KOLUMNA
Naj se vam na začetku vljudno opravičim, spoštovani pedrski lobisti, ker vas naslavljam tako javno, toda zaradi vaše neformalne in prikrite strukture delovanja ne vidim druge možnosti. Tako upam, da mi boste odgovorili na moj elektronski naslov, lahko tudi anonimno.
Pišem vam zato, ker imam veliko vprašanj in dilem v zvezi z etiko vašega poslovanja, v zadnjih letih pa sem bila zaradi vas nemalokrat tudi jezna in užaljena. Zgodilo se je, da so me novinarji ter drugi kulturni delavci in delavke spraševali, kaj si mislim o vašem prikritem lobiranju in pristranski podpori istospolnim, s katerima nemalokrat mešate štrene v ozadju in neupravičeno oropate delovnega mesta kakšnega sposobnejšega heteroseksualca. Kaj naj si vendar mislim o vsem tem, če ničesar zagotovo ne vem?! Ker sogovornikom ne znam nič odgovoriti in postreči s konkretnimi primeri iz vaše prakse, se pri vsem svojem proučevanju LGBT kulture in zgodovine počutim nevedno in osmešeno. Še kritizirati vas ne morem!
Glede na to, da lobiranje pomeni uveljavljanje svojih interesov na neformalne načine, me močno zanima, kateri so sploh vaši interesi. Ali je vaš končni cilj, da bi povsod zaposlili čim več pedrov in si tako zagotovili popoln nadzor nad privatnimi in javnimi institucijami? Morda tudi nad oblastnimi strukturami? V Slovarju tujk sem namreč še prebrala, da je lobizem vplivanje interesnih skupin: npr. industrijalcev na poslance v ZDA. Saj res, v katerih gospodarskih panogah najraje lobirate? Je bil kdo od vas že osumljen tajkunstva? Ali pa se z mladeniči obkrožate v glavnem zato, da jih imate v sosednji pisarni? In kam jih prekvalificirate, ko jih imate dovolj?
Če so ta vprašanja preveč provokativna in bi utegnila izpostaviti vaše delovanje, mi povejte vsaj to, kdo so vaši člani, ne mislim imen, ampak kakšen je njihov profil. Slišala sem namreč tudi, da se vsi opredeljujete za uspešne pedre in da so geji redki podtaknjenci v vaši organizaciji. Večkrat sem ugibala, ali bi bil lahko med vami kakšen outiran slovenski gej. A Brane Mozetič se mi zdi le preveč siten in glasen za vaše spodobno neopazno omizje. Sumljiv mi je bil tudi Miha Lobnik, že zaradi priimka, vendar bi bilo to preveč očitno. Mislim, da niti moj sokolumnist na levi Mitja Blažič, homokonzerva in pripadnik subkulture tristo kosmatih (medvedov), ni vaš. Naprej raje sploh ne razmišljam, kajti po mojem so aktivisti vsi po vrsti preveč netaktni, da bi jih vi, spoštovani lobisti, sprejeli medse. Saj res, kako pa se razumete z biseksualci, s transvestiti in transspolnimi? Ali upoštevate starostno omejitev članstva 26 let? No, vsekakor pa se mi ne zdi prav, da – kakor slišim po kuloarjih – med vami ni žensk, kaj šele feministk ali deklariranih lezbijk (iz ŠKUC-LL, na primer). Pa ne da se getoizirate? Ali pa ste celo nadstrankarski? Upam, da na svoje neformalno okusne zabave pripeljete vsaj svoje taške. Že res, da se vam kot lobiju ni treba ozirati na medkulturni dialog ali integracijo načela enakosti spolov, saj vas ne financira noben evropski program, vendar poglejte, kaj se dogaja v predvolilnem boju v ZDA, v državi, ki je tata-mata lobizma! Ambiciozni ženski lahko predsedniški stolček spodmakne le še nič manj ambiciozen črnec. Malo posodabljanja lobistične politike vam gotovo ne bi škodilo.
Brez skrbi, ne potegujem se za mesto v vaši organizaciji, saj vem, da niste nikakršen banalen zavod za zaposlovanje in socialno podpiranje homoseksualno usmerjenih. In da raje širite svoj vpliv na bolj prefinjene načine, ki jih vsi zaznajo, a jih nihče ne more dokazati. Imate prste vmes tudi pri dodeljevanju neprofitnih najemniških stanovanj? Ali se ukvarjate samo z nadstandardnimi gradnjami? Možno je tudi, da se vas je v letu predsedovanja Slovenije Evropski uniji večina preselila v Bruselj.
Prizadelo me je tudi to, da med nobenim svojim obiskom javne televizije in radia nisem osebno spoznala nikogar izmed vas. Že desetletja drži, da vas je tam zelo veliko, to pa že vem. A nihče od vas me ni niti pozdravil, kaj šele, da bi popil kavo z menoj. Ne vem, kako naj to razumem. Pa pravijo, da skrbite za razraščanje pedrske kulture in da pritiskate tudi na založbe, gledališke hiše in druge institucije, ki podeljujejo štipendije. Menda tudi vam samim za nobenega pedra ni težko dati denarja. Ker nimate javnih razpisov, žal, ne vem, kdaj, še manj pa, komu. Čeprav je vsekakor plemenito in ganljivo, da podpirate mlade pedrske ustvarjalce in druge sorte homoseksualnih karieristov, ne da bi se s tem javno hvalili in tudi njim samim močno odsvetujete, da bi javno razglašali in po nepotrebnem klevetali, kdo stoji za njimi in njihovim delom.
Ste bili kdaj žrtve homofobične diskriminacije, razen takrat, ko so vas z njo po časopisih, ki so zagotovo v velikem deležu tudi v vaši lasti, utrujali aktivisti in aktivistke LGBT gibanja? Sodim, da je vaše delovanje v senci tako modro in strateško, da se homofobiji na daleč izognete in zato vas tudi ta pusti pri miru. Pravzaprav vam aktivisti in aktivistke nemalo zavidamo, da se vam je posrečilo ustvariti tak sloves, ne da bi sodržavljanom in sodržavljankam očitno vsiljevali svoj pedrski subsistem, in da se mnogi strejti počutijo nemočne pred učinkovitostjo vašega delovanja, ki ni zapisano v nobenih zgodovinah, pa tudi seminarskih nalog o vas še ni bilo. To je prav neverjetno, koliko imamo pripadnice in pripadniki aktivističnih skupin povedati o svojem drugorazrednem položaju in koliko govorimo in pišemo o homofobičnem nasilju, pa gre karavana vsakič mirno naprej. O vas pa psi lajajo, ne da bi vas zares videli, slišali ali konkretno prepoznali. Le kako ste razvili genialno idejo (oziroma: koliko delnic vas je koštala), da sta organizacija in delovanje neke neformalne skupine najučinkovitejša prav v primeru, ko ta skupina deluje kot fantazma? In da je PR služba najboljša takrat, ko je ni oziroma je prepuščena zdravi pameti, da jo skozi teorije zarote prepozna sama?
Za konec me zanima le še to, dragi pedrski lobisti, kako se boste zaščitili pred lezbično mafijo, ki se, kakor se govori, vse bolj razrašča na naših ulicah. (Pa ne da bi bila jaz njena članica.)
