O temi spola in lezbičnosti v lezbičnem filmu sem se predstavila kot urednica bloka Gejevski in lezbični filmi danes in jutri (Kino! 13/14, 2011: 159–249), ter dveh lastnih člankov Prihodnost ljubezni in lezbičnega filma in Spol, spolnost, žanr in lezbične zgodbe v limonadah. Takrat sem v omenjenih člankih obdelovala temo ženske homoseksualnosti, kakor jo predstavljajo in vidijo moški režiserji (tako homo- kot heteroseksualci) in ženske režiserke (tako homo- kot heteroseksualke). Pri tem sem za primerjavo vzela naslednje filme: Claire of the Moon (N. Conn, 1992); But I am Cheerleader (J. Babbit, 1999); The Bitter Tears of Petra von Kant (R.W. Fassbinder, 1972); Even Cowgirls get the Blues (G.V. Sant, 1993); Grey Matters (S. Kramer, 2006); My Mother Likes Women (D. Fejerman, 2002); Aimée & Jaguar (M. Färberböck 1999); Bound (sestri Wachowski, 1996).
Zanimiva je bila ugotovitev, da se moški režiserji in ženske režiserke (heteroseksualke) osredinjajo predvsem na zgodbo in kako to povedati, opazna razlika pa je bila med lezbičnimi režiserkami v odnosu do ostalih režiserjev in režiserk: ta razlika se je kazala v tem, da se ženske režiserke (lezbijke) osredinjajo predvsem na identiteto in vprašanja homoseksualnosti. V limonadah pa me je predvsem zanimala reprezentacija spola (torej ženske) v odnosu do druge ženske, in to v žanru, ki je namenjen zlasti heteroseksualni ženski publiki. Preiskovala sem pojem lezbičnosti in pojem ženske na konkretnih primerih ljubezenskih lezbičnih zgodb v štirih limonadah po svetu, in sicer v ameriški zgodbi Guiding Light (ki jo je predvajala televizijska mreža CBS), avstralski Home and Away (Channel 7), nemški Verboten Liebe (Das Erste) in španski Los Hombres de Paco (Antenna3). Vse omenjene limonade sem spremljala v obdobju od leta 2008 do 2009, ko so jih predvajali.
Ugotovila sem, da limonade do lezbičnih zgodb zavzamejo predvsem dvojno stališče: v primerjavi s heteroseksualnimi zgodbami pokažejo ravno toliko, da zadostijo radovednemu pogledu heteroseksualca_ke, hkrati pa to počnejo tako, da reproducirajo znani moško-ženski vzorec femme (žensko) in butch (moško) spolnih vlog. Prav to velikokrat botruje strukturno nedodelani in nerealni ljubezenski zgodbi, v katerih so poleg tega skoraj vsi intimni prizori med ljubimkama bolj ali manj neerotizirani, če pa so že, so skrajno stilizirani in časovno zminimalizirani, zato sem predlagala enakopravnejšo porazdelitev prikazovanja lezbičnih parov. Glede filmov pa sem se zavzela, da bi se izboljšala produkcija in kakovost lezbičnih zgodb, prikazal pomen njihove univerzalnosti in še zlasti sem se zavezala za prikaz pozitivnih ljubezenskih zgodb.
Od takrat, ko sem napisala omenjeno, je minilo dobrih 5 let in je zato zanimivo pogledati, kakšne pozitivne spremembe so se zgodile med tem časom. Večinoma lahko ugotovimo, da gre za pozitivne premike in napredek, saj smo med tem časom dobile_i nekaj dolgo pričakovanih izjemnih filmov, na nekatere pa še vedno čakamo. V tokratnem članku si poglejmo, kako obravnavajo družbeni spol ženske in ljubezenski odnos med ženskami v filmih, kot so Carol, Lepo obdobje in Modra je najtoplejša barva. Hkrati pa se bom to pot osredotočila na znanstvenofantastične nadaljevanke, kot so 100, Wynonna Earp in Marveles Agents of Jessica Jones.
Nadaljevanke z lezbičnimi junakinjami
Za znanstvenofantastično serijo 100 (ZDA, 2014–) je izjemno zanimiva in pozitivna reprezentacija lezbičnega odnosa med dvema voditeljicama (Clarke in Lexa) ‘apokaliptičnih’ klanov. V prvi sezoni smo spoznale_i, kako je skupina 100 tinejdžerjev_k, ki so jih poslale_i (iz 12 vesoljskih postaj, imenovanih Ark, ki so krožile v zemljini orbiti) na zemljo po 97 letih od jedrske katastrofe. Na začudenje so ugotovile_i, da je Zemlja pravzaprav še vedno bujna, hkrati pa so na podlagi starih podatkih poiskale_i zapuščeno vojaško oporišče, ki naj bi jim nudilo zatočišče in hrano. Spoznale_i pa so tudi, da niso edine_i, ki so preživele_i jedrsko katastrofo: spoznajo se še z drugimi klani, imenovani grounders, katerih vodja je Lexa (Alycia Debnam-Carey), ter klanoma, Reapers in Mountain Men, ki so se pred apokalipso skrili v podzemlje. Slednji iz preostalih grounderjev ter 100 transplantirajo njihov kostni mozeg, ki jim omogoča življenje na površju.
V drugi sezoni smo imele_i predvsem opravka z ‘vojno’ med 100 (zdaj le 48-imi), katerih voditeljica je Clarke (Eliza Taylor), ter Reapers in Mountain Men. Clarke je popeljala klan 100 v zmagoviti boj, hkrati pa je med Clarke in Lexa ves čas potekala intenzivna čustvena komunikacija in seksualna privlačnost. V tretji sezoni spoznamo umetno inteligenco A.L.I.E., za katero se izkaže, da je bila vzrok jedrski apokalipsi pred 97 leti. Hkrati pa smo bile_i v tej sezoni končno priča ljubezenski izpovedi med Lexo in Clarke. Šlo bi za eno lepše izoblikovanih ljubezenskih lezbičnih zgodb dveh močnih ženskih futurističnih junakinj, če ne bi ustvarjalke_ci nadaljevanke ravno po tem, ko sta si končno izmenjali ljubezen, ustvarile_i nepotreben dramski zaplet. Glavni Lexin svetovalec namreč Lexo pomotoma ubije, ker je nasprotoval njeni zvezi s Clarke, meneč, da bo Lexa boljša voditeljica, če ostane samska in tako povsem osredotočena na vrhovno vodstvo. Clarke je ‘uničena’ zaradi Lexine smrti, hkrati pa mora po njeni smrti nadaljevati poslanstvo voditeljice vseh klanov namesto Lexe. A ustvarjalke_ci vendarle niso povsem razočarale_i, saj v zadnjem delu Clarkinega vizionarskega uničenja A.L.I.E. spoznamo, da je v njenih spominih, srcu in željah ljubezen med njo in Lexo še vedno povsem živa.
Kar se tiče nadaljevanke Wynnone Earp (ZDA, 2016–), narejene po komičnih stripih B. Smith, spoznamo Wynonno Earp, pravnukinjo Wyatt Earpa, ki se bori z demoni, čarovnicami in ostalimi paranormalnimi fenomeni, da bi ponovno vzpostavila pravico, pri tem pa ji pomagajo različni zavezniki_ice. Do zdaj smo bile_i pozitivno presenečene_i nad celotno prvo sezono nadaljevanke, saj so ustvarjalke_ci nadaljevanke počasi, vztrajno in konsistentno gradile_i na lezbičnem odnosu policistke, Nicole Haught (Katherine Barrell), in lokalne natakarice, Waverly Earp (Dominique Provost-Chalkley). Čeprav jih je v zadnjem delu prve sezone prav tako malo zamikalo, da bi ubile_i eno od protagonistk, je ta vendarle kot policistka nosila neprebojni jopič in se s tem izognila smrti. Na splošno imajo ustvarjalke_ci nadaljevanke sproščen odnos do vseh oblik spolnih usmerjenosti.
V Marvels Agents of Jessica Jones (ZDA, 2015–), še ena adaptacija stripovske junakinje Marvels, imamo opraviti z glavno seksi (feministično) junakinjo Jessico Jones (Krysten Ritter), ki se je kot bivša super junakinja podala v detektivske vode, ter mogočno lezbično odvetnico Carrie-Anne Moss (Jeri Hogarth), njeno nadrejeno in delodajalko. Nadaljevanka je odlična v vseh pogledih, ne le v reprezentaciji ex-super junakinje, ki se bori proti zlikovcem_kam, ampak tudi glede njene odprte seksualnosti in stvari, s katerimi se mora soočiti, kot so spolni napad, posilstvo in posttravmatsko stresno motnjo. Glavna junakinja je izjemno všečen lik s svojimi (izjemnimi) močmi, neodvisnostjo, inteligenco in zavzetostjo pri reševanju primerov, pa tudi s kakšno slabostjo (včasih je malo agresivna in netaktična), ko se bori z ostalimi ne tako dobrimi junaki_njami, ki imajo prav tako kakšno nadnaravno lastnost, kot je denimo lik Kilgravea (David Tennant). Zanimiv je tudi lik Moss, ki ljubi moč in rada ljubimka z ženskami (v prvi sezoni spremljamo njeno grdo ločitev od prve žene, ker se je zapletla v razmerje s svojo tajnico Pam).
Filmi z lezbično vsebino
Pri filmih kot so Carol (Haynes, 2015) pa je pomembno povedati, da je to eden najbolj pozitivnih lezbičnih filmov sploh v zgodovini lezbičnega filma in si seveda želimo še več takšnih. Poleg tega, da ima film povsem brezhibno zgodbo s pravim dramskim zapletom: sledimo namreč zgodi bogate žene Carol (Cate Blanchett), ki se zaplete v ljubezensko razmerje. Čeprav je v zgodbi predstavljeno, da je Theresa (Mara Rooney) v razmerju s fantom, pa je očitno, da jo veliko bolj privlači očarljiva, prodorna in karizmatična Carol, s katero se tudi spusti v ljubezensko razmerje. Slednja ga sprva prekine, ker ji mož, od katerega se ločuje, grozi, da ji bo prepovedal videvati hčerko zaradi nespodobnega obnašanja (tj. lezbičnega razmerja), kakor so v obdobju sredine 20. stoletja, v katerem se dogaja ljubezenska zgodba, označevali homoseksualno razmerje. Carol na podlagi groženj in izsiljevanja sprva podleže in resnično za nekaj mesecev prekine stike s Thereso, vendar jih nato obnovi. Še več, povabi jo, da bi njuno zvezo poglobili in utrdili tako, da bi se skupaj preselili: na povabilo se Theresa odzove pritrdilno. To je vsekakor eden najbolj pozitivnih zaključkov ljubezenskih lezbičnih zgodb. Poleg tega, da sta igralska zasedba in igra vrhunski, režija pod taktirko Teda Haynesa brezhibna, prav tako pa tudi vse ostalo, kostumografija, scenografija in glasba.
Film je ne glede na to, da ni dobil nobene večje filmske nagrade, veliko boljši kot Modra je najtoplejša barva (Kechiche, 2013). O filmu, ki je adaptacija istoimenskega stripa, je bilo veliko napisanega, saj je dobil zlato palmo v Cannesu 2013, zato se bomo filma to pot lotile_i malo bolj kritično. Film prikazuje veliko najstniško ljubezensko zgodbo med slikarko Emmo (Léa Seydoux) in Adele (Adele Exarchopoulos). Slednja odkrije svojo prvo veliko najstniško ljubezen v slikarki Emmi z modro pobarvanimi lasmi, ki jo tako prevzame in očara, da se vanjo strastno in popolnoma zaljubi. Spremljamo njuno večletno strastno razmerje, njuno spolnost (o kateri je bilo zelo veliko napisanega, češ, da je spolni prizor med njima eden najdaljših eksplicitnih lezbičnih prizorov), njuno dinamiko razmerja, v kateri očitno vodi Emma, ki je tudi iz višje socialnega sloja, zaradi česar je v odnosu tudi bolj samozavestna in dominantna, kakor Adele, ki pripada delavskemu razredu. A tisto, kar je za mene najbolj problematično, je njun nenaden razhod, ki sledi prepiru, v katerem se izkaže, da je Adele Emmo prevarala z moškim, ker je menila, da jo je Emma začela čustveno in seksualno zapostavljati. Čeprav je imela Emma prav, da je Adele pokazala, da se ceni in da le zato, ker nima toliko časa, ker se na primer veliko bolj posveča svojemu delu, že ne bo dopustila, da bi se njena partnerka šla kratkočasiti z nekim moškim (ali morda z žensko?), je hkrati njen odziv morda vseeno pretiran. Menim, da bi se vseeno lahko pobotali glede na to, da je Adele pokazala pravo obžalovanje in še vedno povsem ‘totalno’ ljubezen do Adele, ko sta se čez nekaj časa ponovno srečali. Zakaj tako? Kajti kakor vidimo film obravnava veliko (najstniško) ljubezen, ki se z leti šele uči zrelega odnosa, zato se v tej situaciji nezrelo obnašata obe protagonistki. Vsekakor smo veseli filma, ki je požel toliko zanimanja, nagrad, aplavzov in dvignil ozaveščenost na temo lezbične ljubezni in spolnosti, a vendar če bi izbirale_i, kateri film bi moral prav tako dobiti oskarja, bi si ga nedvomno zaslužil tudi film Carol!
In še film Lepo obdobje (Corsini, 2015). Film obravnava žensko gibanje v Franciji v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Zaplet se zgodi med meščanko (parižanko) Carole (Cecile de France), učiteljico španščine in feministično aktivistko, ter vaščanko (limousinko) Delphine (Izia Higelin), ki se srečata na študiju v Parizu. Znajdeta se sredi študentskega gibanja, ki se med drugim bori za pravice žensk, med njima pa se sredi te študentske vihre razplamtijo tudi ljubezenska čustva. A to pot je glavni zaplet smrt Delphininega očeta. Delphine se mora vrniti na kmetijo, da bi materi pomagala pri vsakdanjih opravilih. Carol se sicer preseli z njo na kmetijo in nekaj časa spremljamo njuno ljubezensko idilo, vendar pa se ta konča, ker je očitno, da mati ne odobrava hčerine zveze in se spre Carol. Slednja se odloči, da v takšnem vzdušju ne more sobivati, zato se odpravi nazaj v mesto, Delphine pa se odloči ostati na kmetiji. Čeprav se razmerje konča, je v zadnji sekvenci filma, ko Delphine pošlje pismo Carole, zaznati nostalgijo in nežna čustva z obeh strani.
Skratka, v zadnjih letih lahko opazimo izjemno pozitiven premik pri reprezentaciji lezbične ljubezni in spolnosti v filmih, od katerih jih lahko kar nekaj vzamemo za zgleden primer za prihodnost.
Zanimivo pa je opaziti, da prav vsi trije omenjeni filmi obravnavajo isti zaplet: ena od žensk je najprej v razmerju z moškim, bodisi ker je pred tem mislila, da je heteroseksualna, bodisi da se je za to odločila zaradi različnih družbeno-zgodovinskih razlogov (na primer, Theresa zapusti svojega fanta Richarda, Adele zapusti Thomasa, Carole pa Manuela) pri tem pa spoznamo tri različne oblike lezbičnih ljubezenskih zgodb. Še vedno pa lahko opažamo pomanjkanje lezbičnih filmov s poglobljeno duhovno vsebino in/ali kakšno novo obliko utemeljevanja ljubezenskega razmerja, kot so bili antičnogrški erastes in eromenos, Romeo in Julija oziroma Tristan in Izolda, Emil in Sofija (seveda v veliko bolj enakopravnih vlogah), kjer bi ženske dobile globljo utemeljitev njihove ljubezni kot zgolj v spolni in čustveni privlačnosti ter spolni usmerjenosti. Seveda pa za to potrebujemo več kot le zgodbo, ampak tudi globlji duhovni, filozofski in družbeno-zgodovinski uvid ter utemeljitev.
Za nadaljevanke pa lahko ugotovimo, da so se ustvarjalke_ci ozavestile_i, da so v preteklosti lezbične like pogosto uporabljale_i le kot teaser in spice (začimbo) za nadaljevanke, sedaj pa se trudijo lezbična razmerja obravnavati enakopravno ostalim ljubezenskim razmerjem in ta narediti za pozitivnejši trend (upajmo, da jim bo to tudi resnično uspelo).
