Reforme v anglikanski cerkvi, ki jih sprožajo njihovi lastni člani_ce LGBT
Pred dobrimi 14 dnevi je škof Anglikanske cerkve Nicholas Chamberlain iz Granthama oznanil, da je gej in v odnosu z moškim, da pa se drži cerkvenih navodil/učenja, da mora biti kot homoseksualna oseba v celibatu. Sicer se je Chamberlain javnosti razkril pod pritiskom groženj, da ga bodo razkrili v enem od angleških časopisov. Za Guardian je povedal: »Ljudje vedo, da sem gej, vendar pa to ni prva stvar, ki bi jo vsakomur povedal. Spolna usmerjenost je del tega, kar sem, vendar pa je moj duhovniški poklic to, na kar sem osredotočen.«
Justin Welby, nadškof Anglikanske cerkve, je Chamberlaina podprl in v izjavi za javnost zapisal, da je seznanjen, da je Nicholas Chamberlain v dolgoletni istospolni partnerski zvezi in živi v skladu z navodili življenja škofov, pri tem pa je njegova spolna usmerjenost popolnoma nepomembna za opravljanje njegovega poklica, saj so ga za granthamskega škofa izbrale_i na podlagi njegovih referenc. V lincolnski škofiji je Chamberlaina sicer zaposlil škof Christopher Lowson, ki je prav tako javno podprl Chamberlaina in je z njegovim delom danes enako zadovoljen kakor v trenutku njegove zaposlitve. Pri tem je še dodal, da Chamberlainova spolna usmerjenost nikoli ni imela nobenega vpliva na njegovo delo.
Seveda pa so člani_ce konzervativne skupine Anglikanske cerkve Gafcon (kratica za Konferenco o globalni prihodnosti anglikank_cev, ki je bila v Jeruzalemu junija 2008) takoj odgovorile_i, da je bila izvolitev škofa Chamberlaina napaka, saj da v Chamberlainovi biografiji nikjer ni bilo navedeno, da je v zvezi z moškim niti, kdo je ta, s katerim naj bi bil že 30 let v ljubečem in zvestem razmerju, ter dodali, da bo ta novica za pravoverne evangeličane_ke po vsem svetu še dodatni dokaz, da se biblična poučevanja anglikanske cerkve o grehu, odrešenju, spolnosti, zakonski zvezi in samskem stanu uklanjajo vrednotam sekularne družbe. Hkrati pa, da zdaj vedo, da je canterburški nadškof Justin Welby vedel za škofa Chamberlaina in ga s partnerjem celo vabil na večerje.
Na novinarski konferenci se je tiskovni predstavnik Anglikanske cerkve v uradnem zapisu odzval, da Chamberlain ni nikoli nikogar zavajal in da je bil vedno iskren do vseh, ki so ga vprašali o njegovi spolni usmerjenosti. »Takšna zadeva ni skrivnost, vendar pa je zasebne narave, kakor so vse zadeve, povezane s partnerstvom in intimnimi odnosi.« Sicer pa je nadškof Welby v nekaj svojih izjavah že nakazal, da veliko premišljuje o odnosu anglikanske cerkve do LGBT-oseb.
Progresivni del Anglikanske cerkve
Da je del Anglikanske cerkve progresiven, smo lahko razbrali tudi na primeru cerkve Sv. Pavla v Birminghamu, kjer bodo imele_i od drugega oktobra 2016 dalje vsako prvo nedeljo v mesecu evharistično mavrično mašo, v kateri bodo slavile_i kristjane_ke LGBT, s čimer želijo poslati močno sporočilo o vključenosti vseh članic_ov njihove cerkve, ki se počutijo izločene prav zaradi delovanja cerkve same.
Upraviteljica župnije Mary Gilbert iz cerkve Sv. Pavla je ob tem dejala, da verjame, da je cerkev poklicana, da stoji ob strani in solidarnostno podpira vse marginalizirane in izločene, žalostno pa je, da je prav cerkev pogosto vzrok, da se LGBT-osebe počutijo tako, zato je, po njenem, njihovo poslanstvo, da ponovno vzpostavijo sožitje in vsakomur sporočijo, da so ljubljeni božji otroci, kljub temu, da nekatere_i v cerkvi (in ti so pogosto najglasnejši) izražajo najbolj ostro nasprotovanje vključevanju LGBT-oseb.
In kaj bodo storile_i, da bodo ponovno vzpostavile_i sožitje, harmonijo in razumevanje med člani_cami njihove cerkve? Gilbert pravi, da bodo organizirale_i ciklus predavanj na temo človeške spolnosti iz vseh vidikov človeškega življenja. Meni, da je v cerkvi ta tema pogosto zanemarjena ter se ji premalo posveča. »V tem smislu menimo, da je to dobra novica za ljudi ne glede na njihov spol, raso ali spolno usmerjenost in verjamemo, da s tem utrjujemo pravičnost na svetu v skladu z Evangelijem.«
Poleg tega smo lahko pred dnevi prebrale_i, da je 14 poročenih duhovnikov_ic (gejev in lezbijk) v Anglikanski cerkvi poslalo odprto pismo anglikanskim škofom, v katerem so z njimi delile_i veselje in srečo iz njihovih partnerskih zvez in svobodo, da lahko odprto živijo s svojimi možmi in ženami v zvestih, dolgoročnih partnerskih zvezah in to lahko pokažejo tudi v javnosti. Eden od podpisnikov je tudi zapisal, da je bil s svojim možem 15 let v partnerski zvezi, preden sta se lahko civilno poročila. To, da sta se lahko poročila, je bilo za njuno zvezo res velika prelomnica, saj opažata, da je zveza zdaj bolj stabilna in utrujena kot pred poroko.
Škof Chamberlain je dejal, da ni v civilni partnerski zvezi s svojim partnerjem in da z njim nima spolnih odnosov ter da se povsem drži trenutnih cerkvenih pravil. A kljub temu se duhovniki_ice in vikarji_ke poročajo in svoja civilna partnerstva spreminjajo v zakonske zveze ali pa imajo spolne odnose s partnerji_kami v civilnih partnerstvih. Nekateri duhovniki_ce nudijo blagoslove tudi istospolnim parom. Škofje_inje za to vedo, številni med njimi v zasebnosti izražajo podporo in javno nestrinjanje z uradno linijo. Zato so poročeni duhovniški istospolni pari nanje naslovili pismo, v katerem pišejo, da si želijo več iskrenosti v cerkvi in svobodno veselje članic_ov skupnosti do njihovih partnerskih odnosov brez strahu pred povračilnimi ukrepi ali cenzuro. Zaenkrat še ne pričakujejo, da bi (se) lahko v cerkvi poročale_i (čeprav si tudi to želijo), vendar pa si želijo in pričakujejo, da bodo lahko maševale_i, blagoslavljale_i in se veselile_i v ljubezni, ki dve osebi istega ali različnega spola poveže v želji, da želita posvetiti skupno življenjsko pot v zakonsko zvezo.
Zavedajo se, da tega nekateri ne bodo mogli (takoj) sprejeti, saj se v cerkvi vedno najdejo tudi tiste_i, ki s težavo sprejmejo spremembe, vendar pa tudi v cerkvi ne obstaja več le ena teologija zakonske zveze in partnerstev in čas je, da se to tudi sprejme. Če imamo na eni strani napredno, pravičnejšo in sočutno plat Anglikanske cerkve, ki ji pripada tudi nadškof Welby, pa imamo na drugi strani tudi močno konzervativno strujo že prej omenjene skupine Gafacon, ki trdi, da so istospolne zveze grešne. Zaradi slednjih želi konservativni del Anglikanske cerkve ustvariti alternativo in ustanoviti tako imenovano sinodo v senci, ki naj bi nadaljevala tradicionalno učenje. Vendar tega ne želijo narediti takoj, ampak vzpostavljajo t. i. embrionalno strukturo, ki se bo razvila, če se bo progresivni del cerkve še bolj premikal v to, kar imenujejo liberalna smer.
Morebitna odcepitev konservativne struje
Morebitna bodoča sinoda v senci samo sebe imenuje tudi ‘cerkev v cerkvi’, ki pa bi se v primeru, da bi Anglikanska cerkev blagoslavljala tudi istospolne zakonske zveze, povsem odcepila. Kakor smo že lahko videle_i, so razlike med konservativnim in progresivnim delom, ki se nanašajo predvsem na učenje o spolnosti, spolih in spolnih usmerjenosti že povzročile razhajanja v 80 milijonski anglikanski skupnosti po svetu. Formalno sta se namreč ločili ameriška in kanadska anglikanska cerkev po tem, ko je kanadska anglikanska cerkev dovolila blagoslavljanje in poročanje istospolnih parov. Da so sprejeli resolucijo, ki dovoljuje poročanje istospolnih parov, so se morali strinjati vsi trije redovi: laiki, duhovnice_ki in škofje_inje. Da pa bo to prešlo v polno veljavo, se morajo o tem ponovno strinjati na sinodi leta 2019.
V Angliji se pripravlja shod treh škofij – Rochester, Canterbury in Chichester –, ki naj bi postale ustanovne članice nove konservativne skupine, ki še nima konkretnega imena. Trdijo, da se jim bodo pridružile ostale članice, ker menijo, da voditelji_ce anglikanske cerkve s svojo progresivnostjo zanemarjajo stoletja stara učenja ne le o spolnosti, ampak tudi o preostalih temeljnih biblijskih vrednotah in prepričanjih. Glavna tema njihovega shoda bo ustanovitev anglikanskih kongregacij v Angliji – in sicer z ali brez blagoslova cerkvenih vodij –, prenehanje dosedanjega financiranja in preusmeritev finančnih sredstev v novo sinodo v senci ter povezovanje s preostalimi anglikanskimi škofi_njami zunaj Anglije, še posebej z afriškimi.
Po sedaj znanih informacijah naj bi se zborovanja, na katerem naj bi razpravljale_i o tradicionalnih vrednotah, ki so poznane in zapisane kot ‘Jeruzalemska deklaracija’, udeležile_i svetniki_ce iz 11 lokalnih cerkva. Jeruzalemska deklaracija je sklep Gafcona.
Kakorkoli že se bodo omenjene_i odločile_i o bodoči potencialni sinodi v senci, pa dejstva so in ostajajo: Anglikanska cerkev je že naredila korak naprej v besedi in dejanjih, ko je podprla nekatere svoje razkrite predstavnice_ke LG in ponekod sprejela člane_ice LGBT kot povsem enakopravne preostalim članom_icam njihove skupnosti, kar je, kakor je častita Mary Gilbert iz Birghmanske cerkve izpostavila, pravzaprav bolj v skladu z Jezusovim naukom, ki se zavzema za spoštljiv, ljubeč in sočuten odnos do vseh, ki so izločene_i, zanikane_i in poteptane_i.
Viri:
