“Poskrbeti moramo za šibke. Kdo drug se bo postavil za njih, če ne mi?”

Miha Lobnik je sociolog in aktivist za človekove pravice. »Tisti« iz Legebitre, ki s svojo prodorno trmo doseže marsikaj. Kdor ga pozna, ve, da je odraščal v aktivizmu, tako v besedah kot dejanjih. Po svoji izbiri, bi rekli. A že po kratkem pogovoru z njim človek začuti, da njegovih prizadevanj ne vodi to, da bi potreboval ali zase želel stvari, za katere se bori. Želi jih predvsem za druge. V tem najde smisel. Javno se je izpostavil v obeh kampanjah za izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov, čeprav sam ni v partnerski zvezi. Družbenopolitično in medijsko aktiven je vedno, ko se odpirajo vprašanja enakopravnosti. Nazadnje letos spomladi, ko smo nekateri še prebolevali referendum, je on že mislil korak naprej. V javnosti in parlamentu je zagovarjal in prepričeval politike za sprejem Zakona o partnerski zvezi. Zakon je bil aprila res sprejet in februarja 2017 bodo imeli istospolni pari tudi pri nas take pravice, kot že marsikje po svetu. Vse, razen skupnih posvojitev in oploditve z biomedicinsko pomočjo. S tem zakonom pravzaprav dobimo, kar nam je bilo leta 2012 na referendumu zavrnjeno. A z Mihom tokrat nisva govorila o tem. Pogovarjala sva se o drugem področju njegovega dela, o testiranju, delu na področju hiva in spolno prenosljivih okužb (SPO). Tema, ki zadnja leta predstavlja pomembno, a manj znano področje njegovega aktivizma in za katero verjetno marsikdo še zmeraj meni, da ne sodi v javnost, ampak v kak šepetajoč pogovor za dobro zaprtimi vrati. Miha je nasprotnega mnenja. O tem sva govorila na kavi v Pritličju, enem od bolj priljubljenih in LGBT-prijaznih lokalov v Ljubljani.

Legebitra je nedavno praznovala 10 let obstoja. Ti si njen ustanovitelj. En od njenih programov je testiranje na hiv in druge spolno prenosljive bolezni v skupnosti, ki se bistveno razlikuje od testiranj, ki so na voljo v okviru zdravstvenega sistema. Zakaj si že tako zgodaj prepoznal potrebo po testiranju izven medicinskih ustanov in katere ključne prednosti prinaša?

Za testiranje v skupnosti sem prvič slišal, ko sem živel v Bruslju, pred več kot desetimi leti. Po vrnitvi v Slovenijo sem opazil, da je med gejevsko populacijo test na hiv izjemen tabu. Ljudi je bilo strah vsega: klinike, izvida in tega, komu in kaj bodo o svoji spolnosti ali pa o intimnem življenju morali kaj povedati. Pričetek izvajanja testiranja v skupnosti, v društvu in naših klubih, je precej zmanjšal stres in stigmo za udeležence. Prav tako smo povečali število testiranj in na njih uspeli povabiti tiste, ki so imeli dvome in strahove.

Zakaj ste se s partnerji lotili testiranja na hiv na Legebitri?

Po letu 2006, je postajalo vedno bolj očitno, kako malo gejev, biseksualcev in moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, se dejansko testira. Zaradi tega ne vedo in se ne zdravijo, kadar bi bilo to potrebno. S tem nevede širijo različne spolno prenosljive okužbe. Razvijati smo začeli popolnoma novo, za naš prostor »pionirsko« dejavnost. Novembra 2009 smo opravili prvi test v klubu K4. Testirali smo kar petdeset obiskovalcev kluba. En je bil pozitiven. Naša ključna partnerja sta bila že na samem začetku laboratorij in klinika. Preiskave vzorcev je izvajal Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani – prof. dr. Mario Poljak. Celotno storitev pa je nadzorovala Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana – prof. dr. Janez Tomažič, kamor smo usmerili in pospremili tiste, ki na našem testu prejeli pozitiven izvid.

Kakšni so rezultati testiranja v skupnosti ob zaključku projekta Odziv na hiv, torej po 7 letih?

Rezultati so dobri, kar na žalost pomeni, da smo odkrili precej neodkritih spolno prenosljivih okužb. Idealno si seveda želimo odkriti čim manj okužb in hkrati testirati čim več posameznikov. V letih 2015 in 2016 smo tako na Legebitri, v Tiffanyju, savni Gymnasivm in v regijskih središčih po Sloveniji (Maribor, Koper, Novo mesto, Murska Sobota, Radovljica, Brežice, Celje) opravili več kot 1000 testov. Petina testiranih se je pri nas testirala prvič v življenju. Največ diagnoz je bilo pri testih gonoreje (skoraj 7 %), hepatitisa B (4,4 %) sifilisa (4 %). Pri 14 testiranih (1,4 %) smo odkrili hiv. Posebno pozornost smo namenili tako imenovanemu »linkage to care«, kar pomeni, da smo pri novo diagnosticiranih poskrbeli za dober vstop v zdravstveni sistem, da so se res vključili v zdravljenje. Polovico so naši svetovalci (Buddy program) tudi pospremili na prvi pregled na infekcijsko kliniko. Število testov se vsako leto povečuje, saj smo z našim pristopom testiranje v skupnosti destigmatizirali.

So moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, to možnost testiranja vzeli za svojo ali je testiranje še vedno povezano z zanikanjem, po principu bolje ne vedeti za svoj status kot soočiti se z realnostjo?

Ljudje smo glede teh stvari včasih zadržani. Za mnoge je test tabu, in preden se odločijo jih zanima vse: kdo testiranje opravlja, ali je usposobljen, ali je res zaupno (da ne bo kdo vedel, če bi bila pozitivna diagnoza) in ali je res anonimno (da ne bi kdo izvedel, da sem se testiral in sem gej). Seveda tudi, ali se da na naše teste zanesti – če so točni? Pri nas je storitev testiranja anonimna, brezplačna in zaupna. Imamo res veliko uporabnikov in ko spoznaš sistem na Legebitri, si lahko glede kakovosti, zaupnosti in vse ostalih dilem hitro pomirjen. Za vse, ki se šele odločajo za prvi test, pa smo postopek letos poleti predstavili tudi na naši novi spletni strani kajiščeš.si/testiranje. S testom je tako, kot da stopiš pred ogledalo. Po njem boš o sebi izvedel nekaj, česar s prostim očesom ali občutki ne moreš videti. Normalno, da je človeka tega strah. Test si lahko predstavljamo tudi kot železniško kretnico v tunelu. Predpostavimo, da ima jeseniški tunel poleg proge v Avstrijo, na polovici kretnico, ki del proge spelje tako, da se proga in potniki na njej vrnejo na Jesenice. Ko gremo na test, se peljemo po tej poti skozi tunel in upamo ter želimo, da bo šel naš vlak nazaj, v domačo in dobro znano deželo, tja od koder smo prišli. Strah nas je, da bi nam v tunelu (na testu), kretničar spremenil smer in bi se znašli v tuji deželi. Ko gremo na test, mislimo, da nam pot izbira kretničar v tunelu in pozabljamo, da je bila naša karta kupljena že zdavnaj prej. In da, če »karto za Avstrijo že tako ali tako imamo, je za nas dobro, da se tja odpravimo čim prej, zato ker nas tam čakajo tisti, ki nam lahko pomagajo (Buddy program). Svetovalci nas »v novi deželi« pospremijo do tistih, ki lahko poskrbijo za naše zdravje (zdravniki). Na test nam je težko, ker se nam zdi, da se nam bo življenje spremenilo prav po njem. Lažje je, če se zavedamo, da se je vse že zgodilo, da smo »karto za Avstrijo« dobili, že prej. Verjetno od nekoga, ki niti sam ni vedel, da jo ima.

mihalobnik2

Testiranje v skupnosti izven zdravstvenih ustanov v Sloveniji ta trenutek nudite le na Legebitri. Kako, da je to testiranje brezplačno? Nam lahko razkriješ del tega ozadja, na katerega oseba, ki pride na test, sploh ne pomisli?

V želji, da bi se za testiranje odločilo še več moških, za katere bi bilo to smiselno (z vidika njih samih in za skupnost kot celoto, zaradi preprečevanja nadaljnjega širjenja okužb), smo breme zagotavljanja sredstev vzeli nase. Testiranje, ki ga nudimo na Legebitri, bi »samoplačniško« stalo vsaj 150 evrov, saj istočasno pri nas naredimo kar 6 različnih diagnoz. Testiranje poteka vsak ponedeljek (in tudi vsako prvo soboto v mesecu) na Legebitri, termini so vsak drugi petek v tudi v klubu Tiffany (Metelkova mesto), nato pa še v regijskih središčih po Sloveniji. Ekipa dela celo leto. Na njih sem res ponosen. Naše testiranje je včasih v negotovosti zaradi odvisnosti od financerjev. Velikokrat zagotovimo sredstva za nadaljevanje šele nekaj dni pred začetkom novega obdobja. Sredi avgusta smo na primer podpisali pogodbo z Ministrstvom za zdravje, s katerim smo zagotovili nadaljevanje testa od septembra do konca leta 2016. Kljub temu je postopek testiranja, čeprav ga izvajamo v skupnosti ob negotovih finančnih razmerah, zelo profesionalen. Skupnostni delavci, ki ga izvajajo, so zavezani in predani standardom zaupnosti in profesionalne oskrbe vsakega posameznika.

Kako velik sistem je v bistvu testiranje v skupnosti, tudi finančno?

S 600 uporabniki na leto moramo za potek dejavnosti priskrbeti okoli 90.000 evrov letno. V ožji ekipi dela šest skupnostnih delavcev in strokovnjakov, v razširjeni ekipi na področju hiva in SPO pa skoraj 20. Vsi v ekipi verjamemo, da z našim testom in storitvami veliko prispevamo v skupnost in to je za nas neprecenljivo. Zato delamo vse, da storitev za naše uporabnike v obstoječi obliki ohranimo tudi v prihodnosti.

Ali zraven testiranja ponujate še katere druge storitve?

Testiranje in splošna preventiva sta najbolj vidni dejavnosti, so pa še druge dejavnosti, ki poskušajo odgovoriti na potrebe cele skupnosti. Imamo program Buddy (030 478 578), namenjen podpori osebam s hivom, ki ga dopolnjujejo druge storitve, na primer pravna pomoč v primeru diskriminacije, nasveti in informiranje, zagovorništvo in tako naprej. Tistim, ki živijo s hivom želimo ponuditi čim več storitev in jim tako čim bolj olajšati različne situacije, v katerih se znajdejo. Pomembno je, da ljudje v tem niso sami. Prav tako je pomembno, da poskušamo ozaveščati tudi splošno gejevsko populacijo, od katere prihaja velik del strahov, predsodkov in stigmatizacije hiv pozitivnih oseb. Kot da bodo tisti, ki s prstom kažejo na hiv pozitivne, samo zaradi tega kaj bolj varni. Druga stvar je HIV SOS telefon (070 361 696), namenjen informiranju in lajšanju dostopa do PEP-a. Vsakdo, ki misli, da je bil izpostavljen hivu, lahko prejme zdravila, ki ustavijo razvoj hiva v telesu. Pokliče naj na to telefonsko številko, kjer bo dobil vse potrebne informacije in podporo. Dostop do PEP-a pa svetovalec tudi olajša, saj kontaktira infektologa na kliniki in ga seznani s primerom. Posamezniku tako ni treba čez mučen postopek razlage medicinski sestri na sprejemnem okencu, lažje mu je, ker ve, da ga že nekdo pričakuje. Nelagodje je tako občutno manjše.

Legebitrino testiranje v skupnosti je edino testiranje, kjer lahko uporabnik brez napotnice brezplačno opravi teste za najpomembnejše spolno prenosljive okužbe. So ustrezne institucije prepoznale, kako pomembna je ta storitev?

Postopoma se zavedanje o našem delu širi tako v skupnosti kot tudi v strokovni javnosti. Dejavnost izvajamo že sedmo leto in še vedno z dobrimi rezultati. Zdravstveni sistem ne more nuditi tako uspešne storitve, saj mi sami najbolj poznamo populacijo katere del smo. Glede na izjemen uspeh projekta Odziv na hiv zato pričakujemo, da bo sofinancirnaje s stani države trajnejše in celovitejše. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je že podaljšala delovanje Testirnega centra v skupnosti do konca tega leta in to je dober znak.

mihalobnik3

Meniš, da imamo na gej sceni sproščen pogled do spolnosti? Kajti, pogovarjati se o seksu in z njim povezanimi temami javno, je še vedno velik tabu. Kako ti vidiš napredek na tem področju?

Na sceni se o seksu veliko govori, mogoče več o tem kdo s kom, kot kako (smeh). Je pa govoriti o seksu nekaj, kar ni lahko, ampak to refleksijo človek nujno potrebuje. Zato tudi na to področje skušamo posegati tako, da vzpodbujamo pogovore o tem. Da ni tako »mutasto« vse. Gre namreč za vprašanje zavesti. Zakaj seksamo – razen, ker nam paše, seveda? Ali sem v ospredju jaz in moj partner ali skušam čimbolj posnemati kar vidim na internetu? Vsa taka in podobna vprašanja.

Kako dojemaš trenutno povečanje števila novoodkritih prenosov hiva? Infektologi govorijo o morebitni krizi …

Naraščajoče število novih primerov hiva tudi nas skrbi. Priča nam o tem, da se pod površjem nekaj dogaja. Prepoznati moramo, kateri so ti pojavi in kaj lahko naredimo, da zaustavimo ta trend. Star judovski pregovor pravi: »Kdor reši eno življenje, je rešil ves svet.« Naša motivacija se črpa iz tistega, kar smo dosedaj naredili uspešno. To poletje smo zato o teh izzivih veliko razmišljali in se pogovarjali. Vse, kar vidimo, da deluje v tujini, skušamo, upoštevajoč naše razmere, čimprej vpeljati tudi pri nas.

Pa vendar, je to neke vrste prelomna točka v epidemiji, ki je bila neizogibna? Kaj je po tvojem mnenju glavni razlog za takšno povečanje novih diagnoz?

Kombinacija več dejavnikov. Menjava generacij, podcenjevanje hiva in SPO, spremenjeni življenjski vzorci, ki jih povzročajo pametni telefoni in še bi lahko naštevali. Menjava generacij je povzročila, da veliko mladih ne ve dosti o hivu. O spolnosti bi morali tudi v šolah več govoriti. Hkrati so pametni telefoni omogočili veliko večjemu številu ljudi, veliko več možnosti srečevanja. Dostop do seksa je enostavnejši kot kadarkoli prej. Če k temu dodamo dejstvo, da kondome mnogi doživljajo kot oviro spontanosti in intime, dobimo kombinacijo, ki je idealna za porast prenosa vseh SPO, ne le hiva. Naše dejavnosti se morajo zato stalno prilagajati tej novi realnosti.

Ali se kot aktivist na področju hiva in preventive tudi sam soočaš s stigmo? Kako jo doživljaš?

Niti ne (premislek). Se pa zgodi. Enkrat, ko sem še bil na Grinderju, mi je nekdo zabrusil, da imam gotovo hiv, že zato, ker se s tem toliko ukvarjam!? Takšnega dojemanja je med »nami samimi« na žalost še precej. Ne smemo pozabiti, kako težko je nekomu, če ga je stalno strah, da bi se zanj razvedelo, da živi s hivom. Razen tega, drugih vrst stigme nisem doživel. Sem pa o njej veliko izvedel od tistih, ki s hivom živijo in se z njo vsakodnevno srečujejo.

Kakšna je tvoja vizija razvoja preventive v Sloveniji?

Nujno moramo ohraniti testiranje v skupnosti z razširitvijo terenskih lokacij, saj smo imeli letos v krajih izven Ljubljane veliko pozitivnih diagnoz. O prednostih in prihrankih, ki jih prinaša PrEP moramo spregovoriti tudi pri nas. PrEP so tablete za preventivno zdravljenje, ki so na zahodu realnost in nekaterim lahko pomagajo. Dobro bi bilo, da bi o seksu govorili več in bolj sproščeno, predvsem o vseh vidikih spolnosti, radostih in tegobah, prednostih in izzivih, ki nam jih prinaša. Skupnost smo, če to hočemo ali ne. Radi jamramo, da je Slovenija zadrta, a morda lahko naredi kaj dobrega vsak tudi sam pri sebi. Dokler ne sprejmemo »naših«, ki živijo s hivom, se nimamo proti temu, kako večina tretira nas (geje) dosti za pritoževati. Poskrbeti moramo za šibke, naj si bodo mlajši ali starejši, klozetirane ali za tiste »za katere vsi vejo«. In za tiste za katerimi kažejo s prstom. Kdo drug se bo postavil za njih, če ne mi? Kdo nas bo sprejel, če se ne bomo sprejeli sami?

Lovro Centrih

Odziv na hiv

Na Legebitri se bo kmalu zaključil projekt Odziv na hiv ali »Partnerstvo za razvoj preventive in testiranja na HIV v skupnosti med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM)«. Legebitra je projekt vodila skupaj z Društvom ŠKUC, Društvom DIH, Inštitutom za mikrobiologijo in imunologijo UKCLJ, Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKCLJ in norveškim partnerjem Helseutvalget (Gay&Lesbian health Norway). Glavni cilj projekta je bilo zmanjšanje prenosa virusa hiv in lajšanje psihosocialnih stisk oseb, ki že živijo s hivom. Projekt je razvil in izvajal inovativne programe promocije varne spolnosti, testiranja na hiv in druge spolno prenosljive okužbe (krajše: SPO) v skupnosti izven zdravstvenih institucij in večal usposobljenost strokovnjakov za delo z MSM posamezniki in osebami, ki imajo hiv. Projekt je prelomnica slovenskega hiv in SPO aktivizma, ki se odvija ravno v času tridesetletnice dela in prizadevanj na tem področju (www.odzivnahiv.si).
Objavljeno v