Kot otrok sem bila tako osamljena, da nisem imela niti namišljenega prijatelja. V sedmem razredu sem dobila svojega prvega tovariša, svojega psa Lana, ves čas pa sem veliko brala, predvsem o psih: bila sem pol volčji otrok pol knjižni molj. Prebirala sem knjige kot so Ovčar Runo, Lassie se vrača, Klic divjine, najraje pa sem imela Belega očnjaka. Močan vtis je pustila še ena knjiga Jacka Londona, naslov se je v hrvaškem prevodu glasil Ljudi ponora, People of the Abyss. V njej se je Jack London v preobleki podal v viktorijanske ubožnice in popisal vso grozo življenja revežev v Londonu. Njena klavstrofobija je popolno nasprotje odprte divjine njegovih del o volkovih in psih. Prav ta tesnoba civilizacije, ali še bolje, civilizacijskega procesa, je rdeča nit vseh otroških del, ki so mi pri srcu.
Kako si drugače razložiti čar Pike Nogavičke, ki se ni nikoli naučila spati drugače kot z nogami na vzglavniku? Ali Dahlovih odvratnih receptov, recimo za smrkljev sok … Norbert Elias v Procesu civiliziranja zapiše, da je etiketa v petnajstem stoletju narekovala zgolj to, da si nosa ni vljudno obrisati z roko, »v kateri držiš meso«. V šestnajstem stoletju je napredovala do robčkov, a še to zgolj pri bogatih: medtem ko si »preprosti ljudje brišejo nos brez robčkov, je za meščanstvo značilno, da si ga brišejo v rokav. Bogataši, po drugi strani, imajo v žepih robčke: če torej za moža pravimo, da je bogat, to pomeni, da si nosa ne briše v rokav«. V osemnajstem stoletju si nos brišejo v rokav le še otroci: »Pazite, da si nosa ne obrišete s prsti ali pa v rokav, kot otroci; obrišite ga v robček in potem ne glejte vanj«.
Po Eliasu je proces civiliziranja zgodovinski proces, ki ob razvoju centralne oblasti nekje od srednjega veka dalje z uravnavanjem različnih vidikov človeškega vedenja, recimo telesnih funkcij, oblačenja ali hranjenja, vodi k vedno večji samodisciplini pri izražanju afektov. Skozi občutke sramu, gnusa in temu ustrezne tesnobe pelje k ponotranjenju družbenih norm in k postopnemu oblikovanju tega, kar bi lahko poimenovali superego.
V knjigah za otroke so glavni junaki pogosto izvzeti iz civilizacijskega procesa: ne prihajajo od nikoder in se ne spreminjajo v nič; sirote so, njihovi starši so odsotni, ali pa kot da jih ni; v resnici so izvzeti iz sveta odraslih. Ljuba kroglica pregelk, nikdar nočem biti velk! Čeprav so liki, ki nas navdušujejo, so obenem tisti, ki jih moramo zapustiti – nekje ob strani je vedno melanholičen otrok, ki bo dokončal dolgočasno delo odraščanja. V Piki Nogavički, na primer, sta to Anica in Tomaž, ki se ju spomnim z veliko manj topline kot gospoda Ficka ali konja.
Včasih je statičen junak, drugič čas: ena mojih najljubših knjig iz otroštva je delo Marka Twaina, Jenki na dvoru kralja Arturja. Glavni junak, Hank Morgan, je inženir iz Connecticuta, ki se po udarcu v glavo iz devetnajstega stoletja prebudi v srednjeveški Angliji, domnevno v šestem stoletju, na dvoru kralja Arturja. Domačini ga želijo skuriti na grmadi, vendar datum njegovega sežiga sovpada s sončnim mrkom iz leta 528, o katerem je Hank nekoč že bral. Hank prepriča lahkoverne prebivalce, da bo s čarovnimi močmi ugasnil sonce, če ga ne pustijo pri življenju. Po sončnem mrku ga izpustijo in postane kraljev pomočnik.
Poleg pomanjkanja omike, takega, ki smo ga danes vajeni le še pri otrocih, odlikujeta Arturjeve podanike tudi neverjetna domišljija in lahkovernost: pripravljeni so verjeti karkoli. Hank se nekoč v želji po viteških dogodivščinah s svojo spremljevalko Sandy odpravi osvoboditi princese, ki jih ima v ujetništvu zlobni velikan. Vendar pa ni velikanov grad nič drugega kot staja, v kateri zadovoljno pogrkavajo svinje. Vsaj tako pravi Hank, vendar pa srednjeveška Sandy namesto staje jasno vidi grad in namesto svinj princese – Hank je pač zaklet. Sandy na ljubo Hanku »osvobodi« princese, ki jih nato z veliko težavo odženejo domov: »Ob večeru smo pripeljali svinje domov, vsaj večino. Manjkale so princesa Nerovanska iz Morganora in dve dami iz njenega spremstva, gospodični Angela Bohun in Helena Courtemainska; prva je bila mlada črna svinja z belo zvezdo na čelu, druga pa rjava s tenkimi nogami in šepavo sprednjo kračo.« Hank je edini odrasel v svetu otrok.
Zmožnost preobrazbe, ki jo omogoča bujna domišljija, pa ni značilna samo za človeški svet: Snoopy, junak stripovske serije Peanuts, si pogosto domišlja, da je nekdo drug, recimo divja žival, leopard, tiger, severni medved, beloglavi orel, ptica. Reče: »Joj, lepo bi bilo biti ptica! Če ti ni všeč, kjer si, enostavno – odletiš! In potem, ko ti tudi tam ni všeč, ponovno – odletiš!« Seveda Snoopy sploh ne dvomi, da bo enkrat, ko bo nekje, tudi tam dolgčas. Zanima ga predvsem letenje, pobeg, hitrost.
Deleuze in Guattari v Kafki opišeta hitrost kot postajanje, ki ni »ne razvoj ne evolucija«. Potrebno je biti »kot taksi, kot čakalna vrsta, ozko grlo, zastoj, rdeča in zelena luč, rahla paranoja, težaven odnos s policijo. Biti abstraktna in prekinjena črta, čička čačka, ki pobegne vmes«. Ta vmes je svet čiste intenzivnosti, kjer tok vsebine uhaja obliki in izrazu, ki jo urejata. Snoopy ni ne pes ne ptica, temveč hibrid, pol pes pol domišljija. Ko beremo, torej uhajamo, a ne eskapistično, uhajamo sebi in postajamo. Nismo od nikoder in ne gremo nikamor, nismo ne tu ne tam, ne prej ne potem, temveč vmes. Ko beremo, smo kot junaki otroških knjig.
V kitajski pravljici Čarovni čopič deček s čopičem prebudi v življenje vse, kar nariše, ptice, ribe, plug, motiko. Dolgo sem bila prepričana, da so dečkove stvaritve oživele zgolj, če je izpustil podrobnost ali dve, pero, recimo, ali lusko. Ko sem pozneje ponovno brala pravljico, sem ugotovila, da so stvari preprosto oživele same od sebe. V spominu sem tako poustvarila neki manko, ki pa je bil moj manko – in morda sploh predpogoj, da nekaj v tebi oživi. Prepričana sem, da sem kot otrok brala bolje kot berem danes, saj nisem trpela od tesnobe biti nekdo ali od strahu ne biti nič. Nisem se bala vmes.
