“Enake pravice do zdravniških storitev za vse mora biti cilj!”

Intervju z Oddvarjem Thorbjørnsenom Faltinom, predstavnikom Urada zastopnika pacientovih pravic mestne občine Osla in Akershusa na Norveškem.

Oddvar Faltin, delate v pisarni Ombusmana na oddelku za pravice pacientk_ov Mestne občine Osla in Akershusa na Norveškem: ali nam lahko poveste nekaj o sebi – kakšno izobrazbo, izkušnje in veščine zahteva takšna služba?

Po izobrazbi sem diplomirani pravnik in medicinski tehnik. Kot medicinski tehnik sem 17 let delal na oddelku za intenzivno nego. Nato sem delal kot pravni svetovalec za povračilo odškodnin na nacionalni ravni v različnih organizacijah. Kasneje sem delal kot pravni svetovalec za nevladno organizacijo LGBT, kjer sem pokrival vse, kar je povezano s temami LGBT, vključno z diskriminacijo in pravico do zdravstvenih storitev. Prav tako sem vodil projekt zločini iz sovraštva in treninge senzibilnosti za policijo. Delo za NVO mi je omogočilo edinstven vpogled tako v delo na praktičnih primerih, kakor tudi učinek teh na politični ravni. Ko sem zaključil delo za organizacijo LGBT, sem se zaposlil kot vodja oddelka za zdravje na mestni občini, kjer poleg mene dela še šest ljudi. Lansko leto smo na oddelku obravnavali kar 1600 pritožb.

Kakšne storitve ponujate?

Kot zdravniški in socialni ombudsman se ukvarjamo s pravicami pacientk_ov in skrbimo, da so deležne_i primerne obravnave. Nudimo pravno svetovanje za pravice pacientk_ov: kje, kam in na kakšen način se pacienti_ke lahko pritožijo. Na primer, ko je upokojenec zaprosil za bivanje v domu starejših občank_ov in so njegovo prošnjo zavrnili, smo raziskale_i, zakaj so ga zavrnile_i in mu svetovale_i, kako naj se pritoži. Prav tako je naša naloga podati stališča in/ali predloge zakonskih sprememb in napotkov na področju zdravstvenih storitev na Norveškem.

Kakšne vrste pritožb dobivate najpogosteje? Ali dobite kakšne pritožbe, ki se nanašajo na pravice pacientk_ov LGBT?

Najpogostejše pritožbe se nanašajo na primere kroničnih bolezni. Glede pacientk_ov: leta 2008 smo imele_i primere (vendar ne pritožbe), ko nekateri_e splošne_i zdravnice_ki niso hotele_i obravnavati primerov umetne oploditve lezbijk iz večinoma verskih razlogov, a smo jim sporočile_i, da dokler delajo kot splošne_i zdravnice_ki v javnih ustanovah, morajo delovati v skladu z zakonom, ki lezbijkam omogoča takšne storitve, ali pa naj prenehajo s svojo zdravniško dejavnostjo. Nekaj podobnih primerov so imeli tudi lansko leto. Danes se pritožbe glede pacientk_ov nanašajo predvsem na transspolne paciente_ke in zdravniško obravnavo, ki so jo deleženi_e. In te pritožbe se nanašajo predvsem na edino bolnišnico na Norveškem, kjer opravljajo posege za potrditev spola: tako se pacienti_ke denimo pritožujejo, da jim odrekajo možnost drugega mnenja. Nek moški (dislektik) ni smel s seboj pripeljati osebe, ki bi mu pomagala pri izpolnjevanju formularjev, zato so mu odrekle_i možnost posegov za potrditev spola. Na spletni strani bolnišnice je tudi pisalo, da transspolna oseba lahko šele po opravljeni potrditvi spola zaprosi za nove dokumente (kar ni res in prvo ne pogojuje drugega). To so na spletni strani popravile_i, tako da zdaj piše: za pridobitev novih dokumentov ni potrebna predhodna operacija spola. A večina pritožb se je nanašala na obravnave pacienta_ke: do njih bi se morale_i obnašati (bolj) spoštljivo in dostojno.

Prebrala sem primer 53-letnega zdravnika, ki je poneveril okoli 3500 zdravniških primerov za denar: poneverbe so odkrile_i in mu sodile_i na sodišču. Kaj takšen primer pomeni za pravice pacientk_ov in kakšne so posledice za zdravnika? Kakšne probleme ima lahko pacient_ka, če si zdravnik_ca izmisli primer_e bolezni in kako težko je te nato popraviti? Kako so pacienti_ke upravičene_i do odškodnine v takšnem primeru?

Da, primer tega zdravnika je dokaj razvpit. Zdravnika so spoznale_i krivega na prvostopenjskem sodišču, vendar se je pritožil in njegov primer je prišel na višje sodišče, ki pa je primer ponovno vrnilo na prvostopenjsko sodišče. To je ponovno razsodilo, da je zdravnik kriv. Ne vem pa, ali se je zdravnik ponovno pritožil ali ne. V večini primerov izmišljeni primeri nimajo pomembnega vpliva na paciente_ke. Še zlasti, ko je zdravnik denimo pisal, da je obravnaval tri družinske člane_ice, čeprav je v resnici obravnaval le eno_ega. Na primer, mama je prišla na kontrolo k zdravniku, ta pa jo je vprašal, kako so kaj njeni trije otroci in ali so zdravi. Če je napisal, da ni zdravil le matere, ampak tudi njene tri otroke, je dobil povračilo  stroškov za štiri osebe in ne zgolj za eno. Resnejši problemi lahko nastopijo, če si izmisli kakšno bolj resno bolezen ali celo kronično bolezen: v tem primeru, se lahko zavarovalnica odloči, da ne bo pokrivala določenih zdravstvenih stroškov ali pa bo delodajalec menil, da je zaposlitev takšne osebe bolj tvegana. Pravzaprav je precej težko ugotoviti in popraviti zdravnikove namerne napake, ker ne poznamo vseh primerov, ki si jih je izmislil.

Ali opažate kakšne stereotipe in pristranskosti do pacientk_ov LGBT ali pristranskost na splošno do pacientk_ov LGBT?

Kakor sem rekel, zadnja leta skoraj nismo imeli primera, ki bi se nanašal na pristranskost in stereotipe v odnosu do pacientk_ov LGBT. Imeli pa smo primer heteroseksualnega moškega, ki se je pritožil, da mu je bila kratena pravica, ker je zdravnik napačno ocenil, da je gej, ko je ugotovil, da je hiv pozitiven. Njegova pritožba je bila zavrnjena.

Za kateri primer menite, da je bil vaš največji uspeh in najbolj težek ali kompleksen primer? Kako dolgo običajno traja, da se primeri rešijo?

Obstajata dve vrsti pritožb: tiste, ki se nanašajo na pravice (npr. zadnje čase dobivamo veliko pritožb starejših občank_ov, ki ne morejo dobiti mesta v domu za starejše občane_ke. Opazile_i smo, da se je prag vstopa starejših v dom za starejše občane_ke v zadnjih petih letih precej dvignil, zato starejše_i vstopajo v domove precej starejše_i in bolne_i. V tem primeru gre za kršitev pravice do dostojanstva. Takšni primeri se rešijo precej hitro, od meseca do največ dvanajst mesecev; b) Druge vrste pritožb pa so tiste, ki se nanašajo na neprimerno zdravniško oskrbo. Takšni primeri trajajo dlje čas, da se rešijo, in sicer od dveh do petih let.

Kompleksni primeri vključujejo več simptomov, zato je diagnozo težje postaviti. To običajno vključuje bolj mentalne in čustvene kot fizične dejavnike. Zadnje čase je takšen primer sindrom kronične utrujenosti oz. SKU. SKU se nanaša tako na mlade ljudi od 13 leta do 20 leta, kakor odrasle. Tako denimo mlade_i poročajo o tem, da so tako utrujene_i, da ne morejo vstati iz postelje, pospraviti sobe, iti v šolo in narediti domače naloge, odrasle_i pa, da ne morejo iti v službo in poskrbeti za otroke. Tako v prvem kot drugem primeru je pomembno, da se primeri čimprej rešijo in se jih primerno obravnava ter čim prej poskrbi za otroke.

Tako so najbolj uspešni primeri tisti, ko se potrebe in pravice pacientk_ov obravnavane na spoštljiv in dostojen način, pacienti_ke pa živijo dobro življenje. Ne gre zgolj za preživetje, životarjenje, ampak dostojno življenje.

Kaj menite, da bi bilo še treba storiti za izboljšanje pravic pacientk_ov in še posebej v odnosu do pravic pacientk_ov LGBT v Oslu in Akershusu ter v Sloveniiji?

Ljudje bi se morali bolj zavedati svojih pravic: premalo ljudi se pritoži, ko niso deležni primernih storitev ali/in primerne obravnave. To je posledica predvsem nepoznavanja njihovih pravic, zato je naša naslednja naloga, ki smo si jo zadalr_i vzpostaviti nacionalno kampanjo ozaveščanja o pravicah pacientk_ov in o delu ombudsmana. Naš cilj je postati glavni ponudnik na področju pravic pacientk_ov.

Mislim, da bi morale_i politiki_čarke v Sloveniji investirati več denarja v promoviranje in delo varuha_inje pacientkinih_ovih pravic ter to delo profesionalizirati. To bo omogočilo, da bodo slovenski_e državljani_ke dobile_i tisto, kar so politiki_čarke odločile_i, da jim pripada. Enake pravice do zdravniških storitev za vse mora biti cilj!

__________________________________________________________

Oddvar Thorbjørnsen Faltin je predstavnik Urada zastopnika pacientovih pravic mestne občine Osla in Akershusa na Norveškem, ki se je odzval povabilu Legebitre in se udeležil študijskega obiska, ki ga jeLegebitra organizirala v okviru bilateralnega sodelovanja s finančno podporo Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino je odgovorna Legebitra in zanjo v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča nosilca programa Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma.

Objavljeno v
More from Katarina Majerhold

“Enake pravice do zdravniških storitev za vse mora biti cilj!”

Intervju z Oddvarjem Thorbjørnsenom Faltinom, predstavnikom Urada zastopnika pacientovih pravic mestne občine Osla...
Preberi več