Walter Heidkampf: 27 let življenja s hivom

Pogovor z Walterjem Heidkampfom, ki v okviru Norveške organizacije za zdravje gejev in lezbijk deluje na področju preventive in nudi podporo gejem, ki živijo s hivom. Slovenijo je obiskal v okviru zaključnega posveta projekta Odziv na hiv, katerega nosilec je društvo Legebitra.

Walter, koliko časa je minilo, odkar si izvedel, da imaš hiv?

Bilo je leta 1989, torej pred 27 leti.

Kako si sprejel diagnozo, sploh v tistih časih?

Pozitivna diagnoza je bila takrat zelo slaba novica, saj je pomenila smrtno obsodbo. Star sem bil 29 let, sveže samski po končanem osemletnem razmerju in ker sem bil znova “na trgu” sem se odločil, da se bom testiral. Izvid me je pretresel. Bil sem prestrašen, strah me je bilo smrti.

V osemdesetih je na Zahodu, predvsem v ZDA, zaradi aidsa umrlo ogromno ljudi. Kako pa je bilo na Švedskem, kjer si takrat živel?

Bilo je veliko govoric, da je ta ali oni imel aids, da so ljudje takorekoč preprosto izginili in umrli. Bilo nas je pet prijateljev; jaz, moj bivši partner in še trije drugi. Eden od teh treh je umrl zaradi aidsa, kar me je vzpodbudilo, da sem jim povedal, da sem pozitiven. Nato sta se mi svojo diagnozo razkrila še druga dva. Samo moj bivši je bil hiv negativen.

Praviš, da si se testiral, ker si bil spet na trgu samskih. Ali si imel kakšne simptome?

Imel sem vročino in izpuščaje po telesu, ki sem jih zamenjal za sončne opekline. In pa močno nočno potenje, a mi niti na misel ni prišlo, da bi lahko šlo za hiv. Menil pa sem, da je moja dolžnost, da se testiram, a bil sem prepričan, da bo rezultat negativen.

Si imel pri soočanju z diagnozo podporo družine ali prijateljev? Kakšni so bili njihovi odzivi, ko si se jim zaupal? Nenavsezadnje je to bilo leta 1989, ko je bilo še veliko strahu zaradi hiva in aidsa.

Ja, takrat je bilo precej drugače, veliko strahu in neznanja je bilo v družbi, tabu. K sreči so me moja družina in prijatelji stoodstotno podpirali. Nihče mi ni obrnil hrbta.

Skandinavija je znana po svoji liberalnosti. Kakšen pa je bil odnos družbe do oseb, ki živijo s hivom? Kako močna je bila stigma?

Ljudje so se v gejevskih klubih ozirali naokrog in s prstom kazali na shujšane moške, češ “Pazi se ga, če nima raka, ima aids.” Stigme je bilo torej dovolj že v gejevski skupnosti. V časopisih smo lahko brali o paniki, govorilo se je, da bi hiv pozitivne dali v karanteno na nek otok in podobno. Dogajale so se zares grozne stvari, umrle za aidsom so na primer po smrti brez ceremonij zavijali v črne vreče za smeti. Umirajočim so solze brisale sestre z orokavičenimi rokami, oblečene v skafandre. Bili so histerični časi. Po drugi strani pa se ni nihče želel pogovarjati o hivu in aidsu, po načelu če se o tem ne pogovarjamo, ne obstaja.

Vemo, da hiv dandanes ni več smrtna obsodba, temveč ob pravočasnem in primernem zdravljenju kronična okužba, s katero je mogoče dočakati običajno pričakovano življenjsko dobo. Kakšne pa so tvoje izkušnje z zdravljenjem in kako zelo hiv vpliva na tvoje življenje?

S kombiniranim zdravljenjem sem pričel, ko so ga uvedli leta 1996. Kakšnih devet mesecev pred tem je bil moj imunski sistem že tako slab, da mi je zdravnik predpisal zdravilo zidovudin, ki pa je imelo tako močne stranske učinke, da sem ga prenehal jemati. Mislil sem si, da nimam več veliko časa in kolikor mi ga je ostalo, ga nisem želel pokvariti z zdravili. Ravnal sem pametno, kajti s tem, ko sem se odrekel visoki dozi zidovudina, sem preprečil, da bi moj virus postal odporen na zdravila, ki prišla nekaj mesecev kasneje. Ko so se začela uporabljati, mi je zdravnik rekel: “Walter, zdaj lahko odpreva šampanjec, saj imamo zdravilo, ki ti bo pomagalo”. Jaz pa niti nisem bil niti prepričan, če želim zdravila. Sprijaznil sem se, da mi je ostalo le še nekaj let. Trajalo je nekaj mesecev, da sem ugotovil, da ne želim umreti. Nato sem pričel zdravljenje z novimi zdravili, ki so mi sprva povzročala različne stranske učinke, pa tudi režim jemanja je bil težaven, do 20 tablet dnevno z veliko vode, pred obroki, po obrokih, paziti sem moral, da sem jih jemal točno na uro. A stranski učinki so po pol leta minili, moj imunski sistem si je opomogel in od leta 1996 nimam več zaznavnega virusa v krvi.

Torej za aidsom nisi nikoli zbolel?

Ne, ker so se učinkovita zdravila pojavila ravno pravi čas. Če se ne bi, bi verjetno že bil mrtev. Tako da sem imel srečo. Na žalost nekateri moji prijatelji te sreče niso imeli. Kaj rečeš ljudem, ki jih je strah oseb s hivom? Najprej jih vprašam, česa se bojijo, se pogovorim o njihovih strahovih. Povprašam jih, koliko sploh vedo o hivu. Opažam, da veliko ljudi še vedno ne ve, kako se hiv prenaša. Vedno jim pojasnim, da uživanje zdravil prepreči razmnoževanje hiva v telesu. Če torej poznate koga, ki sam zase ve, da je pozitiven, se po vsej verjetnosti zdravi in tako hiva ne more prenesti na drugo osebo. Tako ali tako pa se hiv z običajnimi, vsakodnevnimi stiki ne prenaša. Prenos je možen preko spolnih odnosov ali souporabo pribora za injiciranje drog.

S hivom živiš že 27 let. Kakšen je tvoj nasvet tistim, ki so morda ravnokar izvedeli, da so pozitivni in jih je strah in z negotovostjo zrejo v prihodnost?

Moj prvi nasvet je, naj se umirijo, saj bo vse v redu. Še vedno si isti človek, razen da imaš v sebi neznatno majhen virus, ki ga ne moreš videti, zato se z njim ne identificiraj. Nisi virus, si, kar si bil prej. Še vedno lahko živiš, kot si prej. Ne stori ničesar drastičnega, je pa dobro, če se lahko s kom pogovoriš. Če nimaš nikogar, poišči pomoč pri organizaciji, ki nudi podporo osebam s hivom, kajti vedno je lažje, če lahko stisko s kom deliš.

Ti si verjetno dokaz, da lahko s hivom živiš povsem običajno življenje?

Seveda lahko. Zato ljudem z novo diagnozo povem, naj se umirijo. Hiv je dandanes kronična okužba in nič več ne pomeni smrti. S pomočjo zdravil je možno živeti običajno in dolgo življenje.

Mitja Ćosić

Objavljeno v