Črna škatla

Foto: B

Spomnim se dneva – ravno deset let bo tega, ko je končno napočil čas za selitev v Ljubljano. Odkar sem se konec osnovne šole najprej sprijaznil sam s sabo, nato o tem obvestil še starše in ostale pomembne osebe, sem hrepenel samo še po Ljubljani. Po velikem mestu, v katerem bom končno lahko to, kar sem. Ko je končno prišel dan selitve, si je oče izposodil kombi, kamor smo naložili mojo kramo. Le eno majhno škatlico, katere vsebino sem poznal samo jaz, sem že dan prej skril v nahrbtnik. Za razliko od slehernega študenta sem, nič kaj izgubljen, komaj čakal, da prispemo, saj sem že bil dogovorjen za prve pijače.

Nekaj dni za tem je prispela pošta s sklepom o odobritvi štipendije. Kmalu zatem sem si – verjetno zaradi stalne želje po neodvisnosti – poiskal še študentsko delo. Šele čez nekaj dni sem se spomnil, da me čakajo še kupi stvari, ki jim je treba najti mesto na policah. Med njimi je bila tudi majhna škatlica, ki je romala naravnost v skriti kotiček omare. A da bi bil pomirjen, da je ostala nedotaknjena, sem jo moral preveriti. V njej je še vedno bilo tistih nekaj igračk, ki so bile zadosti majhne, da sem jih še iz dijaških izletov po večjih mestih lahko mirno in – ne morem verjeti, da bom uporabil to besedo – diskretno skril, potem ko sem poln adrenalina opravil na blagajni v seksšopu. Vedno večja je postajala želja po drugih stvareh – po tistih, ki sem jih do takrat videl samo v porničih, za katere sem vedno imel »izbran okus«. Google je bil zmeraj na moji strani, tudi takrat, ko me je pri iskanju usmeril do spletnih trgovin, kjer so prodajali meni ljube reči. Prešinilo me je, da imam končno svoj naslov, ki ni enak kot tisti od staršev. Samo še kreditno kartico rabim. Nekaj klikov po Kliku, naslednji dan klic očeta, da sem menda naročil kartico in ga želijo kot poroka, še nekaj dni nestrpnega čakanja, in že sem imel vse, kar sem potreboval.

crna-skatla
Foto: J

Prvič sem ugotovil, kaj je namen spletne košarice – to je tista ikona, na kateri hitro narašča znesek, potem ko par zadev daš vanjo. Nakupovanje je trajalo kakšno uro, kljub temu, da sem imel že prej stran naštudirano v nulo. Končno je padla odločitev. Čez dober teden sem prejel obvestilo o prispeli pošiljki. Kljub temu, da me je na smrt strah strel, sem v največji nevihti tekel do pošte in prevzel paket – adrenalin, again. K sreči sem bil pri naročanju pameten in poleg kratkih hlač ter majice naročil še puder, tako da je trajalo le kakšnih petnajst minut, da sem imel lateks, mojo »prvo ljubezen«, na sebi. Občutek na koži, tekstura, vonj, sijaj … takrat sem zares vedel, to je to.

Pa vendar, biti zvest sebi niti ni tako težko, kar ugotoviš šele takrat, ko bi rad kak užitek podelil še s kom drugim. Kljub temu, da je škatlica postajala premajhna in jo je v naslednjem stanovanju nadomestila večja, črna škatla (plastična gajba, resnici na ljubo), je bila še vedno globoko v omari in še zmeraj nihče ni vedel zanjo. Po nekaj mimogrede izrečenih opazkah nad osebami, ki jih rajca vse drugo kot klasičen seks, čez čas otopiš. Črna škatla je tako leta ostala skrita v omari, vsake toliko me je vonj gume med pospravljanjem omare spomnil, da je tam. Z odraščanjem se potem človek začne otresati priučenih pričakovanj. Tako sem tudi sam enkrat v stilu »klinc, zakaj pa ne«, v Berlinu zavil v fetiš klub. V povsem navaden klub, kjer so pač ljudje bili oblečeni bodisi v usnje, lateks, športno opremo … Razlika v primerjavi z drugimi klubi je bila predvsem ta, da so bili tipi videti bolj družabni, so se pogovarjali, nihče ni visel na telefonu … skratka, vzdušje je bilo pristno in domače.

Glej ga zlomka, neorganiziran kot sem, sem seveda po golem naključju ugotovil, da je prav ta vikend v mestu poteka ulični sejem pred parado ponosa. V mestu, kjer je vsakomur, ki ne ogroža drugih, dovoljeno, da je to, kar je, sem seveda srečal tudi ljudi, ki verjetno zahajajo v prej omenjeni klub. Ponovno so bili vsi povsem sproščeni, pristni. Takrat sem, v stilu »kdaj, če ne zdaj«, zavil v trgovino s fetišistično opremo in se razgledal. V oči so mi padle črne, usnjene, športno krojene usnjene hlače. Nekaj časa sem se kot mačka okoli vrele kaše vrtel okoli njih, nakar mi jih je, vseh strahov vajeni trgovec, pomolil pred nos, češ da mi bo ta številka verjetno prav. In je bila. Na hitro sem se pogovoril s svojo slabo vestjo zaradi njihove cene, nekaj trenutkov zatem sem pa tudi sam bil del množice.

Vsako potovanje enkrat mine, tako je tudi mene pričakala ljubljanska realnost. Vklopil sem Grindr, Scruff, Recon – na vseh s proflno sliko z novimi usnjenimi hlačami in bulerji, ki se je v Berlinu sicer pomešala med množico podobnih. In glej ga zlomka, bolj kot drugi, sem na koncu bil presenečen jaz. Kar naenkrat sem spoznal še druge lastnike črnih škatel, pa tudi nekaj frbcev, pri katerih se je končalo pri »Kaj iščeš?«. Ker, vedno bolj domač, kot mi postaja tale svet, vedno težje odgovorim na to vljudnostno vprašanje. Čemu so namenjene aplikacije, vsi vemo, večina ta namen tudi ponotranji. Dodano vrednost pa s »Kaj iščeš?« težko odkriješ. Morda bom pa od zdaj naprej odgovarjal: »Tvojo črno škatlo.«

Bojan

Objavljeno v