November mineva prežet z osveščanjem o transspolnih tematikah. Drugi teden je namreč tradicionalno posvečen prav osveščanju o transspolnosti, 20. novembra pa se prižge svečke v spomin na žrtve transfobije.
Iz nevidnost v vidnost
»“To se me ne tiče, to je boj, ki je od mene zelo oddaljen.”[…] Pa ni res. Brez nenehnega opozarjanja na družbene neenakosti, na diskriminacijo, na brezsmiselne norme, ne bomo nikoli osvetlili nevidnega.« – Jaka Šošter (v govoru na obeležitvi spomina na žrtve transfobije)
TransAkcija je v začetku novembra organizirala prvi javni shod v sklopu TransMisije V s sloganom »Dovolj čakanja«, kjer so med drugim želele_i poleg vidnosti tudi zbrati dovolj podpisov pod poziv za vzpostavitev formalne ureditve postopkov potrditve spolne identitete za transspolne osebe, ki ga bodo lahko s koncem novembra poslale_i na Ministrstvo za zdravje.
Shod je poskrbel, da je transspolnost dobila pet minut pozornosti in žarometov medijskih hiš, ki se običajno s temi tematikami ne ukvarjajo.
Letošnji Festival LGBT filma pa je poskrbel, da se na platnih vrti dovolj raznolikih filmov. Kličite jo Ganda, OFF program Kje se konča pravica in Freak Show so prireditve, ki so konec novembra zaznamovale festival s spolno fluidnostjo ter s težavami in grozo, s katerimi se morajo soočati transspolne osebe.
Težave v temeljih: Pravice in pravno priznanje spola
O pravnem priznanju spola pri nas pravzaprav sploh ne moremo govoriti. Lahko pa govorimo o »spremembi spola« ki ga ureja podzakonski akt.
V Sloveniji pravo ne pozna dikcije pravno priznanje spola in uporablja dikcijo »sprememba spola«, ki ga ne ureja v samostojnem zakonu, temveč v podzakonskem aktu.Za uradno spremembo spola je glede na trenutno zakonodajo in prakso nujna tudi pridobitev diagnoze motnja spolne identitete.
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je aprila 2015 z veliko večino sprejela resolucijo 2048, ki naslavlja človekove pravice transspolnih oseb. Tri leta so minila, odkar je bila resolucija sprejeta in še dlje časa, odkar je bilo v Standardih oskrbe 7 poudarjeno, da naj se zakonodajalke_ci izogibajo vključevanju mnenj, dokazil in ocen tretjih organov (npr. medicine ali prava) med pogoje za pravno priznanje spola. Prav tako Priporočila Sveta Evrope določajo, da naj bo pravno priznanje spola urejeno tako, da je hitro, dostopno in transparentno.
Slovenija in marsikatera druga članica Evropske unije pa se za omenjeno resolucijo ne zmenijo.
Trenutna ureditev pravic transspolnih oseb namreč krši vsaj pet človekovih pravic: pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, do osebnega dostojanstva in varnosti, pravico do zdravja in pravico do spoštovanja zasebnosti.
Dvajseti november, da spomina na žrtve transfobije (TDOR)
Dvajseti november je posvečen žrtvam transfobije od leta 1998, ko je bila transspolna aktivistka Rita Hester dvajsetkrat zabodena v svojem stanovanju. Pisateljica in odvetnica Ann Smith je leto kasneje organizirala spominjanje žrtev transfobije in tudi oblikovala spletno stran Remembering Our Dead. Ta dan je spomin na žrtve in opomin, naj se skupaj borimo dalje; ne le kot transspolna in LGBT-skupnost, ampak navsezadnje skupaj kot ljudje, ki si želimo enakopravnost in človekove pravice za vse ljudi.
Letos je je bilo zabeleženih 369 žrtev, 44 več kot lani. Največ umorov je bilo zabeleženih v Braziliji, Mehiki in ZDA. Transspolne in spolno nekonformne osebe so deležne marsikatere nesramne opazke, sovražnega govora in nazadnje tudi nasilne smrti po vsem svetu. Število žrtev je v številnih državah nemogoče beležiti, zato je realna številka precej višja.
Transfobija se rada združuje z drugimi vrstami nasilja, kot sta mizoginija, ksenofobija in rasizem. Večina transspolnih žrtev je temnopoltih žensk, pogosto migrantk, več kot polovica tudi seksualnih delavk_cev.
Evropa je celina, na kateri je trenutno zabeleženih najmanj žrtev.
»Predvsem TDOR vedno znova deluje kot opomnik, tudi LGBT in trans skupnosti, katera so tista življenja, ki so najbolj izpostavljena nasilju. In na katera bi morale_i še posebej paziti in jih podpirati. Ob pogledu na imena in infografike se vedno zavem, da sem ne glede na vse, še vedno relativno zelo priviligiran_a: kot bela oseba, kot oseba, ki ima določeno izobrazbo itd.« – Evan Grm, soustanovitelj_ica Zavoda TransAkcija
Ali si lahko res rečemo skupnost LGBT, če se ne zavzemamo za vse črke enakopravno? Ali je to resnično boj, ki se me ne tiče?
Viri:
Uradna spletna stran TransAkcije