Dekla gre v Hollywood

Na letošnji podelitvi nagrad emmy je slavila serija Handmaids Tale – Deklina zgodba. Dogajanje je postavljeno v bližnjo in zelo verjetno prihodnost, ki bi se lahko kaj kmalu pripetila ZDA, če bi z državnim udarom oblast prevzela kaka radikalna katoliška ločina in zasužnjila vse plodne cisspolne ženske. Reproduktivne pravice so osrednja tema serije in ravno zaradi vzporednic z aktualnim stanjem, je serija dobila velik odmev in sprejetost.

Zgodba ponazarja, kako se oblast vtika telesa oseb, ki so prepoznana in ki se identificirajo kot ženske na podlagi spola, pripisanega ob rojstvu. Še posebej pa se loteva mita o materinstvu, ki naj bi se skrival v vsaki ženski, ki so ga feministke z Ann Oakley na čelu v čudoviti knjigi Gospodinja ovrgle že v sedemdesetih.

Mit temelji na pričakovanju, da bodo rojevale ženske, ki se identificirajo spolom pripisanim ob rojstvu, tiste, ki se identificirajo, kako drugače in ki bi lahko imele otroke, pa sploh niso pripoznane kot da bi lahko bile starši. Je že res, da je za reprodukcijo potreben različen biološki genetski material dveh oseb, torej heteroseksualen, prodorno pojasnjuje v Visible Identities Linda Martin Alcoff. Heteroseksualen v smislu genetskega gradiva, neodvisno od posamezničine identitete, ampak heteroseksualna spolna usmerjenost, ki temelji na vzajemnosti in komplementarnosti moške in ženske seksualne želje, sama po sebi ne daje nikakršnih zagotovil, da bodo heteroseksualni pari najboljši starši. O tem pričajo številni družbeni problemi heteroseksualne družine in sociološke raziskave.

A mit vztraja, čeprav ženske po rojstvu mnogokrat doživijo poporodno depresijo, ne znajo pestovati otrok, dojiti, saj se tega šele naučijo od drugih. Nenazadnje pa tudi ne vzljubijo vse matere svojih (bioloških) otrok, kar je v družbi, ki postavlja otroka v samo središče, prvovrstni tabu. Na ženske se danes vrši pritisk rojevanja otrok, od molitev pred abortusnimi klinikami, zmerjanj feministk, ki so uzakonile splav, z morilkami, in to iz ust najvišjih predstavnikov sodne oblasti, shodov za življenje na Hrvaškem, do poskusa prepovedi splava na državni ravni na Poljskem in še kaj bi se našlo. Ob vsem tem pa se na žensko telo gleda kot na posodo, ki bo zagotovila družbi bodoče člane_ice. Skleda, ki rojeva.

Vse za otroke

Maternica kot posoda je osrednja tema letošnje uspešne feministične serije Deklina zgodba, v kateri je neka fundamentalna religiozna skupina prevzela oblast v ZDA, potem ko se je zgodila velika ekološka katastrofa in ko je upadla splošna plodnost. Cisspolne ženske so podrejene moškim poglavarjem družin, ki močno spominjajo na privilegirane družine srednjega razreda petdesetih in šestdesetih let.

V svetu Dekline zgodbe ni prostora za kogar koli izven okvirja spolnega binarizma, obstajajo le cisspolne heteroseksualen ženske in moški, geji in lezbijke (ne pozabimo, da je roman izšel leta 1985) pa so zaradi svoje spolne usmerjenosti v tem svetu izdajalke_ci spola. Poleg, žena, mart, ki kot neplodne ženske služijo bogatim družinam kot hišne pomočnice, ekonom žensk, ki so poročene in opravljajo gospodinjska dela za moške nižjih družbenih razredov, so tu osrednja nit romana dekle. Plodne ženske, ki so jih ugrabili in zasužnjili, da bodo premožnim družinam rojevale otroke, ker jih te ne morejo imeti.

Glavna protagonistka Fredova, je uporabna za Freda le, če njemu in njegovi ženi rodi otroka. Dekle so tako vsak mesec sistematično posiljevane, kar je v novi državi v skladu z dobesednim upoštevanjem Stare zaveze, in sicer tako, da jih žene ob vzglavju držijo za roke, medtem ko njihovi možje penetrirajo v deklo. Vse za otroke.

Kritike in pohvale

Serija je požela kritike in pohvale. Pohvale, ker v fikciji še posebej opozarja na kršenje in krčenje reproduktivnih pravic žensk in pravic vseh, ki niso beli, heteroseksualni, cisspolni moški na pozicijah moči, na globalni pravni, predvsem  pa v ZDA, kjer je Trumpova administracija ukinila financiranje programov, ki v svetu nudijo kakršno koli podporo abortusu. Kritike, ker naracija poteka skozi oči belske protagonistke, zaradi katere sta serija in zgodba dobili velik odmev, pri čemer mnoge_i pozabljajo, da se mnoge reči iz romana in serije že dogajajo na globalni ravni.

Maternice kot posode so predvsem nebele ženske iz globalnega Juga. O tem v eseju Made in India piše Modhumita Roy, ki opisuje, kako je nadomestno materinstvo v Indiji postalo industrija. Dobro stoječi pari ali ženske z Zahoda v Indiji najemajo revne ženske, ki zaradi sile razmer nosijo in rojevajo otroke premožnim prebivalkam globalnega Severa. Če imate viška vsaj 30.000 ameriških dolarjev.

Druga plat medalje pa so prisilne sterilizacije številnih nebelih žensk, ki so se dogajale in se še dogajajo po svetu. Ne gre le za rojevanje kakršnih koli otrok. Gre za rojevanje otrok prave barve kože, tako v seriji kot v resničnem svetu. Otrok belopoltih staršev je vedno manj in posledično je vedno manj belske rase, ki se boji, da jo bodo ostale z množičnim rojevanjem preplavile, in zato se belopolte posameznice odločajo, da bodo imele na vsak način svoje biološke otroke, čeprav je na svetu dovolj otrok, ki bi jih lahko posvojile ali za katere bi lahko skrbele njihove širše družine. Želja po otrocih je tiha vojna med rasami.

Otrokocentričnost

Distopičnost romana in serije je kruta resničnost žensk, ki so na nek način že ujete v to, kar opisuje serija. Vanj je ujeta tudi glavna protagonistka in mi z njo. Vztrajanje pri otroku kot elementu, ki se mu ne moremo odreči za nobeno ceno. Tudi potem, ko so Fredovi ukradli hčerko in je prisiljena v seks za bodočega otroka neke druge družine, ni bila pripravljena odnehati verjeti v otroka kot središče družinskega življenja. In z njo na čelu tudi naša družba.

Eden ključnih momentov v seriji je poskus samomora in detomora Janine, ki se v zadnjem trenutku premisli in sama skoči z mostu, zato ker jo je Fredova pregovorila, naj le pusti svojo hčerko živeti. Ženske v seriji, kljub izkoriščanju v imenu otrok (zveni zelo znano, kajne), še vedno pristajajo na pomembnost otroka, kar se kanalizira skozi ljubezen. Pri tem je treba poudariti, da otroci niso odgovorni za izkoriščanje reproduktivnih pravic žensk, ampak da gre v prvi vrsti za ohranitev družinskega privilegija: imeti otroka in družino podeljuje posameznicam cenjen družbeni položaj in koristi v primerjavi s samskimi osebami (brez otrok).

Ljubezen matere ne pozna meja, dobra mati bo storila vse za otroke, tudi rodila bo za druge, le da otrok živi, pa čeprav je na njegov račun izkoriščana. Ampak v otrokocentrični družbi to ni nikakršno presenečenje. Veliko norije okoli otrok.

Dom postane kletka družine

Britanski sociolog Frank Furedi je dobro zadel smisel današnjega starševanja, ki temelji na otrokocentričnosti. Starši danes posvečajo vse več časa in nadzora nad otroci, ker imajo občutek, da ga izgubljajo. Ta občutek izhaja iz družbene izoliranosti, saj starši živijo sami brez sorodnic_kov, s sosedi_ami pa nimajo pristnih stikov. Ni več solidarnosti med odraslimi, ki bi omogočali nadzor, ki je bil nekoč razporejen po soseski in med sorodnicami_ki. Izginil je in z njim otroci s cest.

Kot da to ne bi bilo dovolj, je postal odnos med odraslimi in otroci stigmatiziran sam po sebi; otroci so tujci odraslim in starši kot odrasli so v tej enačbi tujci lastnim otrokom, ki jih je vse manj. Otroke je zato je treba toliko bolj varovati pred vsemi možnimi tveganji in najbolje, kar lahko storimo, je, da se zapremo v lastni dom. Dom postane kletka družine.

Potemtakem ni čudno, da je družina prostor sistematičnega zatiranja, kot v eseju Nekaj pripomb v zvezi z domnevno krizo družine piše Zoran Kanduč. To se zgodi, ko postanejo opravila in dejanja v družinskem prostoru rutina. Na voljo za oddih na ostane le še prosti čas, ki ga, paradoksalno, mnogokrat preživimo z bližnjimi člani_cami naše družine. Če si zaželimo lastnega miru, se lahko skrijemo v kopalnico, ampak smo še vedno doma, nekam iz domovanja, nekam proč od domačih, zbolimo ali pa si omislimo domačo žival. Vse pride prav, ko si zaželimo svojih pet minut. Družina je včasih pekel.

Mitološka podoba družine

Mit o družini kot varnem zavetišču in otroku kot tistem najsvetejšem ne pojenja. V času industrializacije je družina izgubila mnogo svojih funkcij in ostala le z vzgojo otrok in stabilizacijo odraslih osebnosti. Tu gre iskati vzroke vseh razprtij, tenzij in napadov. Konservativke_ci se obračajo v preteklost, iščoč mitološko podobo družine, ki ni poznala grehov sodobnosti, čeprav takšna podobna, po empiriji sodeč, ni nikoli obstajala. Tako se rojevajo kampanje v imenu otrok in proti pravicam vseh, ki se nahajajo izven belopoltega suprematističnega kapitalističnega patriarhata. Samo zato, ker bi si radi mnogi moški povrnili status boga v družini. Koncept, ki je še posebej zatiralski za ženske, saj jih mnogo še vedno dojema kot temeljno družbeno institucijo, v kateri se lahko realizirajo, pojasnjuje Kanduč. Ženska kot mati, kot tista, ki bo rodila otroka je zanjo ultimativnih eksistencialni dosežek. Danes, tukaj in zdaj, v našem družbenem imaginariju.

Deklina zgodba nam mora služiti za prepvrševanje pomena družine in kaj nam ta pomeni, ne da ostajamo ujeti v njegove ustaljene okvirje in ga tako le še utrjujemo: bodisi da ga le kritiziramo bodisi da ga ignoriramo. Mnogo plodoviteje bi bilo vedno znova premisliti koncept družine. Kaj nam pomeni in kako ga živimo. Nenazadnje ga lahko tudi povsem zavržemo in ustvarimo nove oblike družinskega bivanja. Sami, ker se tudi družimo sami s sabo, ali s kom drugim.

More from Martin Gramc

Dekla gre v Hollywood

Na letošnji podelitvi nagrad emmy je slavila serija Handmaids Tale – Deklina...
Preberi več