Naj se sliši še tako čudno, vendar kot iztočnico današnjega prispevka jemljem Evrovizijo. V zadnjem tednu dni je bilo napisanih na stotine člankov (mogoče bi bilo bolje reči na tisoče) o Conchiti Wurst, ki je našim severnim sosedom in sosedam pripela zmago na letošnji izdaji Evrovizije v Copenhagenu. A o divi z brado se niso razpisali samo novinarji in novinarke: završalo je tudi na spletnih forumih in blogih, kjer so se kresala mnenja glede … Hm, z eno besedo bi rekel, glede marsičesa. Vendar tisti, ki pomnimo zmago Dane International, vemo, da vso to pisanje v prid ali proti zmagovalki ni nič nenavadnega ali novega. Lahko bi rekli, »Že videno«, in roko na srce, podobno vzdušje je vladalo tudi leta 2006 po zmagi finske skupine Lordi v Atenah, ki so s svojim kostumiranim nastopom prav tako pripravili marsikoga, da je prek tipkovnice izlil svoj žolč in negodovanje nad njihovo »drugačnostjo« na kakem spletnem forumu.
Toda medtem ko se je večina Evrope ukvarjala (in se še vedno ukvarja) z brado gospodične Wurst, je ostalo skorajda neopaženo širom Evrope, da je avstrijska zastopnica prejela obilico točk tudi od držav Vzhodne Evrope. V luči protihomoseksualne zakonodaje, sprejete v Rusiji lansko leto junija, je ta podatek osupnil številne poznavalce in poznavalke Evrovizije, ki so na primer še pred velikim finalom dvomili v zmago Avstrije ob predpostavki, da homofobično nastrojene države vzhodnoevropskega bloka ne bodo podelile kaj dosti točk gospodični Wurst. Toda točke so deževale od povsod. Celo Rusija je namenila pet točk Avstriji, objava podatkov telefonskega glasovanja pa je razkrila, da so gledalci in gledalke celo v diktatorskih državah, kot sta Belorusija in Azerbajdžan, uvrstili gospodično Wurst na tretje mesto, medtem ko so jo strokovne žirije v slednjih dveh državah dokaj soglasno postavile na rep lestvice.
Z ozirom na te podatke se lahko samo vprašamo, kako je možno, da je rusko ljudstvo v telefonskem glasovanju postavilo gospodično Wurst kar na peto mesto, medtem ko naj bi še lani junija kar 86 % prebivalcev in prebivalk Rusije podprlo sprejetje Putinove homofobične zakonodaje. Kaj smemo sklepati iz tega? Nesporen zaključek, ki ga lahko vlečemo iz omenjenih dejstev, je, da so zakonodajalci in zakonodajalke vzhodnoevropskih držav, ki kriminalizirajo LGBTI-skupnost, dobili krepko zaušnico od svojih državljanov in državljank. A to ni vse: očitno večina prebivalcev in prebivalk Rusije, Belorusije in Azerbajdžana ni tako homofobičnih, kot jih prikazujejo tuji mediji zgolj zaradi državnih zakonov, ki jih sprejema peščica ljudi na oblasti z domnevno veliko podporo ljudstva.
Zgodba pa se ne konča tukaj. Če torej drži, da državljani in državljanke držav Vzhodne Evrope niso tako homofobični, kot jih radi slikajo zadnje čase zahodni mediji, potem se lahko vprašamo, ali je demoniziranje ruskega naroda kot prototipa homofobične družbe v zahodnih medijih res upravičeno in pošteno. Posledice takega nekritičnega posploševanja o tem smo prav tako videli na letošnji Evroviziji, ko je pretežno skandinavsko občinstvo, ki se rado ponaša kot sila tolerantno, izžvižgalo ruski predstavnici dvojčici Tolmačevi med njunim evrovizijskim nastopom zaradi politike njunih voditeljev in voditeljic. Toda če smo pošteni, potem je treba priznati, da LGBTI-skupnost niti v pregovorno strpnih državah Skandinavije ni še povsem enakopravna heteronormativni večini, glasovi nestrpnosti pa tudi pri njih še niso obmolknili.
Ampak da ne bo prišlo do pomote! To ne pomeni, da kritika dogajanja v Vzhodni Evropi ni na mestu oziroma da je treba obmolkniti. Ne, kar bi nas moralo motiti, so dvojni standardi. Se pravi, če je občinstvo v Copenhagenu izžvižgalo ruski predstavnici, potem bi pričakoval, da bi se izžvižgalo tudi beloruskega pevca ali celo madžarskega, saj prvi prihaja iz diktatorske države, slednji pa iz države, ki ima eno najmanj prijaznih zakonodaj do etničnih manjšin.
Zaradi tega se mi zdi, da s(m)o se Skandinavci in Skandinavke in z njimi vred preostala »zahodnjaška« Evropa na nek način izkazali kot sila pristransko občinstvo, ki se pri označevanju vzhodnoevropskih držav kot de facto homofobičnih družb in obsojanju celotnih narodov vedemo, kot da bi bila homofobija v zahodni Evropi stvar preteklosti, enakopravnost heteroseksualnih in homoseksualnih oseb pa dejstvo. Vendar ker to ni res, potem se moramo za konec vprašati le še eno stvar: zakaj mediji demonizirajo cel ruski narod zaradi homofobičnih zakonov, ne pa na primer prebivalcev in prebivalk Italije, ki kljub stoletni demokratični tradiciji, ravno tako ne blestijo pri spoštovanju pravic članov in članic LGBTI-skupnosti.
Ta dvoličnost Zahodne Evrope, ki jo je težko spregledati, pa ima v resnici bore malo opraviti z bojem za pravice LGBTI-oseb v Rusiji in drugih državah Vzhodne Evrope. Spomnimo se le na poplavo člankov o kršenju človekovih pravic LGBTI-oseb v Rusiji pred par meseci v času pred in med olimpijskimi igrami v Sočiju. Ko so se kamere v Sočiju ugasnile, so presahnile tudi novice o zatiranju LGBTI-skupnosti v Rusiji. Ob tem se tisti, ki spremljamo dogajanje v LGBTI-skupnosti širom sveta, nikakor ne moremo znebiti občutka, da je bil boj LGBTI-aktivistov in aktivistk zlorabljen kot instrument osrednjih medijev na Zahodu za to, da se očrni Rusijo, ki je v zadnjem času ponovno začela kazati zobe Zahodu po dveh desetletjih politične in gospodarske kome.
Če skušam torej podati kratek odgovor na vprašanje, ki si ga zastavlja ta prispevek v naslovu, potem bi rekel sledeče: prebivalci in prebivalke Rusije so homofobični, ampak nič manj in nič več kot dobršen del današnje Zahodne Evrope. Njih prikazovanje kot obče homofobične družbe v zahodnih medijih je zato treba nujno jemati s kritične distance, kajti ta stereotip se lahko kaj hitro sprevrže v predsodek. Predsodke pa, kot vemo, je možno izkoriščati (oziroma kot sam menim, nekateri jih že pridno izkoriščajo) za uresničevanje političnih ambicij, ki pa v resnici nimajo nobene zveze z bojem za pravice LGBTI-manjšine ne v Rusiji, ne drugod po svetu.
Kristjan Šinkec
