KOLUMNA
Ko je povsem neznani ameriški soul pevec Timmy Thomas leta 1972 posnel pesem Why can’t we live together, se mu verjetno niti sanjalo ni, da bo prodal dva milijona plošč in da bo pesem živela naprej v številnih priredbah … kasneje so jo med drugimi peli tudi Mike Anthony, Joan Osborne, Santana in Sade. Izražala je duh sedemdesetih, bila je klic po spremembi, po miru in ljubezni med ljudmi. Čeprav so bili nemiri v letu 1968 grobo zadušeni, so pustili svoje seme, ki je pognalo prav v sedemdesetih. Vsaj zahodna družba tedaj ni poznala le potrošništva in disko glasbe, pač pa tudi močan angažma. V zraku je bila težnja spremeniti obstoječo družbo, odpraviti vojne, nepravičnosti v družbi, in vzpostaviti svet ljubezni – svobodne ljubezni! To se je odražalo v filmih, popularni glasbi, literaturi. V vsej tej pestrosti različnih gibanj, pobud, stilov, je dobilo zagon tudi gejevsko in lezbično gibanje – in to kot gibanje za osvoboditev (in ne za enakost).
Lezbična aktivistka Martha Shelley je leta 1972 zapisala, da so bili homoseksualci že od vekomaj moški in ženske, ki so predstavljali upor proti spolni delitvi in proti nuklearni družini. Znani gejevski aktivist Peter Tatchell pa se je kasneje obrnil v tisti čas in rekel: »Nobenih pozivov po enakosti ni bilo; naša zahteva je bila osvoboditev. Družbo smo hoteli spremeniti, ne pa se ji prilagoditi.« Te ideje so bile prisotne (morda ne tako militantno) v celotni družbi. Osvoboditev telesa, seksa, ljubezni, upor sponam tradicije. Lahko si ogledate Hladnikov film Maškarada iz leta 1970 (ki je bil tedaj sicer cenzuriran) ali pa reklamo za mleko Radi imamo mleko iz leta 1976, ki se je redno vrtela na osrednji slovenski televiziji. Sedemdeseta so bila leta moje mladosti in uporniški duh mladine se je tedaj idealno skladal s širšim uporništvom v družbi. O homogibanju nisem vedel nič, sem pa vedel, da imam rad fante, in ljudje okoli mene so to vedeli. Ne bom trdil, da so to sprejemali ali celo odobravali, so me pa pri tem nekako pustili pri miru. Danes si je kar težko predstavljati vse tisto vrenje osvobojenih gejev in lezbijk v ZDA, pa tudi drugod.
Potem je prišel aids, sprva počasi, nato eksplozivno. Nastopilo je nekakšno vojno stanje, intenzivno vse tja do leta 1995, ko so nova zdravila vsaj zajezila bolezen, če je že niso premagala. Aids kot »kazen« za vso svobodo sedemdesetih. Sanje so se sesule, govorci so se obrnili za 180 stopinj, namesto svobodne ljubezni so povzdignili monogamno zvezo, tradicionalno družino, poroko, zvestobo, da, tudi krščanstvo. Osemdeseta so bila obrat v konservativno družbo, najprej v ZDA, nato še drugje. Pri nas je ta obrat sovpadel z razvojem demokracije v začetku devetdesetih in kasneje, vse do danes. Posamezna uporniška brcanja so bila bolj ekscesi kot odraz ljudske volje. Zlasti gejevska skupnost na zahodu je imela preveč dela z vprašanjem lastnega preživetja, da bi se lahko ukvarjala z novo ideologijo in moralo. Njen boj se je omejil na boj za zdravljenje, pomoč, nova zdravila, več denarja za področje aidsa. Istočasno se je skupnost podzavestno začela prilagajati novemu družbenemu ozračju. Kot je bila desetletje prej v sozvočju z občimi težnjami po spremembi sveta, je sedaj začela razmišljati o družini in poroki. Prej najbolj osovražena celica družbe, vir vsega zla in represije, je zdaj postala primer zlitja z družbenimi zahtevami. Če od nas terjate zvestobo in monogamijo, potem nas priznajte, dajte nam uraden status, dovolite nam poroke (in kasneje posvojitve otrok)! Le tako obstaja možnost, da bomo premagali aids oziroma se ne bo širil. To, kar je bilo na začetku mišljeno v šali, je postala osrednja aktivnost glbt-gibanja na zahodu. Devetdeseta so tako pokopala sanje o osvoboditvi in o nekakšni avtonomiji – predvsem pa sanje o spremembi tradicionalnega sveta. Pokopala pa so tudi neke druge sanje: sanje o miru in svetu brez vojn. Seveda so manjše vojne divjale ves čas, a po 1990 zasledimo odmevnejše vojne, ki so nam bile predstavljene kot upravičene. Najprej so tu vojne na tleh bivše Jugoslavije, za katere bo verjetno treba še nekaj let, da jih ne bomo več videli kot vojne med narodi, verami ali družbenimi sistemi, pač pa prej kot vojne za ozemlje, oblast, moč in predvsem kapital. Sledili so Afganistan, Irak, Libija itd. Evropa ni vrela od protivojnih demonstracij kot leta nazaj, pač pa je vse te vojne izdatno podpirala. Duh leta 1968 se je izgubil. Glbt-gibanje ni imelo več podobe glasnega borca v prvih vrstah demonstrantov iz sedemdesetih niti podobe medicinske sestre, ki nesebično pomaga umirajočim, pač pa je zadobilo podobo politika in birokrata, ki se z vladajočo heterodružbo pogaja ter sklepa kupčije. Delovno polje gibanja ni več celotna družba, družbeni red, ves svet, pač pa predvsem zakonsko sprejetje glbt-populacije v obstoječi heterosistem.
Morda nalašč malo poenostavljam in karikiram, toda dejstvo je, da je prevladujoče gibanje pozabilo na avtonomijo, moralno neodvisnost in osvoboditev (seveda je ta pozaba v zadnjem času sprožila tudi kup malih gibanj, ki kategorično zavračajo fokusiranje na poroko itd., in ponovno obujajo radikalne ideje iz sedemdesetih, katerim dodajajo še nove, zlasti ideje transseksualnih, transspolnih in queerovskih oseb). Ukvarja se s tem, da bi nas družba sprejela, celo »požegnala«. Aktivisti so postali profesionalci, ki se v službi štempljajo, izpolnjujejo obrazce, se dobivajo s politiki, sklepajo kompromise, kot je bil nedavni, ko je Legebitra v okviru svojega simpozija pripravila tudi sprejem pri županu Zoranu Jankoviću (naj tu navržem, da je tudi PEN planiral podoben sprejem ob svojem vsakoletnem srečanju, a se je članstvo temu uprlo). Ker pa bo naslednje leto minilo že trideset let od prvega festivala Magnus in s tem začetka homogibanja pri nas, bo še obilo priložnosti za razmislek, kako se je glbt-gibanje v Sloveniji spreminjalo. Pa tudi v kaj se bo, saj se njegovi radikalnejši elementi vse bolj razumejo z vstajniškim duhom v današnji družbi.
