KNJIGA
Itinerarij želje
Kristina Hočevar, Repki, Škuc-Lambda, 2008.
Repki so tretja pesniška zbirka Kristine Hočevar, v kateri piše o poseganjih v intimo na različnih ravneh. Ključno v tem smislu je telo, tukaj lezbično telo. Hočevar je v Repkih neizprosna in kaže, kako vsako zaletavanje v ograje in zidove, ki jih imamo okrog sebe, te ograje le še bolj ojača, saj so zgrajene iz strahu, nepovratno izgubljenega zaupanja, in iz zavisti, ki uničuje. Moč želje in poželenja je takšna, da gre včasih celo (skoraj dobesedno) za vprašanje življenja in smrti (»če preživiva«). Ljubimke so prignane do roba in včasih porinjene čezenj. Nad njimi visi večna senca konca. Kot da nas bolečine drugih paralizirajo in je skupno mogoče biti le tako, da vsaka živi v svojem koncu hiše s svojih vhodom. Vse se neustavljivo podira. Tudi telo se stara, vse upada. A Repki nikakor niso razkazovanje stigem in narcisistično paradiranje avtobiografije.
Čeprav je pisanje Kristine Hočevar že ves čas implicitno družbenozavedno, se Repki bolj eksplicitno in pogosteje kot doslej gibljejo v območju družbenega. Pesnica piše o boju proti zgodbam iz zgodovine, ki jo obtežujejo, proti občutkom krivde in homofobiji »pocestnih ljudi«, ki se obregajo in zaradi katerih je držanje ljudi istega spola za roke omejeno na mrak in tuje ulice. Hkrati čuti, da ji je vsiljena potreba po upravičevanju obstoja lezbičnega telesa.
Vsi rezi in zareze, o katerih govorijo Repki, se izkazujejo vsebinsko in formalno. Oblika, predvsem izjemno obvladovanje jezika, in vsebina pa sta mojstrsko združeni in zato so Repki boleče, a navdušujoče branje.
Ocena: ♦♦♦♦♦
