Kriminalne nanizanke in njihov odnos do žensk, njihove spolnosti in razmerij

Prejšnjič smo se lotile_i recenzij znanstveno-fantastičnih nanizank z LGBT-vsebino, zdaj pa se lotimo še kriminalnih serij, kot so Šetlandske skrivnosti (Shetland), Lov (The Fall) in Most (Broen/Bron). Druga in tretja sta briljantni nanizanki z močnima glavnima ženskima vlogama: obe izjemno močni, inteligentni ženski, ki sta se pod vplivom svojih izkušenj v odnosu z drugimi ljudmi naučili, da se ne navežeta pretirano na svoje bližnje, si pa zato, ko imata svoje, zlasti seksualne potrebe in želje, vzameta, kar želita. A vendar se že prehitevamo … Pojdimo od začetka.

Šetlandske skrivnosti

shetlandNanizanka Šetlandske skrivnosti (Shetland VB 2013–) je povsem prikupna angleška mini krimi serija, povzeta po romanih znane piske kriminalnih romanov Ann Cleeves. Nanizanka se dogaja  predvsem na Šetlandskih otokih, v Abeerdenu in Walesu, kjer inšpektor Jimmy Perez (Douglas Henshall), mlada policistka Tosh (Alison O’Donnell) in policist Sandy (Steven Robertson)  raziskujejo kriminalna dejanja in umore na Šetlandskih otokih. Letos, to je v tretji sezoni, so se stalni igralski zasedbi pridružile_i še igralke_ci, kot so Ciaran Hinds, Archie Panjabi in Anna Chancellor, ki so znane_i po vlogah iz nanizank Igra prestolov, Dobra žena in Ura.

Ustvarjalke_ci nanizanke so se odločile_i, da ne bodo ponavljale_i ‘matrice’ znane in priljubljene nanizanke Umori na podeželju, ampak da se bodo posvečale_i tudi korupciji in mafijskemu poslovanju močnih lokalnih veljakov ter prikazovanju čudovitega okolja, v katerem se nanizanka dogaja. Tako se ne seznanjamo le z raznimi kriminalnimi dejanji in celo umori, ampak lahko spremljamo tudi prečudovito (in sublimno) škotsko naravo. V tretji sezoni pa izvemo, da je Perezova šefica, sicer močna, inteligentna in odločna Rhona Kelly (Julie Graham) v lezbičnem razmerju s svojo nadrejeno in višjo policijsko načelnico Phyllis Brenan (Anna Chancellor).

Kakor že omenjeno, to, da je Rhona lezbijka, spoznamo šele v tretji sezoni, v kateri se vse vrti okoli glavnega lika, tj. umorjenega Michaela Maguira (Ciaran Hinds), ki je prišel na Štelandske otoke, da bi skril svojo preteklo identiteto Michaela Thompsona. Ker naj bi pričal proti nečednim poslom bivšega šefa, znanega poslovneža, preprodajalca drog in celo morilca Arthurja McCalla (James Cosmo), je bil v programu za zaščito prič. Vse pa se je začelo z umorom mladoletnega Robbija Mortona (Andrew Rothney), ki je preprodajal tablete kot poživila in za katerega se v nekem trenutku celo izkaže, da je bil Maguirov sin.

In kako spoznamo, da je Rhona lezbijka? Tako, da spoznamo Rhonino partnerko Phyllis Brenan kot višjo načelnico in njeno nadrejeno. Izkaže se namreč, da je bil Michael Thompson pravzaprav v programu za zaščito prič pod jurisdikcijo valežanske policije, na katero se tudi Perez obrne po pomembne informacije glede Thompsona, ki jih odobri Rhonina partnerka, Phyllis Brenan. Skozi razvoj dogodkov ne izvemo le, da je bil Thompson v programu za zaščito prič, ker naj bi razkril nečedne posle svojega bivšega skorumpiranega šefa, ampak tudi, da je v to vpletena celo sama Rhonina partnerka. Ta naj bi sodelovala pri namernem prikrivanju MaCallovih nelegalnih poslov oziroma bolje njegovega odvetnika Calvina Sarwerja (Ace Bhatti), zato da bi prekrila posilstvo in zaščitila svojega sina Bena. Posilstvu v nočnem klubu Level Nine, ki je bil takrat v lasti Arthurja MacCalla, je prisostvoval tudi Michael Thompson. V zameno, da so prikrili sledi, ki so vodile do njenega sina Bena (Edward Corrie), je njegova mati Phyllis vse sledi določenih MacCallovih poslov prikrila ali zabrisala.

Graham sama je za svoj lik v tretji sezoni izjavila: “Lepo je igrati Rhono tudi v zasebnem življenju, namesto da ves čas ukazuje Perezu …”  in da je bilo delati z Anno Chancellor prijetno, ker je prava odpadnica, močna in zabavna. “Ima velik smisel za humor in je odlična pri tem, kar počne. Odkar je Rhona v razmerju z Anno Chancellor, mi je moj lik veliko bolj všeč“. Graham je prav tako všeč, da igra samostojno, močno žensko, katere spolna usmerjenost je zgolj en del njene osebnosti in ne glavni vidik zgodbe: “Rhona je ženska v istospolnem odnosu in ustvarjalci_ke iz tega ne delajo nobene drame. Tega je veliko premalo na televiziji bodisi zato, ker so piske_ci lene_i in ne razmišljajo o tem, da bi imele_i lik, ki je v istospolnem razmerju, bodisi zato, ker so prestrašene_i zaradi homoseksualnega lika, kar je za današnji čas smešno. To celo bolj drži za ženske kot moške like. Vendar pa se to spreminja in več kot tega vidimo v mainstreamovskih dramah, kakršna je Šetlandske skrivnosti, bolj sprejemljivo to postaja.”

Čeprav v tretji sezoni spoznamo, da je Rhona lezbijka v srečnem razmerju, pa se vseeno ne moremo znebiti občutka, da njuno razmerje morda vseeno ne bo zdržalo. Razlog je lahko v vpletenosti Brenan v korupcijo in prikrivanje posilstva, ki ga je zagrešil njen sin. Poleg tega pa ne vidimo nobene intimnosti med Rhono in Phyllis (niti enega poljuba ali intimnega objema), zgolj stisk roke ob krstu Phyllisine vnukinje v cerkvi. Tu je sicer očitno, da svojega razmerja ne skrivata, a kljub vsemu se spet ne moremo izogniti vtisu, da je njuno razmerje omadeževano zaradi dejanja Breninega sina iz prvega zakona, lezbično razmerje pa posredno prikazano kot nekaj ‘negativnega’ in ‘skorumpiranega’.

Lov

lovDruga nanizanka, ki jo predstavljamo, je Lov (The Fall, VB 2013–). V tej odlični nanizanki, v kateri igra Gillian Anderson policijsko načelnico Stello Gibson, ki je odlično portretirana, Anderson pa lik še bolj odlično igra. Igralka je izjavila, da je to eden njenih najljubših likov, v igranju katerega nadvse uživa. Lik Stelle Gibson, ki lovi psihopatskega serijskega morilca Paula Spectorja a.k.a. Petra Baldwina (Jamie Dornan), sicer socialnega delavca in svetovalca, ki se spolno in sadistično izživlja nad svojimi žrtvami, je odličen zato, ker Gibson ne le, da je pri svojem delu izjemno uspešna in predstavljena kot inteligentna, pronicljiva, razgledana, samozavestna, odločna in hkrati sočutna ženska, ampak je tudi feministka in spolno fluidna ter se brez predsodkov podaja v spolne izkušnje s komerkoli ji tako ustreza. Pri tem se ne ozira pretirano na družbene manire, pričakovanja in pravila glede na svoj spol.

Gibson s svojim inteligentnim, pronicljivim, odločnim, predanim in samozavestnim delom ter vedenjem služi tudi kot svetel zgled za mlade, neizkušene policistke, kar je še posebej pomembno v tako cisspolno moškem in pogosto tudi mačističnem, mizoginem okolju, kot sta policijski in kriminalistični svet. Še bolj pa to velja za svet morilk_cev in zločink_cev, ki ga preiskuje ter sankcionira Gibson. Spoštuje in občuduje jo celo morilec. A ko jo ob koncu prve sezone pokliče in reče, da sta si podobna, mu Gibson hladno odvrne, da med njima ni nobene podobnost in nobene povezave, saj je njegovo početje, ki je usmerjeno proti ženskam, odraz zelo starega degradirajočega moškega prepričanja o sovraštvu do žensk, ki se mu reče mizogonija in le kaj si bo o njem mislila njegova hčei, ko bo izvedela, da je morilec: ga bo še vedno (lahko) občudovala?

Na prvi pogled bi se zdelo, da je v svoji odločenosti, da si vzame in dobi kogarkoli si želi, nekoliko nesenzibilna in sebična, vendar se skozi nadaljevanko izkaže, da to ni tako. Pravzaprav zna biti zelo razumevajoča, uvidevna in sočutna. A to, da bi se nam morda lahko zazdela hladna in sebična zaradi svoje odločnosti zadovoljiti svoje spolne želje prej odraža (gledalčeve_ine) družbene predsodke in dvojna merila, ki veljajo za ženske in moške glede njihovih spolnih želja in vedenja. Namreč, kako gledalec_ka percipira, ko si denimo ženska vzame moškega za svoj spolni objekt in kako se na to odziva tudi sam moški ter nenazadnje, kako ranljiv, krhek, otročji in sebičen je moški ego, ko ga zavrne odločna, samozavestna in uspešna ženska, pa čeprav je poročen in se ne namerava ločiti od svoje žene. To se na primer izkaže v razmerju z njenim nadrejenim, s katerim je imela spolni odnos, vendar ni hotela imeti afere, ker je poročen in pravzaprav sploh ne bi smel seksati z drugimi osebami. Kaj torej sploh hoče od nje?

V nadaljevanki spoznamo tudi lezbično policistko, njeno t. i. desno roko, Danielle Ferrinton (Niamh McGrady), do katere je še posebej razumevajoča in spodbujajoča. Ko se ji ta razkrije kot lezbijka, Gibson ne izkaže prav nobenega začudenja in še manj predsodkov: njun odnos ostane nespremenjen in enako profesionalen. Še več, v baru hotela, v katerem biva, pred vsemi poljubi pataloginijo dr. Tanyo Reed Smith (Archie Panjabi), s katero redno sodeluje pri avtopsijah umorjenih Spectrovih žrtev, in jo kasneje tudi povabi k sebi. Žal, ta zaradi za današnji čas nerazumljivih zadržkov oz. predsodkov povabilo zavrne. Zavrnitev se nam zdi toliko bolj nerazumljiva in nepredstavljiva, kolikor smo vajene_i igralke Archie Panjabi v vlogi svobodne in sproščene Kalinde v Dobri ženi. To pa je tudi edina pomanjkljivost, ki bi jo lahko ustvarjalkam_cem nanizanke zamerile_i. Hkrati pa je v tej sezoni, žal, ne bomo videle_i, saj je ustvarjalke_ci niso ponovno povabili k sodelovanju. Trenutno se odvija tretja sezona, v kateri se bo vse vrtelo okoli sojenja Spectru za njegove zločine (umore). Trenutno okreva v bolnišnici, saj so ga pri aretaciji hudo ranile_i,  policija pa se pripravlja na to, da pripravi vse dokaze o njegovih zločinih, ki ga bodo spravili za zapahe.

Most

mostOdlična in vrhunska je tudi švedsko-danska nanizanka Most (Bron/Broen, Švedska-Danska 2011–), katerega simbolično glavno poanto predstavlja most Øresund, ki povezuje Švedsko in Dansko. Vse kriminalistične zgodbe se dogajajo na Švedskem (pretežno v mestu Malmö) oz. med Švedsko in Dansko (København). Vsaj en umor in/ali zločin pa se v vsaki sezoni zgodi na omenjenem mostu. Če smo pri prvih dveh nanizankah lahko govorile_i o dokaj pozitivnem prikazu nenormativnih spolnih usmerjenosti, predvsem homoseksualnosti,  v tej nanizanki v drugi in tretji sezoni zasledimo lezbične pare v smislu žrtev zločinov in umorov.

Tako skozi tretjo sezono spremljamo mizogino in homofobično katoliško odvetnico in vlogarko Lise Frise Andersen (Sonja Richter), ki prek vlogov javno obsoja homoseksualnost, istospolne poroke, istospolne starševstvo, in med drugim tudi lezbično aktivistko Danko Helle Anker, ustanoviteljico prvega spolno nevtralnega vrtca na Danskem. Vzrok njeni smrti pa je bila naravnanost morilca, Emila Lasrssona (Adam Pĺlsson), do družine in družinskega življenja, ki mu ga kot posvojencu pravzaprav nikoli ni uspelo izkusiti. Zaposlen kot kurator v galeriji, si je vse zločine zamislil kot umetniške inštalacije, ki posnemajo motive različnih umetniških del. Tako si je na podlagi svojih izkušenj, ki mu niso omogočile lepega, idiličnega družinskega življenja, ki ga slikajo pravljice in zgodbice v vrtcu in šoli, zamislil prvi zločin. Ubil je lezbijko, mater in ženo ter tako oblikoval inštalacijo po umetniškem delu z naslovom Popolna družina: umorjeno je postavil ob mizo o voščene lutke moža in dveh otrok.

Sledijo umori, kot je umor duhovnika, ki je poročal istospolne pare, pa učitelja, za katerega se je izkazalo, da je bil pedofil, in ki mu je zato odtrgal genitalije. Nadomestno mater, pri kateri je menedžer in ljubiteljski zbiralec umetniških del Freddie Hols (Nicolas Bro) naročil otroka, ker njegova žena ni mogla imeti otrok, je prisilil, da je otroka rodila, nato pa želel obesiti tako menedžerja kot sebe z otrokom na podlagi umetniškega dela, imenovanega Dvojno obešanje. Primerov je še več. Skratka, v tretji sezoni je bila glavna tema pomen družine in novodobnih oblik družin, kot so posvojiteljske in mavrične družine, ter problemi, težave, izzivi in ovire, s katerimi se spopadajo v današnjem času.

V drugi sezoni je za kratek čas je bil del zgodbe tudi lezbičen par. A ker gre za kriminalno serijo, smo skoraj lahko pričakovale_i, da bomo kaj kmalu priča umoru, katere od njiju. Točno to se tudi zgodi. Še huje, pred tem so predstavile_i njuno zvezo kot zvezo ne le iz ljubezni, ampak tudi iz koristoljubja. Pri tej ljubezenski zgodbi se visokošolska učiteljica zaplete s svojo študentko. Slednja je v nekem trenutku prikazana kot nezrela partnerka, saj profesorico, ker ji ta izpita ni ocenila z najvišjo oceno, izsiljuje za denar za nove škornje. In res se zgodi, da profesorico nekdo prijavi zaradi nedostojnega obnašanja pri delu, ta pa izgubi službo, kar je seveda botrovalo razpadu zveze. Nazadnje pa so profesorico še ubili, ko je obiskala svojo bivšo ljubimko v bolnišnici, ker jo je pred tem napadel morilec..

Zakaj sem pravzaprav predstavila to nadaljevanko kljub vsem smrtim lezbijk in njihovih odnosov? Zato, ker je to odlična nadaljevanka. Vse zgodbe v omenjenem žanru so vrhunsko povedane, prikazane in izvedene. Teme, ki jih predstavljajo, pa vedno usmerjene v ozaveščanje o nekem družbeno širšem problemu. Na primer, v prvi sezoni smo imele_i opraviti z maščevanjem odličnega policista Jensa Hansena/Sebastiana Sandstroda (Lars Simonsen) svojemu kolegu Martinu Rohdeju (Kim Bodnia), ki je zapeljal njegovo ženo, zato ga je želela zapustiti. Rohde pa je bil v prvi in drugi sezoni policijski partner in tesen sodelavec glavne protoganistke, detektivke Sage Norén (Sofia Helin), ki razrešuje vse zločine. Jensa so imenovale_i tudi “terorist resnice”, saj je s svojim maščevalnim ubijanjem želel opozoriti na marginalizirane in ranljive skupine kot so brezdomke_ci, osebe s težavami v duševnem zdravju, otroci, žvali, na katerih se izvajajo testiranja ipd. Z zločini pa je opozarjal tudi na probleme sodobne družbe, kot so pohlep, napuh, čast, slava ipd. Tudi v drugi sezoni so ustvarjalke_ci prek zgodb ozaveščali_e, zlasti o ekologiji in spremembah zelene politike na najvišji evropski politični ravni, pohlepu  farmacevtskih družb, njihovi agresivni promociji lastnih izdelkov ter  o tem, kaj vse so pripravljene narediti za to, da ohranijo konkurenčno prednost …

A tisto, zaradi česar je nadaljevanka izjemno zanimiva, je, da je sama glavna junakinja, Saga Norén, ki jo briljantno odigra Helin, predstavljena kot disfunkcionalen lik (ki ima morda Aspergerjev sindrom) z disfunkcionalno družino, a je vseeno odlična policistka … Na splošno ima probleme s socialnimi in čustvenimi stiki. Velikokrat se obnaša kot, da bi bila ‘robot’, ki se strogo drži pravil in zakonov, kar jo tudi napelje na to, da svojega bivšega policijskega partnerja Marina Rohda prijavi za Jensov umor. Hkrati pa ta lik, podobno kot like Stelle Gibson, predstavlja izjemno močno, neodvisno, feministično žensko, ki si vzame kogarkoli in kadarkoli si ga želi, sama pa je povsem usmerjena in predana svojemu delu, zato zanjo niso primerni tipični moški, ki bi si želeli imeti topel varen dom in gospodinjo za ženo.

Zaradi tega me je razveselilo, da so ji v tretji sezoni dodele_i novega sodelavca, danskega policista Henrika Sabroeja (Thure Lindhardt), prav tako disfunkcionalen karakter. Z njim sta naposled lahko vzpostavila bolj človeško in čustveno vez poleg seksualne. Henrik na koncu tretje sezone Sagi prizna, da jo je tudi on (osebno) razočaral, kakor vsi pred tem, saj je bil ves čas sodelovanja z njo na drogah in da je tako, odkar so mu pred šestimi leti ubili ženo in odpeljali obe hčeri neznano kam. Droga mu je pomagala preživeti, in hkrati v z drogo induciranih, napol halucinatornih vizijah vzdrževati neokrnjeno podobo svoje družine v zavesti (spominih). Je bil pa zato edini, ki mu je s Sago uspelo poleg seksualnega stika, vzpostaviti in navezati globlji socialni in emocionalni stik. Zdi se, da je ta karakter veliko bolj kompatibilen s Sago in do nje tudi veliko bolj razumevajoč, saj ima na neki ravni podobne izkušnje kot ona. Oba sta namreč utrpela globoko izgubo najbližjih, zaradi česar sta se vsak na svoj način ogradila od drugih ljudi: Henrik z drogo, Saga pa s čustveno odmaknjenim in ‘robotiziranim’ pristopom do ljudi (ki na trenutke celo malo spominja na lik Data iz Zvezdnih stez), zato z veseljem pričakujemo nove zaplete v četrti sezoni.

Skratka, vse tri omenjene nadaljevanke so dobre oziroma odlične (zlasti zadnji dve). A ker gre za kriminalne serije imamo vtis, da se to še bolj pozna na LGB-karakterjih in njihovih odnosih. Po drugi strani pa so prav ti liki bolj feministični, močnejši, samozavestnejši in bolj neodvisni zaradi mačističnega okolja, v katerem živijo in delujejo. Od ustvarjalcev_k pa prav zato pričakujemo tudi boljše in pozitivnejše zgodbe o likih LGBT v prihodnosti.

Vir:

Scotsman.com

Tags from the story
More from Katarina Majerhold

Lezbična ljubezen v Antiki

HISTORIJA Lezbična ljubezen v Antiki Platon je v delu Simpozij opisal ljubezenska...
Read More