Jim Hubbard

Jim Hubbard, ameriški filmski režiser in aktivist ACT UP-a (AIDS Coalition to Unleash Power) iz New Yorka je Ljubljano obiskal kot gost 16. Parade ponosa. V okviru paradnega dogajanja sta bila dva večera namenjena projekciji njegovih filmov – prvi večer štirim kratkim filmom iz časov krize aidsa, drugi pa dokumentarcu »Združeni v jezi: Zgodovina ACT UP-a«, ki prikazuje delovanje najbolj učinkovite aktivistične skupine, ki se je spoprijela s problemom aidsa v najtemnejših letih epidemije in izbojevala zmage, ki so spremenile njen potek. Z Jimom, sicer velikim ljubiteljem ptičev, sem se pogovarjal v zavetju dreves na Legebitrinem dvorišču.

Jim, zgodbe o začetkih aidsa v Združenih državah ni mogoče povedati, ne da bi omenili desetletja pred tem. Kako se spominjaš gejevske Amerike sedemdesetih let? Takrat – v obdobju gejevske osvoboditve, političnega organiziranja in hedonizma, si živel v osrčju dogajanja, v San Franciscu… 

Živel sem v San Franciscu, a nisem seksal kolikor sem želel oziroma bi moral … (smeh) Ah, zaobjeti sedemdeseta. Predvsem je bilo za nas vse novo. Po Stonewallu in gejevski osvoboditvi je nenadoma prevladal občutek, da lahko živimo, kakor želimo in ljudje so eksperimentirali z vsem, vključno s seksom, zabavo in skupinskim načinom življenja v komunah. In »genderfuck« – ob današnji vidnosti trans tematik se spomnim, kako je bilo s tem v sedemdesetih. Našli smo načine, da smo se igrali, kritizirali in poskušali spreminjati norme, povezane s spolom in spolno usmerjenostjo.

Torej imaš na to obdobje lepe spomine? 

Ja, imam. 

Ampak sedemdeseta so bila ne le čas veselja in neskončnih možnosti, temveč tudi preizkušenj ter razočaranj na drugi strani?

Ne bi rekel razočaranj … bolj jeze, nezadovoljstva in političnega aktivizma. Bolj to. Imeli smo občutek, da če se bomo vsi outirali, se bo vse spremenilo. Odpor proti tem spremembam nas je presenetil in nas še vedno preseneča. Na primer te neumnosti, ki se zdaj dogajajo v ZDA glede trans oseb in uporabe stranišč. 

Rekel pa si, da nisi dovolj seksal …
Nikoli, nikoli dovolj (smeh) … 

Zakaj je bil takrat seks gejem tako pomemben? Zdi se, kot da je bil izraz te nove svobode.

Seveda! Končno smo imeli občutek, da lahko to počnemo. Seveda se je to vedno počelo na skrivaj in moški so našli načine za seks z drugimi moškimi od pamtiveka. Vedel si, da so javna stranišče, kjer lahko najdeš seks, pa parki in štrikplaci in gejevski bari. A to je bilo vedno malo nevarno. Navsezadnje je Stonewall sprožila policijska racija, takrat vsakdanji dogodek v življenju gejev v ZDA. Grožnja, da so te lahko zasačili, aretirali in si zato lahko izgubil službo, je bila vedno prisotna. Občutek, da bi lahko bilo drugače, da bi glede seksa lahko bili bolj sproščeni, kakor super bi bilo to! In v sedemdesetih so potem gejevski bari rasli kot gobe po dežju. Tudi najbolj običajne stvari so bile nekaj novega; bar Twin Peaks, ki se je nahajal na vogalu ulic Castro in Market v San Franciscu in so ga odprli v zgodnjih sedemdesetih, je bil prvi gejevski bar z velikimi okni, tako da nisi vstopil v nek skrit lokal, lahko si sedel na pijači in bil na ogled mimoidočim. Takšne so bile torej spremembe. Pa tudi savne so bile pred začetkom sedemdesetih umazane luknje in so potem nenadoma postale zelo nobel. Kmalu zatem se je seveda pojavil aids. Za uradni začetek epidemije velja 5. junij 1981, dan, ko je ameriški Center za nadzor bolezni (CDC) v svojem tedenskem poročilu objavil članek o petih primerih pljučnice pneumocystis v Los Angelesu. A do takrat so zdravniki že dve leti opažali nepojasnljive bolezni pri svojih gejevskih klientih, med newyorškimi geji pa so se že spomladi 1981 pojavile govorice o »eksotični novi bolezni«, ki naj bi se pojavila v gejevski skupnosti, o čemer je maja tega leta pisal tudi New York Native. 

Se morda sam spomniš česarkoli nenavadnega v tem času pred objavo CDC-ja, torej preden se je sploh vedelo, da aids obstaja?

Občutek imam, da se je vedno odvijalo v koncentričnih krogih, daje torej obstajalo jedro ljudi, ki jih je aids prizadel, okoli njih so bili ljudje,ki so bili z njimi povezani in okrog njih še drugi, ki so bili povezani s temi, ki so bili povezani z ljudmi z aidsom. Tako da si nekako imel občutek, kako blizu si središču vsega.

Najprej bi rad pojasnil, da sem od oktobra 1979 živel v Minneapolisu, nazaj v New York sem se preselil šele aprila 1982. V samem začetku začetku epidemije sem torej živel na srednjem zahodu, za katerega šaljivo pravimo, da nekaj let zaostaja za Vzhodno obalo. Takrat se mi je aids zdel neskončno daleč. Potem sem se preselil v New York in bil je bližje in bližje. Ne spomnim se, kdaj je zbolel moj prvi znanec. Nato pa je diagnozo avgusta 1984 dobil moj nekdanji ljubimec, filmski režiser Roger Jacoby. Bil je precej lahkomiseln, v šestdesetih je bil odvisen od amfetaminov in takrat (po diagnozi) sem se čudil, kako to, da je trajalo tako dolgo, da se je okužil, kar je, gledano za nazaj, smešno. A takrat so bili takšni časi, živeli smo sredi krize in tudi občutek za čas smo imeli popačen. Epidemija je bila stara šele nekaj let, a ker je bilo vse skupaj tako intenzivno, se je zdelo, da traja že veliko dlje.

Kakšno pa je bilo vzdušje v LGBT skupnosti v tistih zgodnjih dneh epidemije, ko je bilo o bolezni le malo znanega, ko je bilo smrti še malo v primerjavi z leti, ki so prihajala, zdravil pa še ni bilo? Je bilo ljudi strah?

Ja, to je bila druga plat, poleg skeptikov, ki so govorili, da je vse skupaj zarota, s katero naj bi uničili novo svobodo gejevske skupnosti, je bila večina ljudi prestrašenih. Niso vedeli, kaj naj storijo, kot sem že dejal, socialnih storitev ni bilo, pa tudi medicina se je še lovila. Nobenega zdravila, ki bi vplival na virus, ni bilo, na začetku niti niso vedeli, da gre za virus. Tako da ja, bilo je strašno. V tem zgodnjem obdobju je bila najbolj pogosti vzrok smrti pri ljudeh z aidsom pljučnica Pneumocystis Carinii, PCP. Od sedemdesetih let naprej se je vedelo, da se pri osebah z okvarjenim imunskim sistemom, ki  prejemajo zdravilo Bactrim, PCP ne bo razvila. A zdravilo so dajali na primer ljudem po presaditvah organov, tistim z aidsom pa ne vse do 1989. Zaradi homofobije zdravstvenih delavcev so ljudje umirali po nepotrebnem skoraj deset let.

Kaj pa skupnost? Ali so ljudje zaradi strahu stigmatizirali in diskriminirali osebe z aidsom? Ali drugače povedano, so vsaj na začetku epidemije obračali hrbet prijateljem in znancem?

Ja. Na začetku je bilo veliko strahu in zmede ter pomanjkanja znanja. Ljudje so bili prestrašeni, zmedeni in niso vedeli, kako naj se obnašajo, kako naj se zaščitijo, a po drugi strani se je skupnost zelo uspešno odzvala na epidemijo. Ker storitev za bolnike z aidsom ni bilo, so geji in njihovi zavezniki – lezbijke, strejt ženske, ki so bile vedno vpete, strejt moški zelo redko – poskrbeli za njih. Nedvomno so se nekateri geji izogibali ljudem z aidsom ali pa jih celo diskriminirali. In ker je bilo v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih veliko lažje že na pogled oceniti, če ima nekdo hiv – če je recimo imel sindrom propada ali pa Kaposijev sarkom po obrazu, je bilo veliko lažje tudi diskriminirati. Ampak v največji meri so diskriminacija, zavračanje in strup prihajali s strani heteroseksualcev, zato se je stigmatiziranje s strani gejev zdelo kot le majhen del problema. Ko pa se je aids čedalje bolj širil po skupnosti in vplival na življenja čedalje večjega kroga ljudi, tako pozitivnih kot negativnih, pa sta se zmanjšali ali celo izginili tudi stigma in diskriminacija. Oblast na različnih nivojih, od lokalnega do zveznega, je storila zelo malo v zvezi z epidemijo. 

Zakaj se niso odzvali bolj ustrezno?

Ker so bili homofobične riti. Bili so zlobni ljudje. Nekateri v ZDA častijo Ronalda Reagana, a bil je navadna rit, idiot. Z Nancy sta živela v Hollywoodu, poznala sta veliko gejev, bila prijatelja z Rockom Hudsonom, a kot politik je bil totalen homofob. V administraciji su bili še hujši zlobni kreteni, na primer Gary Bauer, ekstremni krščanski fundamentalist, ki je bil eden Reaganovih glavnih svetovalcev. Ko so mediji o aidsu prvič povprašali Reaganovega predstavnika za tisk, je o tem stresal šale. Ta vlada je načrtno pustila, da so ljudje umirali.

jimhubbard3

Akcije ACT UP-a so bile zelo odmevne. Bi izpostavil katero od njih in kakšen učinek so imele na potek epidemije?

Prva demonstracija je bila na Wall Streetu in spomnim se, da sem šel na podzemno in videl majhen poster, ki je oglaševal to prvo demonstracijo. Pomislil sem, »kaj hudiča počnejo na Wall Streetu, a ne bi bilo bolje, da gredo pred kakšno vladno ustanovo? In kdo bo šel protestirat ob sedmih zjutraj?« Nisem imel prav. Takrat še nisem razumel, da je aids kriza kapitalizma. Razbohotil se je, ker se kapitalistični ustroj družbe ni mogel sproprijeti z izrednim stanjem, kakršna je bila epidemija aidsa. Jo pa je izkoriščal. Storitev obolelim ni omogočal, če zanje niso zmogli plačati noro visokih zneskov. Zato je bilo smiselno iti na Wall Streetu in tam napasti kapitalizem. Tudi zgodnja ura se je izkazala za smiselno. Če z delom začneš ob 9.00 zjutraj, lahko na demonstracijo ob 7.00 in nato v službo, pa tudi ljudje z Wall Streeta, ki so jim je protesti namenjeni, gredo delat ob sedmih, osmih. Vse je bilo dobro premišljeno in ACT UP se je vedno odlično odrezal pri analizi strukture problema in načinih njihovega reševanja.

Kako je bilo živeti 15 let v svetu, v katerem ste takrat živeli, sredi vsega tistega umiranja? Dandanes si kaj takega težko predstavljamo. Po pravici povedano si kaj takega tudi sam težko predstavljam.

Spomnim se, kako sem si nekje sredi osemdesetih mislil »ok, seksali bomo s kondomom in tega bo v nekaj letih konec«. Bil sem neverjetno naiven. A v osemdesetih si niti slučajno nisem predstavljal, da se bomo trideset let kasneje še vedno ukvarjali z aidsom. Prepojen si bil z nenehnim občutkom, da lahko umreš, da lahko kadarkoli umre kateri od tvojih prijateljev. Bilo je grozljivo. Ukvarjati smo se morali tudi s čisto praktičnimi zadevami. Če je bil prijatelj bolan, si ga spravil v bolnišnico, če si ni mogel pripraviti večerje, si mu jo ti. Take stvari so bile del vsakdanjega življenja. Zdaj pa imajo ljudje, ki so prestali tisto obdobje, posttravmatsko stresno motnjo. Resnično je bilo, kot bi živeli v vojni.

Velik del generacije, rojene med leti 1940 in 1960, je izginil, zato je v skupnosti zazevala velika vrzel. Kako je to vplivalo na skupnost?

Želim si, da bi lahko odgovoril na to vprašanje. Ampak mislim, da je zelo težko ohranjati zgodovinski spomin. Obstaja neka tendenca pri ljudeh, da mislijo, da je svet vedno bil takšen, kot je dandanes. Zato je izjemno pomembno, da vemo, kako smo prišli do tu, kjer smo danes, a je obenem tudi težavno dobiti informacije iz tistih časov, saj ni več ljudi, ki bi lahko povedali zgodbe z osebnega vidika. Z izginotjem generacije je bila prekinjena tudi ustna tradicija, ustno podajanje zgodovine. Mislim, da so geji na nek način ustvarili neko drugo skupnost, mlajši ljudje so sami ustvarili novo. Ne vem, kako obsežen je prepad. Preprosto, obstaja neka praznina. In to je eden od razlogov, da tako goreče verjamem v pomen arhiviranja, ohranjanja tistega, kar obstaja in kar moramo ohraniti, da bo na voljo naslednjim generacijam.

Predstavljam si, da je prihod učinkovitih zdravil prinesel spremembe tudi za ACT UP. Je še obstajal razlog za njegovo delovanje?

Je, in še vedno je. ACT UP še vedno obstaja. A se je spremenil, potrebnih je bilo veliko manj ljudi. Pohvalil bi ljudi, ki so še vedno aktivni, nihče se jim ne zahvali za to, kar počnejo, njihovo delo pa je pogosto neopaženo. A je še potrebno, še vedno so težave z dostopom do zdravil, osveščanjem, osebami s hivom v zaporih. Izzivov je še veliko.

V zadnjih nekaj letih je bilo posnetih kar nekaj flmov o »letih kuge«, najhujšem obdobju epidemije v osemdesetih in devetdesetih, ki so mlajši generaciji omogočili vpogled v ta čas. Zakaj naenkrat takšen intenziven interes za tem obdobjem?

Ja, res je zanimivo. Ne vem, mislim, da gre za duh časa. Moja razlaga je, da gre za dvajsetletni cikel. Tako kot se moda ponavlja vsakih dvajset let. Rad bi si pripisal vsaj nekaj zaslug za to, zaradi Oral history of ACT UP je na voljo veliko več podatkov, za Newyorško javno knjižnico pa sem zbral več kot tisoč ur arhivskih posnetkov. Točnega razloga za to eksplozijo ne poznam, ampak sem vesel, da se je zgodila.

Mitja Ćosić

Objavljeno v