Cerkev je bila moj Guantanamo

charamsa1

Cerkev je bila moj Guantanamo

Roman Kuhar

charamsa1charamsa3charamsa4charamsa5charamsa6charamsa7

 

Duhovnik Krzysztof Charamsa, doktor teologije, nekdanji predavatelj bioetike na papeški univerzi Gregoriana, nekdanji drugi sekretar Mednarodne teološke komisije in nekdanji član Kongregacije za verski nauk v Vatikanu, je gej. Ima partnerja Eduarda Planasa in je, kot pravi, srečen in zaljubljen. 3. oktobra 2015, dan pred začetkom sinode o družini, se je razkril v intervjuju za italijanski Corriera della sera in Cerkev pozval, naj končno odpre oči in se sooči s svojim nehumanim odnosom do istospolno usmerjenih vernikov.

Katoliška cerkev se še nikoli ni soočila z javnim razkritjem tako visokega cerkvenega uradnika, saj je bil Charamsa eden od tistih, ki so soustvarjali cerkveno dogmo. Uradni Vatikan je njegovo razkritje, ki ga je Charamsa posvetil vsem gejevskim duhovnikom, ki so še naprej »skriti v omari«, označil za nepremišljeno dejanje ob napačnem času. Očitali so mu, da je s svojim razkritjem povečal medijski pritisk na sinodo. »Kdaj pa bi bil pravi čas,« se ob tem sprašuje triinštiridesetletni poljski duhovnik. In v isto sapo odgovarja: »Nikoli! V Cerkvi ni nikoli pravi čas za razkritje.« Dan po razkritju je bil nemudoma odpuščen z vseh položajev, ki jih je zasedal v Vatikanu.

 

Kongregacija za verski nauk ima pomembno vlogo pri oblikovanju odnosa Katoliške cerkve do homoseksualnosti. Leta 1975 je sprejela dokument, ki homoseksualna dejanja označuje za grešna, homoseksualnost pa kot križ, ki ga mora posameznik nositi skozi življenje. Leta 2003 je bil sprejet dokument, v katerem politike poziva, naj glasujejo proti zakonodaji, ki pravno ureja položaj istospolnih partnerskih zvez. Kako ste se kot gej počutili v Kongregaciji, ki je sprejela vrsto zelo negativno naravnanih stališč do gejev in lezbijk?

V Kongregacijo sem vstopil leta 2003, vendar je bil dokument, ki ga omenjate, pripravljen že pred mojih prihodom. V njem nismo zgolj pozvali politikov, naj glasujejo proti zakonodaji o istospolnih partnerskih zvezah, pač pa smo jim to zapovedali. V tem vidim nehumanost Cerkve, ki posega v teme, ki sploh niso ekleziastična vprašanja. Civilna istospolna partnerska razmerja nimajo nič skupnega s katoliško vero, z religijo kot tako, saj ne gre za vprašanje cerkvene poroke. Zame je to zloraba, ki si jo dovoljuje Cerkev.

Kongregacija je izdala štiri dokumente o homoseksualnosti in v njih navajamo povsem napačne razloge za obsojanje homoseksualnosti. Težava je v tem, da Cerkev zanika homoseksualnost in jo stigmatizira, kot da bi bilo to nekaj, kar ne obstaja in o čemer sploh ne smemo govoriti. Dobro se spomnim sprejetja dokumenta leta 2005, ki je gejem prepovedal opravljanje duhovniškega poklica. Čeprav to ni bil dokument Kongregacije, smo ga v Kongregaciji morali potrditi, saj mora vsak vatikanski dokument imeti našo potrditev. Zame je bil to trenutek velikega osebnega konflikta. Sprejetje tega dokumenta je bilo v popolnem nasprotju z mojim osebnim razvojem: z znanjem o homoseksualnosti, ki sem ga pridobil, in zavedanjem ter sprejemanjem lastne istospolne usmerjenosti. Velik del svojega življenja sem poskušal razumeti stališče Cerkve, ki pravi, da homoseksualnost ni greh, če je ne materializiraš. Ampak zdaj ne verjamem več v razlikovanje, da so dejanja grešna, občutki in želje do oseb istega spola pa zgolj motnja. Tako stališče je uperjeno proti naravi. Ko Cerkev vprašaš, kaj je narobe s homoseksualnimi dejanji, v resnici nima nobenega pravega odgovora. Znanost ima danes glede tega zelo jasno stališče. Popravili so svoje številne napake v razumevanju homoseksualnosti v preteklosti. Cerkev pa kar ne priznava znanosti in še naprej gradi doktrino o homoseksualnih dejanjih kot grešnih.

Ampak – ali je znanost sploh lahko osnova za cerkveno doktrino? Mar ni osnova za to Sveto pismo?

Sveto pismo ne govori o spolni usmerjenosti. Ne govori niti o homoseksualnosti. Seveda znanost ni temelj religije, a religija se vendarle mora soočiti z znanostjo, z razvojem človeštva. Sveto pismo ne govori o obsodbi homoseksualnih oseb, nekaj reče le o homoseksualnih dejanjih, vendar pri tem ne pove, ali so ta dejanja storile heteroseksualne ali homoseksualne osebe. Ne naslavlja torej vprašanja spolne usmerjenosti in brez tega teh dejanj ni mogoče interpretirati. Mislim, da ne moreš prepovedati dejanj, ki so skladna s tvojo naravo.

V dokumentu, ki gejem prepoveduje opravljanje duhovniškega poklica, Cerkev prvič omenja spolno usmerjenost. Zapisano je, da obstajajo osebe, ki so po naravni nesposobne biti duhovniki – in to so homoseksualci. Takšno je uradno stališče vplivnih posameznikov v Vatikanu.

Ampak enako velja za ženske. Tudi te ne smejo biti duhovnice.

Da, a pri njih je interpretacija drugačna. Tudi ta interpretacije je sicer napačna. Če rečem zelo poenostavljeno: prepoved opravljanja duhovniškega poklica za ženske je pojasnjena z argumentom, da si Jezus ne želi žensk med duhovniki. Seveda je tovrstna argumentacija zgolj proizvod kulture določenega časa in jo je zato potrebno spremeniti. Ampak Cerkev meni, da je takšno razodetje. Pri homoseksualnosti pa preprosto verjamejo, da je ta proti naravi. Res je, da je interpretacija določenih delov Svetega pisma osnova za obsojanje homoseksualnosti, ampak te dele je potrebno na novo interpretirati, saj so posledica družbenih in kulturnih kontekstov, v katerih je besedilo nastajalo. Sveto pismo prav nič ne govori o dveh ženskah ali dveh moških, ki se imata rada in želita živeti skupaj. No, resnici na ljubo Sveto pismo o tem res nekaj reče: ljudje smo narejeni po božji podobi in bog je ljubezen. To je sporočilo Svetega pisma!

Četudi nekako sprejmem stališče, da je Sveto pismo proti homoseksualnosti, bi to moralo veljati zgolj za tiste, ki so člani te Cerkve. Aroganca Katoliške cerkve je torej v tem, da svojo dogmo vsiljuje celotnemu človeštvu. Cerkev obsoja homoseksualnost, ker ima napačno predstavo o homoseksualnosti. Ta je še iz časa medikalizacije in demonizacije homoseksualnosti.

Bi rekli, da je ta odpor do homoseksualnosti vsaj v delu tudi projekcija lastnih težav s seksualnostjo in potlačenih seksualnih impulzov nekaterih predstavnikov Cerkve?

Da, zagotovo je tako. Ne gre zgolj za vrsto duhovnikov, ki so še vedno »skrivajo v omari«, pač pa je vse to tudi nekakšna psihološka posledica dejstva, da duhovniki živijo v zelo homosocialnem okolju, ki je hkrati izredno heteronormativno. Ker morajo skrivati svojo pravo identiteto, začno sovražiti drugega, predvsem seveda tiste geje, ki živijo razkrito življenje in jim ni potrebno skrivati svoje homoseksualne identitete. To je psihološka težava pomembnega dela duhovščine in z njo lahko pojasnimo del homofobije v Cerkvi, s katero posamezniki poskušajo zaščititi sebe in svojo skupnost. Da, veliko duhovnikov je istospolno usmerjenih.

Kako si to razlagate? Zakaj je duhovščina tako privlačna za homoseksualce? Je bila tudi za vas privlačna prav zato, ker ste čutili, da ste istospolno usmerjeni, a tega niste mogli sprejeti?

Pomemben del življenja nisem sprejemal svoje homoseksualnosti, čeprav sem vedel, da sem gej. A ko tega ne sprejemeš, postopoma začneš verjeti, da sploh ni res. Včasih so geji postajali duhovniki, ker je bila to za njih edina možnost, da so preživeli v izredno homofobični družbi. Celibat je bil način skrivanja svoje spolne usmerjenosti, hkrati pa si lahko zasedel pomembne položaje znotraj katoliške družbe.

Menim tudi, da geji razvijejo neko posebno senzibilnost. Ker so morali stoletja skrivati, so skozi svoje skrivanje razvili nekakšno senzibilnost, ki je posledica zelo težkih okoliščin, v katerih so se znašli. Cerkev je bila vedno prostor, kjer so to senzibilnost lahko realizirali, kjer so razvili metode za skrivanje svoje spolne usmerjenosti, a hkrati nekaj naredili iz sebe. Poleg tega je marsikateremu geju religija privlačna.

Iz svojih lastnih izkušenj vem, da je veliko gejevskih duhovnikov zelo dobrih duhovnikov. To so zelo altruistični ljudje. Prav ta altruizem so razvili kot posledico »skrivanja v omari«. Če se ne moreš izraziti kot heteroseksualna večina, potem začneš sublimirati stvari, do katerih nimaš dostopa – na primer poroka in družina – in jih začneš projicirati na drugačen način.

Sam sem želel biti duhovnik. K temu, da sem skrival svojo homoseksualnost, me je silila Cerkev. Sam tega nisem hotel. Če človek verjame v Boga, potem verjame, da ga je Bog poklical v duhovniško službo takega, kot je – torej tudi kot geja. Cerkev ima s tem res težave. Vsa ta panika okrog homoseksualnosti, pa tudi vprašanj spola in spolnosti … Cerkev bi morala vedeti, da po seksualni revoluciji preprosto ne moremo več skrivati svoje seksualnosti, saj smo vendarle seksualna bijta. To ne velja zgolj za homoseksualne, pač pa tudi za heteroseksualne duhovnike.

Težava je torej v celibatu.

Da, to je zagotovo problem. Težava je v tem, da nam je preprečeno odprto in polno živeti svojo seksualnost. To je problem cerkvene doktrine o seksualnosti, s katero imajo težavo vsi verniki, ne zgolj duhovniki. Seksualna revolucija je bila izstop iz trdnjave puritanskega krščanskega humanizma, ampak Cerkev se na to ni odzvala in se v ničemer ni spremenila. Vsa ta družbena gibanja vidi kot ideološka in si prizadeva k vračanju v stanje pred tem, ne vidi pa, da je bila seksualna revolucija pravzaprav odgovor na zlorabe, ki jih je izvajala Cerkev sama. Cerkev nikoli ni uspela ponotranjiti lekcije, ki jo je prinesla moderna, zato zdaj panično reagira, namesto da bi naprej razvijala potencial moderne.

Ste bili razočarani, da zadnja sinoda o družini ni prinesla tako rekoč nobenih pomembnih sprememb v temah, ki jih je obravnavala? Zdelo se je, da papež s svojimi izjavami – zagotovo s trditvijo, kdo da je, da bi sodil gejem – napoveduje spremembe.

Vedel sem, da ta sinoda ne bo spremenila ničesar, čeprav so spremembe nujne, saj Cerkev brez stika z realnostjo preprosto ne more več naprej. Res je, da sem v papežu Frančišku videl nekaj upanja. Njegova izjava, kdo da je, da bi sodil geje, se je zdela pomembna sprememba, a vse bolj je postajalo jasno, da gre zgolj za dobro zveneč slogan za medije – in nič več kot to. Če namreč izrečeš nekaj takega, potem bi moral že naslednji dan preklicati prepoved opravljanja duhovniške službe za homoseksualce, sa ta zakon počne prav to: sodi delu človeštva in mu prepoveduje opravljanje duhovniškega poklica. Še več: od Cerkve zahteva, da ugotovi, ali je kandidat za duhovnika gej ali ne. To je preprosto smešno! Le kako lahko to preveriš? Če torej papeževa izjava ni zgolj kozmetični popravek za malo bolj humano podobo Cerkve, bi morali nemudoma odpraviti ta zakon in se opravičiti. Cerkev bi se morala opravičiti za zlo, ki ga je ta zakon ustvaril.

Papež je bil moje upanje, a to upanje ima tudi svoje meje. Njegov odnos do homoseksualnosti je zelo kompliciran. Ko je bil še nadškof v Buenos Airesu, je izjavil nekaj zelo negativnih stvari o gejih in lezbijkah. Za istospolne poroke je dejal, da so hudičev izum. Njegova izjava, da ne bo sodil gejem, je bila majhen popravek njegove heteronormativne mentalitete. Ampak od sinode nisem pričakoval ničesar. Razkril sem se pred začetkom sinode, ker sem vedel, da ne bodo spremenili ničesar: sinoda je bila uničena, še preden se je začela.

Zakaj?

Vprašanje homoseksualnosti so umaknili iz razprave oziroma so temu namenili zelo malo časa. To se je dalo razbrati tudi iz izjav, ki jih je dajal papež. Ko so ga spraševali, kaj bi sinoda lahko spremenila v razumevanju homoseksualcev, je vedno spremenil temo: začel je govoriti o razvezah ali čem drugem. Papež je ugotovil, da tega vprašanja preprosto ne more odpreti. Ker je pragmatični politik, se je pač zadovoljil s tem, da tega vprašanja ne more načeti. Poleg tega to tudi ni njegova priljubljena tema. Vedel je, da okrog sebe nima ljudi, ki bi bili njegovi zavezniki glede tega vprašanja. Ampak ta papež zna poslušati in razumeti. Če bi ob sebi imel ljudi, ki bi ga usmerili na to vprašanje, verjamem, da bi ga znal razumeti in tudi kaj spremeniti.

Ker sem delal v Kongregaciji, sem vedel, da je bila homoseksualnost črtana s seznama razprav v sinodi. Uradno so sicer govorili, da je to ena od tem, ampak v resnici o njej niso resno razpravljali. Tudi v pripravljalnem dokumentu za sinodo je moč videti, kako žaljivi so do homoseksualcev. O meni kot o geju govorijo kot o problemu družine. Preprosto nimajo stika z realnostjo. Danes imamo veliko gejev, lezbijk, biseksualnih in transspolnih oseb, ki lahko polno živijo svoje življenje, ki lahko živijo življenje ljubezni, so sprejeti v družini, imajo svoje družine in otroke, prispevajo k skupnemu dobremu in mnogi med njimi verujejo v boga, so del verskih skupnosti. Cerkev pa teh ljudi sploh ne naslavlja. To je žaljivo do našega dostojanstva. Cerkev o tej realnosti sploh ne želi govoriti – in to je problem. To je nehumano.

Menim, da je zaključni dokument sinode pravzaprav usmerjen proti otrokom, saj popolnoma spregleda otroke v istospolnih družinah. Po eni strani govori o zaščiti otrok, hkrati pa nič ne naredi za otroke, ki živijo ob istospolnih starših, ki jih imajo radi in skrbijo zanje. Ne gre jim za vse otroke, le za nekatere otroke. Cerkev vse bolj postaja nekakšna fundamentalistična sekta.

Papež pravi, da moramo najprej raziskati družbeno realnost, preden oblikujemo doktrino. Ta sinoda je bila zato usmerjena proti papežu. In proti človeštvu.

Ima papež v Vatikanu na visokih pozicijah veliko nasprotnikov?

Da, absolutno. Kongregacija za verski nauk, katere član sem bil, je zagotovo institucija, ki aktivno deluje proti papežu. Kongregacija deluje kot komunistična diktatura. In tako je v marsikaterem delu cerkve. Enako je bilo na univerzi, kjer sem poučeval. Tam si del sistema, za katerega veš, da je napačen, a ga vseeno podpiraš. Ko sem to spregledal, se je začelo moje osebno trpljenje: sprevidel sem vse te laži in odsotnost stika z realnostjo.

Kako je potem dozorela odločitev, da se razkrijete kot gej?

Moje celo življenje je bilo čakanje na ta trenutek. Ne zavestno, seveda. Takrat sem se res počutil, kot da bi bil izpuščen iz zapora. Cerkev je bila moj Guantanamo. Sam sem si moral izkopati tunel, da sem lahko pobegnil. Ampak prvi korak moje osvoboditve ni bilo javno razkritje, pač pa razkritje pred samim seboj. Mislim, da je za človeka, ki veruje in verjame v Cerkev, najtežje razkritje pred samim seboj. To zahteva veliko časa. Javno razkritje pa … hm, ko pomislim na to, me še vedno prevzamejo čustva. Sploh ne vem, kako sem bil zmožen narediti ta korak. To se še vedno sprašujem. Kako sem zmogel to moč? Seveda sem se na to pripravljal. Če hočeš pobegniti iz zapora, si moraš najprej skopati tunel do novega sveta, ki ga ne poznaš.

Odločitev za razkritje je zelo kompleksna: razmisliti moraš o vrsti osebnih in profesionalnih okoliščin. V mojem primeru je šlo tudi za ekleziastična vprašanja. Za duhovnika je razkritje istospolne usmerjenosti kot samomor. Ne samo v profesionalnem smislu. To je tudi samomor tvojega dotedanjega življenja v homosocialnem okolju, ki je tvoje edino življenje. Vse moraš začeti od začetka – iz nič. Da, to je samomor, a je hkrati tudi novo rojstvo, osvoboditev. Zdaj se seveda sprašujem, zakaj tega nisem naredil že prej. Zakaj sem toliko časa izgubil v tem zaporu?

Ste se zavedali, da boste z razkritjem izgubili vse, ali ste vendarle upali na boljši razplet?

Vedel sem, da bom izgubil vse, saj svojo Cerkev dobro poznam. Upal sem, da bo papež vsaj želel govoriti z menoj. Ne zato, da bi ostal tam, samo zato, da bi me slišal. Ampak po drugi strani dobro vem, kaj naredijo s tistimi duhovniki, ki se razkrijejo – in pri tem ni pomembno, ali imajo partnerja ali ne. Cerkev ima danes zaradi zakona iz leta 2005 tudi pravno osnovo, da te odstranijo. V tem zakonu tudi piše, da ne smeš promovirati gejevske kulture. To je točno tak zakon, kot ga imajo v Putinovi Rusiji. Ko se razkriješ, razkritje razumejo kot promocijo homoseksualnosti, kot promocijo nečesa, kar je proti naravi. Da, vedel sem, da se po razkritju ne morem več vrniti v to Cerkev. Izgubil sem svoje delo, svojo socialno varnost, svojo pozicijo. Jasno mi je bilo, da bom odstranjen.

Pred tem torej niste bili razkriti pred vašimi kolegi v Cerkvi?

No, nekaj jih je vedelo, a ne veliko. Ampak v osnovi sem bil precej izoliran v svojem procesu razmišljanja o razkritju. Če v Cerkvi poveš, da si gej, te začnejo »popravljati«. Iti moraš na terapijo in ne smeš nadaljevati svojega dela. Med cerkvami sicer obstajajo razlike. Ponekod, na primer v Kataloniji in v Nemčiji, obstajajo cerkvene skupnostni, ki so bolj humane. V Nemčiji obstaja vpliv protestantov, zato so tudi katoliki bolj tolerantni, v Vatikanu pa bi moral biti skrit in se podvreči spreminjanju svoje spolne usmerjenosti. Na tak način nisem mogel nadaljevati svojega življenja.

Ste se pred razkritjem s kom posvetovali ali je bil to vaš intimni proces in zgolj vaša odločitev?

Govoril sem z nekaj ljudmi, s katerimi je bilo mogoče o tem govoriti. Ampak teh ni veliko. Moj proces je bilo zelo oseben proces. Veste, v Cerkvi je skorajda nemogoče soočiti ljudi s svojo homoseksualnostjo. To je tudi zelo nevarno. Če se nekomu zaupaš, obstaja nevarnost, da te bo razkril pred drugimi, pred cerkveno skupnostjo, ki je pravzaprav vse tvoje življenje.

Papežu ste pred razkrijem poslali pismo. Kaj ste mu napisali? Vam je odgovoril?

Ne, ni odgovoril. Morda me je klical, a tega ne vem. Po razkritju je moj telefon zvonil kar naprej in preprosto se nisem mogel odzvati na vsak klic. Moje pismo papežu je bilo zelo ostro. Vanj sem zlil vso svojo strast do Cerkve. Med drugim sem mu napisal, da ne morem sprejeti ideje o odrešenju, ki je namenjeno zgolj heteroseksualnim ljudem. Zapisal sem, da če moja Cerkev namerava še naprej izključevati, zanemarjati in utišati spolne manjšine, potem moram tudi sam zanemariti svojo Cerkev. Vse to nima nobene zveze z razodetjem v Svetem pismu. Gre zgolj za zmedo, ki jo povzroča Katoliška cerkev. Papežu sem napisal, da sem se odločil razkriti, da je to moj protest proti tej ozkogledni skupnosti, ki je panično in paranoično zaprta za razpravo o homoseksualnosti, zaprta je za soočenje z znanostjo, zaprta je za razumevanje izkušenj LGBT oseb. Zapisal sem mu tudi nekaj stvari glede Cerkve na Poljskem in strahov glede tega, kaj se bo zgodilo z mojo družino po mojem razkritju. Žal so se nekateri strahovi uresničili: moja družina na Poljskem zdaj trpi zaradi mojega razkritja.

Ste staršem povedali, da se boste razkrili?

Da, sem. Zavedal sem se, kakšne posledice bo to imelo za mojo mamo, moje prijatelje, mojo družino. Zdaj živim v Kataloniji in sem svoboden, oni pa še vedno trpijo zaradi mene.  

Kaj pa se jim dogaja?

Otroci mojega brata so v solzah prišli iz šole, ker so jim sošolci rekli, da so bolni, tako kot je bolan njihov stric. Nekateri ljudje so prenehali govoriti z mojo mamo. Mama je imela pomembne funkcije znotraj lokalne Cerkve, zdaj pa so jo na zelo nehuman način izolirali. Škof je vernike pozval, naj molijo zame, ker sem grešnik. Že skoraj dva meseca me vlačijo po poljskih medijih. Govorijo in pišejo, da imam psihološke težave, da doživljam osebno krizo, da sem lažnivec, da sem nekdo, ki je uničil svojo družino. Nek duhovnik se je na televiziji javno spraševal, kako je ta nehumani človek lahko kaj takega naredil svoji materi. A moja mama pravi: »Ne, jaz sem srečna, da je on srečen.«

Vaša mama in brat vam torej nista odsvetovala tega razkritja?

Ne, oba sta me zelo podpirala. To je bilo prav neverjetno. Želim si, da bi vsak, ki je istospolno usmerjen, imel družino, kot je moja. In da bi se družina na njihovo razkritje odzvala tako, kot se je moja. A ko pomislim, kaj je moji družini naredila poljska družba, ostanem brez besed. Moja družina je zdaj obsojena in izločena, čeprav jih Cerkev poziva, naj bodo sočutni. Moja mama pa jim odgovarja: »Ne, ne potrebujem sočutja. Srečna sem, da je on srečen.«

Vse to počno v imenu Boga. Katoliška cerkev je homofobična v imenu Boga! Včasih sem verjel, da Katoliška cerkev s homoseksualci ne ravna tako nasilno, kot Islamska država, kjer jih ubijajo in kamenjajo … ampak, veste kaj? Tudi mene so ubili. Psihološko so me ubili.

Na fotografijah s tiskovne konference, kjer ste govorili o svojem razkritju in svetu predstavili svojega partnerja, izžarevate neverjetno srečo: na vašem obrazu je res izraz nekoga, ki je bil končno izpuščen iz zapora. Kakšno vlogo je pri vašem razkritju odigral vaš partner?

On je bil edina oseba, ki je sodelovala z menoj v zadnjih fazah tega procesa. Bil je tisti, ki me je čakal na koncu tunela, ki je vodil iz zapora. Njegova prisotnost je bila odločilnega pomena. Ne vem, kako bi se brez njega soočil s trpljenjem, strahom in nenazadnje zmedo, ki sem jo doživljal v Cerkvi. On me je osvobodil vsega tega. Ampak odločitev je bila moja. To je bila odločitev, ki sem jo sprejel iz ljubezni. Za naju je bilo pomembno, da Cerkev ve, kdo sva in da začne razmišljati o najini situaciji. V Cerkvi sem vsak dan poslušal, da homoseksualci niso sposobni ljubezni in da so zgolj obsedeni s spolnostjo. Z mojim partnerjem dokazujeva, da to ne drži. Prav s to fotografijo sva želela sporočiti: glejte, to je ljubezen. Ta fotografija je tudi fotografija iz prihodnosti: duhovnik skupaj s svojim možem.

Čeprav ste v Cerkvi izgubili vse, svoje vere niste izgubili. Kaj pa Cerkev – še verjamete vanjo?

Z ekleziastičnega vidika ne ločujemo med vero v Boga in Cerkvijo. Ampak ne moremo verovati v institucije. Cerkev kot institucijo obsojam zaradi njene homofobije, vendar dolgo Cerkve sploh nisem razumel kot institucije. Cerkev je skupnost, skupnost, ki odseva resnico.

Vse to vas sprašujem zato, ker poznam kar nekaj istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic, ki so bili verniki, a so se odvrnili od vere in Cerkve zaradi njenega odnosa do homoseksualnosti …

To se mi zdi zelo zdravo dejanje, saj je to znak, da ti ljudje niso mazohisti.

Vaše sporočilo vernim gejem in lezbijkam je torej, naj gredo stran od Cerkve?

(Smeh.) Ne, ne, nikakor ne. Želim reči samo, da razumem tiste, ki so odšli. Razumem tudi zelo agresivne reakcije na Cerkev. Mislim, da imajo ti ljudje pravico do tega. Po drugi strani pa je v Cerkvi veliko istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic, ki so v nekakšnem stanju vegetacije: verjamejo, da je Cerkev v svojem bistvu vendarle drugačna in čakajo, da se bo kaj spremenilo. Ampak jaz nimam več časa čakati na ta dan …

Intervju je bil prvič objavljen v Objektivu, sobotni prilogi Dnevnika, v decembru 2015.

 

 

 

 

 

 

More from Uredništvo

Pravno priznanje spola: MNZ umaknil sporni dopis

Iz Društva informacijski center Legebitra in Zavoda TransAkcija sporočajo, da je Ministrstvo...
Preberi več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja