Veliko ljudi se verjetno še spominja, kako je papež Frančišek na vprašanje o gejevskih duhovnikih in gejevskem lobiju v Vatikanu leta 2013 izjavil: »Ko srečam geja, moram razlikovati med tem, ali je gej ali/in del lobija. Če sprejme Gospoda in ima dobre namene, kdo sem jaz, da bi sodil?« Ta izjava je do zdaj najbolj afirmativna izjava do gejevske skupnosti, kar smo jih lahko slišale_i od najvišjega predstavnika katoliške cerkve. Tisto leto so ga zato pri reviji LGBT The Advocate celo imenovale_i za ‘osebo leta 2013’.
Papeževa podpora le navidezna
Nekaj preprostih besed, ki jih je izrekel takrat novi papež, je ustvarilo vtis in upanje, da bo Frančišek – v nasprotju s predhodniki – ubral nov, bolj vključujoč ‘ton’ glede tem LGBT. In tako je na videz res delovalo nekaj časa.
Čeprav se je razpravi o istospolni zakonski zvezi sprva izogibal, rekoč, da je cerkev preveč obsedena s to temo, smo v naslednjih letih lahko vseeno občasno spremljale_i njegov pozitiven odnos do LGBT-oseb. Tako naj bi se srečal s španskim transspolnim moškim, večerjal z zapornicami_ki LGBT, sprejel je tudi lezbični par iz Washingtona, D.C. Prav tako je dejal, da katoliški katekizem ne sme diskriminirati LGBT-oseb in celo predstavil špekulativno možnost o potencialni podpori istospolnim civilnim skupnostim.
Ko se je konec junija 2016 vrnil iz obiska v Armeniji, je izjavil, da katoliška cerkev LGBT-osebam dolguje opravičilo, a ne le opravičilo, ampak tudi odpuščanje za dolgoletni neprimeren odnos, to je marginaliziranje, stigmatiziranje in nasilje. S tem ni le ponovil svoje že omenjene izjave iz leta 2013, ampak jo je celo nadgradil: »Vprašanje je: kdo sem jaz, da bi sodil osebo s tem stanjem, ki ima dobre namene in išče (naslavlja) boga«. Vatikanski predstavnik za javnost, Federico Lombardi, pa je naknadno pojasnil, da beseda stanje v italijanščini ne pomeni ‘zdravniškega’ stanja, ampak situacijo (v kateri se nahaja oseba).
V istem intervjuju je papež tudi izjavil, da se cerkev morala opravičiti ne le LGBTQ-osebam, ki jih je prizadela, ampak da bi se morala »opravičiti tudi revnim in ženskam, ki jih že dolgo izkorišča, pa otrokom, ki se jih izkorišča v okviru otroškega dela. Enako se mora opravičiti, ker je blagoslovila toliko orožja. Katoliki se moramo opravičiti za toliko stvari, ne le opravičiti za neprimeren odnos do LGBT-oseb, ampak tudi prositi odpuščanja. Odpuščanje! Gospod, je beseda, ki jo prepogosto pozabljamo.«
Katoliški dokumenti vztrajajo pri diskriminaciji
Čeprav se je na videz zdelo, da je Frančišek spremenil način govora vsaj o homoseksualnosti v cerkvi, se pogosto pozablja, da je dejansko manj liberalen, kakor se kaže v javnosti s svojimi sicer še kako potebnimi in pomembnimi izjavami o sprejemanju in opravičilih LGBT-osebam. Tako je na primer Vatikan lansko leto sprejel kar dva LGBT-osebam neprijazna dokumenta, in sicer dokument o družinskem življenju “Amoris Laetitia”, v katerem cerkev sicer sprejema LGBT-osebe, a hkrati zapira vrata istospolnim zakonskim skupnostim, in dokument o gejevskih duhovnikih “The Gift of Priestly Vocation” (Dar duhovniškjega poklica).
Ko so škofje aprila lani razkrili svoje stališče o družini v “Amoris Laetitia”, so med drugim zapisali, »da ne obstaja noben temelj, po katerem bi bile istospolne skupnosti lahko podobne ali vsaj malo analogne božjemu načrtu zakonske zveze med žensko in moškim ter družino«. Zato so junija lani, nekoč optimistične_i katoliške_i vodje_iteljice skupin LGBT že izrazile_i skepso glede papeževaga domnevno spravljivega stališča do LGBT.
Pravi obraz in svoje pravo stališče pa je papež Frančišek razkril v decembra 2016 izdanem vatikanskem dokumentu o gejevskih duhovnikih “The Gift of Priestly Vocation” (Dar duhovniškega poklica). V njem so tako med drugim zapisali: »Cerkev, kljub temu, da globoko spoštuje geje, na svoje seminarje ali v posvečeno službo ne more sprejeti oseb, ki prakticirajo homoseksualnost, izražajo ‘globoko vrojeno istospolno usmerjenost’ in ‘podpirajo t. i. gejevsko kulturo’. Takšne osebe so v stanju, ki močno nasprotujejo odnosu med moškim in žensko, zato ne moremo spregledati negativnih posledic, ki jih imajo osebe z globoko vrojeno istospolno usmerjenostjo.« S tem je cerkev praktično ponovila svoje stališče iz leta 2005. Ta dokument, čeprav ga papež Frančišek ni osebno napisal, a ga je vseeno odobril, postavlja Frančiška v neposredno protislovje s stališčem iz leta 2013 oziroma se je pokazal kot nekdo, ki mu ne moremo več zaupati glede vprašanj in tem LGBT.
Glasovi podpore gejevskim duhovnikom
Številni, ki raziskujejo katoliško cerkev in njen odnos do spolnosti ter homoseksualnosti, se je na to odzvalo s svojimi komentarji. Za nekatere je stališče katoliške cerkve nenavadno, saj je homosocialni in homoseksualni milje gejevskih duhovnikov del vsakdanjega življenja katoliške cerkve že stoletja. Častiti Donald B. Cozens, avtor knjige “Spreminjajoči se obraz duhovniškega poklica” piše, »da je več kot polovico gejev duhovnikov in ministrantov. Številne_i, ki poznajo cerkev od ‘znotraj’ zagovarjajo tezo, da je duhovništvo že stoletja gejevski poklic in odrekanje gejem duhovniški poklic ali njihovo izločanje iz cerkve, bi cerkvi znatno škodovalo, število zaposlenih v cerkvi pa tako zmanjšalo, da bi to pomembno vplivalo na duhovno in tudi sicer vsakodnevno življenje cerkve.«
Tudi Richard Sipe, bivši duhovnik in psihoterapevt, ki že desetletja preučuje spolnost duhovnikov, pravi, da bi izločanje vseh istospolnih oseb, zaposlenih v cerkvi, pomenilo ne le odstop številnih gejevskih duhovnikov, ampak da bi v tem primeru morala odstopiti tudi tretjina škofov po celem svetu. Poleg tega meni, da takšna naravnanost nasprotuje tradiciji cerkve same, saj so bile_i številni svetniki_ice ter škofi istospolno usmerjene_i. In ne glede na to, kako hoče cerkev utišati temo homoseksualnosti, je dejstvo, da je cerkev gejevska ustanova, zato rešitev tega vsekakor ni izločanje gejevskih duhovnikov, ministrantov in ostalih istospolno usmerjenih oseb, ki so zaposlene v cerkvi.
Nekatere_i prav tako menijo, da so leta in leta homofobične cerkvene doktrine cerkev naredile nevarno za vse ljudi ne glede na spol, spolno usmerjenost in spolno identiteto. Eugene Kennedy, specialist za spolnost in duhovniški poklic je v svoji knjigi “Nezaceljena rana: Cerkev in človeška spolnost” zapisal naslednje: »Katoliška cerkev je vedno imela gejevske duhovnike in pogosto so ti služili kot model tega, kakšni naj bi bili duhovniki. Dokument, ki naj bi te moške izločal iz opravljanja duhovniškega poklica, pomeni izziv predstavi boga in žalitev vseh, ki jim ti moški služijo.«
Na omenjeni dokument so se odzvale_i tudi aktivisti_ke. Med drugimi je Marianne Duddy-Burke, izvršna direktorica katoliške organizacije LGBT, DignityUSA, izjavila, »da je omenjeni dokument izjemno razočaranje glede na obravnavo moških, ki si želijo biti oz. postati duhovniki. Papeža Frančiška, ki naj bi prinašal nov veter na področju tem LGBTQ, pa razkrivajo kot osebo ‘praznih besed in obljub’«.[1]
Pogled, ki prikazuje bolj pesimistično sliko papeža Frančiška, pa ni nekaj novega. Številne_i novinarke_ji in teologi_nje že nekaj časa opozarjajo na omenjeni negativni odnos cerkve do gejevskih duhovnikov ne glede na rahlo bolj pozitivno retoriko papeža. In četudi bi Frančišek hotel radikalno spremeniti cerkveno učenje o temah LGBT, je to veliko bolj zapleteno in težje kot podati zgolj nekaj pozitivnih izjav za javnost o gejih. Kajti sedanji zapis v katekizmu opisuje istospolno nagnjenje kot ‘objektivno motnjo’.
Papeževa indiferentnost do tem LGBT
Če bi Frančišek želel spremeniti pogled in odnos cerkve do LGBT-oseb – onkraj napotka, da naj jih ljudje ne zatirajo – bi to do zdaj že storil. Delo katoliških aktivistov_k LGBT zato še zdaleč ni končano. Pomanjkanje interesa, da bi papež Frančišek kaj naredil na tem področju, je brez dvoma frustrirajoče za številne ameriške katolike_čanke, ki podpirajo istospolno zakonsko skupnost. A kljub temu, da je morda razočaral številne levičarske vernice_ke (ki so že tako in tako bolj progresivni kot povprečen_a prebivalec_ka ZDA), pa vseeno še ni čas za obupovanje. Nasprotno, Frančiškovo pomanjkanje interesa, da bi kaj storil na tem področju, lahko pravzaprav obudi gejevsko gibanje znotraj cerkve in poskrbi za to, da se okrepijo glasovi razkritih gejevskih duhovnikov.
A hkrati njegovega odnosa ne moremo jemati kot tradicionalno nasprotovanje LGBT-osebam in temam, kot so to počeli njegovi predhodniki. Če bi lahko kar koli rekle_i v zvezi s tem, je to, da se zdi, da ga te teme ne zanimajo, sploh, če ga primerjamo s papežom Bendiktom XVI., ki je lani izjavil, da si za dosežek svojega kratkega mandata pripisuje razkritje in boj proti gejevskemu lobiju v Vatikanu. Frančiškova agenda je veliko bližje tistim, ki se borijo proti socialni neenakosti, zato je na primer tudi omogočil napredovanje škofu Blasu J. Cupichu, ki je veliko bolj zmeren na področju tem LGBT (in kar bo morda dolgoročno premaknilo tehtnico v prid LGBT-osebam v cerkvi). A vendar je zaenkrat veliko bolj realno pričakovati, da bo polnil naslovnice s kritiko ekonomskih sistemov, ki prizadevajo revne, migrante in okolje, kot pa se resno lotil vprašanja LGBT, kakor nam je kazal na začetku svojega mandata.
Krščanska organizacija z jasnimi sporočili o podpori LGBT
Vsaj ena od krščanskih organizacij bo dejansko upoštevala papežev napotek o odpravljanju krivic do LGBTIQ-oseb in njihovem vključevanju v življenje cerkve. Pri avstralski organizaciji Equal Voices (Enaki glasovi) želijo razumeti vsakdanje življenje LGBTIQ-oseb, se opravičiti skupnosti LGBTIQ ter v svojem delovanju popraviti dolgotrajne krivice, zatiranje in nasilje, ki jih je cerkev izvajala nad LGBT-osebami. Equal Voices, ki bo začela s svojim delovanjem 1. marca letos, sestavljajo nedenominacijske_i avstralske_i kristjanke_i z relativno ‘konservativnim ozadjem’, ki so zelo zaskrbljene_i nad odnosom kristjank_ov in njihovih cerkva do LGBT-oseb in skupnosti.
Začeti želijo s formalnim opravičilom LGBTIQ-osebam in še zlasti kristjankam_om, v katerega bo med drugim vključena tudi prošnja po odpuščanju, »da smo bili prepočasne_i pri spoznanju, da se vam moramo opravičiti …, ker smo perpetuirale_i stereotipe in nismo upoštevale_i vaših dejanskih življenjskih izkušenj«.
Do predloga o ustanovitvi Equal Voices je med drugim prišlo, ker njeni člani_ce verjamejo, da morajo biti kristjanke_i zaveznice_ki LGBTIQ-oseb in igrati večjo vlogo pri prepričevanju cerkva o večji vključenosti LGBTIQ-oseb v cerkev. Na spletni strani so zapisale_i: »Sprejemamo, da se cerkev, lokalno in globalno, pogosto ni vedla primerno Kristusovemu nauku in ni primerno razumela življenja ter izkušenj LGBTIQ-oseb.« Natalie Cooper, predstavnica za medije pri Equal Voices, pa je v izjavi za javnost dejala: »Lezbijke in geji v cerkvi so predolgo sami nosili svoje breme. Člani Equal Voices načrtujejo, da bodo LGBTIQ-skupnosti odvzeli del njihovega bremena in ga nosili namesto njih.«
Svoje sporočilo in formalno opravičilo želijo LGBTIQ-skupnosti prenesti neposredno iz avstralskega parlamenta v Canberri. A zadeva se ne bo končala le pri besedah, v to je vključeno tudi delovanje kot zaveza, da »bodo proti vsem, ki bodo o LGBTIQ-osebah govorile_i in delovale_i nepremišljeno, zavajajoče in škodljivo, ukrepale_i«.
Skratka, to je vsekakor pozitiven premik za skupino avstralskih kristjank_ov in upamo, da mu bodo zgledu sledile še druge katoliške skupine po svetu.
Viri:
1 Na Frančiškovo dvojnost se je Marianne Duddy-Burke, odzvala že, ko je junija 2016 izjavil, da bi se morala katoliška cerkev opravičiti in prositi odpuščanja LGBT-osebe. Dejala je: »Da je papež sprejel dejstvo, da je cerkev naredila toliko škode LGBTIQ-osebam in da si zaslužimo opravičilo, je dejanje ponižnosti brez primere. Vendar pa je izjava o obžalovanju dobra le toliko, kolikor to pomeni nadaljnjo spremembo v delovanju.« V tem smislu je Duddy-Burke opozorila, »da so v ZDA v katoliških šolah odpuščali LGBTIQ-osebe po tem, ko so sklenile istospolno civilno zakonsko skupnost. In da so škofje po svetu v različnih kampanjah pogosto agitirali proti uveljavljanju pravic LGBTIQ«.
