Pogovor z Lukom Cejem: Rdeča mama, beli oče, jaz pa roza

Luka Cej, ki je na LGBT-sceni že deset let, star pa rosnih 35 pomladi, je kljub svoji splošno sprejeti podobi »nončke« med znanci in prijatelji še kako živahen in poln življenja! Že od malih nog je s pomočjo svojih dobrosrčnih staršev, Maričke in Rada, gojil družaben in pristen odnos s svojimi sorodniki in z znanci iz različnih krogov in to je z njim ostalo do danes. Brez Luke bi veliko obrazov, ki jih tedensko srečujemo v Tiffanyju ali Monoklu, poznali le na videz, ne pa tudi osebno. Ravno z organiziranjem številnih druženj in izletov je Luka k sebi privabil ljudi različnih nazorov, pogledov, interesov in pričakovanj. Namesto da se za hrbtom ali potiho pogovarjamo o ljudeh, ki jih pogosto srečujemo v skupnih javnih prostorih, sedaj lahko pristopimo do njih in jih pozdravimo, z njimi pokramljamo. Z Luko se strinjam, da nas različnost dela boljše ljudi, ko smo z njo soočeni, in le tako lahko različnost tudi spoštujemo, negujemo in z njo živimo.

Luka, kako to, da si vedno obdan s toliko ljudmi?

Vprašanje, na katerega zelo težko odgovorim. Še sam ne vem, ampak verjetno nekaj je na meni.

Kaj pa je na tebi?

Mogoče moja odprtost, dostopnost, energija, pozitivna in tudi negativna včasih, predvsem pa neposrednost in pristnost.

Kdaj si prvič uradno vstopil na LGBT-sceno?

Avgusta 2005. Moja bivša sodelavka in prijateljica Marjetka me je seznanila s svojim svakom, ki je gej. In to je bil prvi gej, ki sem ga poznal osebno kot razkritega geja. 8. avgust mi je še posebej ostal v spominu, saj sem takrat odšel na svoj prvi Legebitrin tabor v Spuhlji, kjer sem spoznal veliko novih ljudi.

In kdaj si se prvič razkril svoji družini ali prijateljem?

Nikoli in se nikoli tudi ne bom, saj se mi pa ja vidi. (Smeh.) Kot odrasla oseba nisem dolžan dajati pojasnil ali potrditve opazkam. Jaz sem Luka Cej, človek, in ne želim biti Luka Cej, gej. Pri nas se je to enostavno vedelo in k sreči sprejemalo. Neizmerno sem hvaležen, da sem v življenju bogato nagrajen z brezpogojno ljubeznijo svojih zlatih staršev: žal že pokojnega očeta, še posebno pa ljube mame Maričke. Sprejema in srčno daje toplino. Vzgojen pa sem bil v duhu, da ni važno, kdo si, temveč kašen si.

Mislim, da je razkritje stvar slehernega posameznika ali posameznice, tudi če je pri nekomu takoj očitno, da ne spada med heteroseksualno populacijo.

Kaj te je najbolj presenetilo, ko si vstopil v družbo LGBT?

Da znajo biti tudi LGBT-osebe arogantne, vzvišene, diskriminatorne (znotraj skupnosti LGBT), škodoželjne, vse tisto, česar jaz ne maram in preziram. Spoznal sem, da ni samoumevno, da so člani in članice manjšine, ki je še vedno stigmatizirana v družbi, enako sočutni, enakih mnenj in pogledov. Že kot otrok sem bil zelo družaben in sem se lepo počutil obdan z ljudmi, zato sem vedno hotel, da se z ljudmi povezujemo, družimo, spoznavamo.

Kaj pa bi dejalo politični opredeljenosti LGBT-znancev in prijateljev?  Se ti zdi to vprašanje pomembno pri tvojih družabnih dejavnostih?

Iskreno: včasih tudi. Politika lahko sprožiti burne debate med nami in kresanje nasprotnih mnenj, predvsem ko pride do soočenja z ideološkimi temami okrog slovenske polpretekle zgodovine.

Vedno sem se pošalil: mama je iz domobranske družine, pokojni oče pa iz partizanske. In kaj dobiš, če daš skupaj rdečo in belo? Roza, ne. (Smeh.) Torej sem iz zelo spravne družine.

Nam zaupaš, kaj predstavlja društvo Kvirko? A je to kakšno novo registrirano društvo ali obstaja na bolj neformalni ravni?

Obstaja na neformalni ravni. Velikokrat se je namreč že pokazalo, da so formalna združenja nedostopna, nezainteresirana, netransparentna in zaradi tega tudi nefunkcionalna v smislu izpolnjevanja svojega poslanstva. Najbolj me razjezi, ko kdo reče, da ne bo delal zastonj. Tukaj se vidi, koliko egoizma in materializma je tudi med določenimi predstavniki znotraj naše LGBT-skupnosti. Na žalost. Če se lahko pošalim, se da ustvariti prijetno vzdušje ali pa povezati skupnost tudi z zrezkom in s praženim krompirjem. Mislim, da je premalo sproščenosti in domačnosti. Včasih je prav to, kar ljudje pogrešajo in potrebujejo: občutek topline, sprejetosti in človeškega stika. Formalno delovanje institucij tega na žalost ne more nuditi.

Zakaj te nekateri naslavljajo z nono?

Mogoče sam dajem takšno energijo, kot jo oddajajo naše in vaše none. Nekoč mi je sorodnica dejala, da ima občutek, da se je moja prava nona reinkarnirala vame. (Smeh.) Mogoče celo res! Velikokrat se zgodi, da vas Lukec sprejme oblečen v predpasnik in pripravi nekaj za obed kot nekakšna nončka. Kajti moja nona Marica je bila ženska odprte narave in zelo gostoljubna ter je vedno pravila: »Luka, ljudem moraš dati vedno za jest in pit in ne smejo iti lačni od hiše!« Mogoče mi to še danes odmeva v glavi, ko imam ljudi na obisku! (Smeh.)

Pozna pa se tudi to, da so me v določenem obdobju vzgajale babice in stare tete in sem pobral določne vzorce, geste, navade, kretnje, kasneje tudi ljubezen do nakita. (Smeh.) Vem, kako se moji ta mladi smejijo, če gremo kam na obiske in se ta stara začne obremenjevati, kaj bomo nesli na obisk: bombonjero, kavo? Potem mi rečejo: »Luka, danes si nič ne nosimo.« Ali pa, kako jim grem na živce, ko uveljavljam svojo voljo pri pogrinjkih, oblačilih za določene priložnosti … Moram pa priznati, da mi je sodobnejši, bolj praktičen pristop vedno bolj všeč. (Smeh.)

A lahko, prosim, našteješ, kakšne aktivnosti organiziraš?

Izlete po Sloveniji in v sosednjih državah, obeleženje praznikov, kot so valentinovo, befana[1] in božič, tematske zabave, rojstne dneve, obiske opere, gledališča, tabore … skratka: dogaja se! Brez hrane seveda ne gre. Če se le da, se potrudim in spečem kakšno torto za svoje mlade. Velikokrat mi pri pripravi prigrizkov pomagajo tudi moji mladi.

Zakaj si začel povezovati ljudi, predvsem na LGBT-sceni?

Naveličal sem se diskotek in žurov, pa se mi je porodila misel, da bi za alternativo lahko počeli še kaj drugega, kar sta ponujala kluba Tiffany in K4. Rekel sem si: »Zakaj pa ne?« In kot se je kasneje izkazalo, je bilo to zelo dobro sprejeto.

Kaj te najbolj osrečuje pri tvojem doprinosu k LGBT-skupnosti?

Moji ta mladi! (Smeh.) Dejstvo, da sem obdan z ljudmi, ki sočustvujemo in prispevamo k dobri volji in prijateljstvu. Organiziranje naših srečanj in druženj mi ni v breme. Vsak trud, ki ga vložim v to, je poplačan z nasmehi in ljubeznijo ljudi, ki so mi in so si blizu.

S čim pa se drugače ukvarjaš, ko nisi zaposlen z družabnimi dogodki v Ljubljani in Kranju?

Tudi drugače povezujem ljudi, saj se ukvarjam z rodoslovjem in že deset let iščem in raziskujem o sorodnikih doma in po svetu. Izredno sem vesel, da sem uspel v vseh teh letih iskanja najti več kot 8.000 sorodnikov s celega sveta, s katerimi imam redne stike, največ prek elektronske komunikacije. Vesel sem, da smo imeli dvakrat tudi veliko srečanje rodbin Cej in Plesničar (po očetovih starih starših).

Pred leti sem spoznal tudi znane Slovenke in Slovence. Presrečen sem, da sem septembra 1997 spoznal meni ljubo in drago Milo Kačič, ki me je vedno spodbujala in podpirala pri mojem delu. Ko sva enkrat v kavarni hotela Slon jedla tortico, mi je dejala in zapisala: »Luka, je čas za radost in je čas za bolečino, a zmeraj mora biti čas za ljubezen.« Te ljubezni nisem nikoli našel v eni osebi, ampak je bila ljubezen do povezovanja in združevanja ljudi vedno močnejša in me je čustveno in duhovno osrečevala.

Trenutno pa sem na rehabilitacijskem uvajanju v socialni trgovini Kr’štacuna v Kranju, kjer nas, brezposelne osebe s statusom invalida, uvajajo v delo.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Še vedno se imeti lepo, potovati in jesti! (Smeh.) Zelo se trudim, da bi v svojo skupnost pridobil predvsem tiste ljudi, ki imajo zadržke pred druženjem in vključevanjem med LGBT, ki mogoče iz takšnih ali drugačnih razlogov nimajo možnosti za sproščeno druženje. Pa da ne bo pomote, med nami niso samo LGBT, ampak naša druščina vključuje tudi heteroseksualne ali nehomoseksualne osebe.

Kako pa navežeš stike s ciljno populacijo, če se smem tako izraziti?

Najlažje je to storiti prek drugih, da se novice o naših dogodkih in druženjih širijo od ust do ust, drugače pa prek družabnih omrežij, kot sta Facebook in tudi Gay Romeo, ne glede na to, da na slednji platformi večina ljudi išče seks. Jaz pa tam raje vabim ljudi na govejo župo! (Smeh.) Tukaj se moram posebno zahvaliti Legebitri in tudi DIH-u, saj sta mi dopuščala, da sem na njihovih formalnih srečanjih lahko spoznal veliko ljudi, ki so kasneje postali tudi del mojih prijateljskih krogov. Ena od mojih želja bi bila na tem mestu, da bi se formalne in neformalne oblike druženja bolj povezale, saj bomo le tako lahko privabili in združili več ljudi skupaj. Mislim, da je še veliko prostora za povečanje takšnega povezovanja in tudi ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati.

Kaj je lepšega kot videti nasmejane ljudi. Včasih so rekli: »Smeh je pol zdravja.«