moških. Veliko transspolnih moških namreč seksa s cisspolnimi moškimi in ne izbirajo vedno ravno varnega seksa. Če torej nočeš seksati s kondomom, potem razmisli o PrEPu, saj nočeš postati hiv-pozitiven ali zboleti za aidsom. Leta 2016 to ni več potrebno. In ponavljam, moramo se pogovarjati o seksu, o varni spolnosti, o drogah, o PrEPu, posebej v naši skupnosti se moramo veliko pogovarjati, da bodo ljudje dobili občutek, da je normalno, da se pogovarjamo. Namesto, da se bojimo govoriti o teh temah, da nam je nerodno. Treba je odpraviti stigmo, ki se drži pogovarjanja o seksu. Ko bomo odpravili stigmo, bo prostor bolj odprt za pogovor o spolnosti, o hivu, o tem, kako ga preprečiti. Pomembni so tudi procesi razkrivanja hiv statusa. Dobro je, da ljudje pred seksom razkrijejo svoj hiv status svojim seksualnim partnerjem. Treba se je razkriti in se pogovarjati o tem. Informirano pogovarjati.

blazic-buck

Kateri so po vaših izkušnjah najobičajnejši stereotipi, ki jih imajo cisspolne osebe, geji in lezbijke o transspolnih moških? Kako jih ozavestiti, dekonstruirati in odpraviti?

Ljudje pogosto mislijo, da smo se odločili postati transspolne osebe. V resnici pa ne gre za izbiro, v resnici transspolna oseba preprosto si. To si pravi ti. To je tvoja identiteta. Ljudi je treba informirati, da ne gre za izbiro, da se transspolne osebe ne zbujajo zjutraj in se vsaki dan sproti odločajo, katerega spola bodo. Ampak gre za to, da želimo postati to, kar v resnici smo. Kar smo vedno čutili da smo, vendar nismo imeli vedenja, znanja, razumevanja, terminologije, da bi pojav poimenovali. Ena glavnih napačnih percepcij o transspolnosti je, da je zdaj to moderno, da je trendi, da ljudje to počno zgolj zato, da bi bili posebni. To ni res. Ljudje so transspolni, ker to v resnici so. In ponovno, informiranje in pogovor. To dvoje je najbolj učinkovito.

V nadavno objavljeni študiji o potrebah transspolnih oseb v Sloveniji, ki so jo pripravili pri nevladni organizaciji TransAkcija, je samo 21 % respondentk_ov, transspolnih oseb, dejalo, da se čutijo vključene v LGBT-skupnost. Kako lahko zgradimo bolj vključujočo skupnost za transspolne osebe?

Vprašati se moramo, zakaj se transspolne osebe tako počutijo. So soudeležene v skupnosti? Participirajo pri oblikovanju vidnosti? Eden od problemov transspolne skupnosti je, da se veliko ljudi viktimizira, predstavlja, kot žrtev. Gre za razliko med biti žrtev in biti preživeli (survivor). Gre za dve različni stvari. Jaz sem preživeli, imel sem grozno življenje z drogami in alkoholom, s poskusi samomora, a sem se na neki točki zbral in se odločil, da bom preživel. Postal sem »survivor«, preživeli, in moja energija je taka – energija nekoga, ki je preživel. Potem pa imamo v skupnosti transspolnih oseb tudi ljudi, ki so žrtve, ki jamrajo, da se o transspolnosti ne govori dovolj, da nas nihče ne vidi, da smo ubogi … to so žrtve. Vprašati se moramo, ali take osebe sodelujejo pri izgradnji vidnosti, da bi ustvarili spremembe? Ne. Kar ustvarjajo je negativna energija. Biti moramo vidni, da ustvarimo spremembo. Zato se moramo tudi transspolne osebe vedno vprašati, sem del spremembe, ki si jo želim? Postati moramo del spremembe, če želimo ustvariti spremembo.

Kako lahko pri tem pomagamo cisspolne osebe, ki smo v tej konstelaciji priviligirana, močnejša stran, saj je sistem ustvarjen po naši podobi?

Bodite zavezniki! Postanite zavezniki, kar pomeni: če transspolnih oseb ne razumeš, vprašaj, beri, veliko, poskušaj dojeti, razumeti. Saj veste, kaj pomeni biti zaveznik. Pometi biti podporen. Poslušati. Cisspolne osebe lahko rečete: »Želim podpreti svoje transspolne brate in sestre!«. Na primer: če na zabavi kolega reče: »Bljek! Si videl tam ono žensko? Ima tiča. To je nagnusno.«, vi pa se ne odzovete, niste dober zaveznik. Zaveznik bo reagiral in se postavil v bran dostojanstvu transspolnih oseb. Če ste cisspolni in želite biti zavezniki transspolnim osebam, potem se morate pripraviti na veliko informiranja: samih sebe in svojih cisspolnih kolegic in kolegov. Izobražujte, vzgajajte, informirajte. Naučite cisspolne osebe, kako imeti rad transspolne ljudi.

Mitja Blažič

Objavljeno v