Diotima in platonski koncept ljubezni

Ali ni nenavadno, da je eden od najslavnejših tekstov v zgodovini o ljubezni Platonov Simpozij, v katerem Sokrat predstavi edinstven pogled na ljubezen, zgolj ponovitev tega, kar naj bi moškemu, Sokratu pred tem povedala Diotima? Le redke_i v dvatisočletni zgodovini so tematizirale_i dejstvo, da je enega najbolj edinstvenih konceptov ljubezni, ki je začrtal tudi okvir filozofije kot ljubezni do modrosti, ponudila ženska. Je že res, da se pri predstavljanju Platonovega pogleda običajno na hitro omeni Diotimo kot kurizioteto (zanimivost), a potem hitro švigne naprej in se tega ne tematizira.

Kakšna krivica za Diotimo in za žensko! Diotima, kolikor lahko zaključimo iz milijonov ponovitev in obnovitev Simpozija, poda enega najbolj edinstvenih, vplivnih in eminentnih konceptov ljubezni, ki ima neznanski vpliv na vse preostale, zlasti pa na krščanski koncept ljubezni. Kljub temu pa o njej nihče ne govori na tak način in je ne tematizira kot izvor enega najbolj znanih in prepoznavnih konceptov, ki ga danes prav vse_i poznajo pod imenom platonski koncept ljubezni.

Kdo je bila Diotima

Diotima je edinstvena tudi v tem, da je bila svobodna, neporočena in neodvisna ženska v antični Grčiji, kar je edinstveno in (skoraj) neverjetno že samo po sebi. Bila pa je tudi visoka svečenica, intelektualka in vidka, pri čemer ji ni bilo treba biti hetera[1], da bi se o intelektualnih zadevah lahko pogovarjala z moškimi – to je bila resnično edinstvena pozicija, ki je ni imela nobena ženska v tistem času.

Seveda je pomembno in pomenljivo natančno predstaviti Diotimo, žensko, o kateri skoraj nikoli ne slišimo, če nismo filozofi_nje. Pa tudi če smo, jo po tem, ko slišimo predavanje o Simpoziju, takoj pozabimo, saj se je skoraj nikoli ne tematizira. Še to se ne pove o njej, kar sem povedala v predhodnem stavku.

Najbolj neverjetno pa je, da je bila Diotima tista, če naj sledimo Sokratovi iskrenosti, ki je določila glavni predmet filozofije – ljubezen do modrosti. Koliko pomembnih reči je storila ta skrivnostna ženska, o njej pa se nič ali skoraj nič ne ve: pravzaprav niti to ne natančno ali je fiktivna ali realna oseba, čeprav strokovnjaki_nje za Platona menijo, da bi lahko bila realna oseba, saj je Platon v skoraj vseh svojih dialogih uporabljal imena realnih ljudi.

Diotimin koncept ljubezni

In kaj je novost Platonovega ali Diotiminega koncepta ljubezni? Ljubezen so do tedaj povezovale_i z grškimi boginjami_ovi, ne pa z umskim, intelektualnim in duhovnim pojmovanjem uvida v resnico, lepo in dobro, ter tem, da se vsem tistim, ki se jim uspe prebiti skozi plast čutne, mesene heterogenosti odkrije večni, resnični svet nespremenljivih idej o bitjih, predmetih in nas samih: te ideje so resnične (in večne) in s tem lepe in dobre. To moramo razumeti kot, če bi rekle_i, da je svet, ki ga gledamo skozi matematične ali fizikalne enačbe pravzaprav tisti, ki odkriva pravo naravo in zakonitosti tega sveta, in ne to, kaj in kako se nam o svetu in bitjih kaže prek videza, čutov in čustev. Še več, Diotima reče, da  Eros/ljubezen ni nikakršen bog, ampak je zgolj prenašalec sporočil (želja) med ljudmi in boginjami_vi, čeprav je kljub temu zanimivo, da že samo njeno ime namiguje na božje.

Diotima = ‘časti boga’

Znana ameriška filozofinja, Martha Nussbaum, prav tako raziskovalka ljubezni in čustev, ponudi še en pogled na Diotimo v Simpoziju.

»Sokratova učiteljica je duhovnica, imenovana Diotima. Dejstvo, da je Diotima fikcija, nas spodbudi k temu, da si zastavimo vprašanje o njenem imenu in o tem, zakaj ga je Platon izbral. Ime namreč pomeni ‘části boga’. Alkibiad je imel slovito ljubimko, hetero, ki se je v zgodovino zapisala z imenom Timandra. To ime pomeni ‘části človeka’.  Sokrates si je torej prav tako poiskal učiteljico: duhovnico namesto hetere, žensko, ki občevanju čistega duha daje prednost pred telesnimi užitki, ki božje spoštuje bolj kakor zgolj človeške zadeve. Kot nam pove Platon, fiktivni sloves in veljava Diotime izvirata iz njenega dejanja pomoči Atenam v času velike kuge, ko ji je uspelo odložiti katastrofo za deset let. Ta izmišljija je torej prav tako pomembna. Tukaj, pravi Platon, je oseba, ki lahko mestu prinese velike koristi, lahko celo odvrne nevarno bolezen, če se bomo le dali prepričati v to, da zapustimo – z njo kot vodnikom – svoje navade, ki so osrediščene na človeka in ki častijo človeka. Platonova slika zunanjega vodnika nakazuje, da mora naša rešitev nemara priti od znotraj – tj. na račun opustitve nekaterih prepričanj in odnosov, ki jih kot ljudje zdaj še gojimo. Pa vendar nam dejstvo, da je Sokratov nauk predstavljen kot prebijanje skozi njegova prejšnja prepričanja in delo z njimi, pove, da je želja po rešitvi že sedaj v nas in da se bo rade volje prebudila, če bi si le pridobili jasno sliko o svoji lastni situaciji.« [2].

Skratka, kar želi povedati Nussbaum, je, da Platonov Simpozij razkriva, da so za spremembo našega mišljenja, čutenja, čustvovanja, vedenja in občevanja med ljudmi odgovorna naša prepričanja, vrednote, nazor, ne pa neke zunanje (nadčloveške) sile, čeprav to želi predstaviti prav kot tako – torej, da se to nanaša na neko (božjo) nadčutnost, a to zdaj dosežemo prek našega uma, s sposobnostjo mišljenja, ne z vero. Povedati želi, da deduktivno in logično mišljenje, ki se ne pusti vplivati človeškim predsodkom, stereotipom, pomanjkljivemu znanju ali neznanju, pravzaprav predstavlja nekaj nadčloveškega oziroma neosebnega (božjega).

Še o Diotiminem konceptu ljubezni

A pojdimo dalje pri opisu in začrtanju ljubezni, kakor jo ponudi Sokrat oz. Diotima. Nikjer ni omenjeno, da vse_i tiste_i, ki so sposobne_i uvideti to intelektualno, umsko sfero, govorijo le o ljubezni med moškimi, ne pa tudi med ženskami. Pa ravno ženska je, kakor predstavljeno, fiktivni, intelektualni vir te ljubezni, iz česar bi lahko enako prepričljivo trdile_i, da tudi ženskam pripada enaka vrsta intelektualne in poduhovljene ljubezni, v kateri so ženske (v enaki meri kot moški) izvor običajev, zakonov, teoremov, in spiritualnih uvidov.

Že dolgo časa si namreč prizadevam, da bi ponudila pogled na ljubezen, po katerem je ljubezen ženske, ki ljubi (drugo žensko) enako poduhovljena in prava ljubezen, kakor katera koli druga ljubezen. Navsezadnje je prav Sokratov oz. Diotimin koncept ljubezni pogled na (brezspolno) ljubezen: gre za ljubezen na ravni ‘duše’, ki nima in ne pozna spola, saj se ne nanaša na telo, ampak na simbolno, lingvistično, umsko sfero, kjer spol nima nobenega vpliva in veljave. Torej gre za očiščenje ljubezni vseh telesnih in seksualnih primesi na poti k božanski, čisti ljubezni. To velja za vse oblike ljubezni, tudi za ljubezen med ženskami. Za platonsko ljubezen spol nima nobene vloge.

Kako priti do statusa filozofinje

A ker smo vseeno realne ženske, se vprašajmo, kako naj realne ženske dosežejo in pridejo do statusa filozofinje (poduhovljene, breztelesne intelektualke) v Platonovem smislu? Platon v svojem delu Država denimo poda praktične napotke za vzgojo moškega filozofa, ki, če se jih držimo, izgledajo takole in ki jih v tem primeru apliciramo v tem članku na ženske (filozofinje): mlade ženske pod 36 letom naj ne se udeležujejo filozofskega učenja, preprosto zato, ker ne bodo zmogle rigoroznosti, discipline in odpovedovanja udejstvovanju v materialnem svetu (odpovedati se morajo namreč vsemu, kar sestavlja človeško vsakdanje življenje – sladkostim partnerskega, zakonskega in družinskega življenja, zabavam s prijatelji_cami, obiskom športnih prireditev, pro-socialnim čustvom, kot so ugled, slava, ponos, tekmovalnost, ker jih bo vse to usmerjalo stran od doseganja božanskosti). Postati filozofinja pomeni osredotočiti se zgolj na umsko, intelektualno sfero, vse ostalo je podrejeno na poti doseganja intelektualne božanskosti. In ker je Platon realen, in se zaveda, da morajo vsi ljudje skozi različne faze udejstvovanja v tem življenju, predlaga, da se ljudje začnejo ukvarjati s filozofijo, ko imajo za seboj že omenjene izkušnje (partnerske, družinske, statusne, veseljačenje, ponočevanje ipd.).

A seveda, tudi po tem, ko se držimo ter izpolnimo omenjeno napotke, se pravzaprav ne bo veliko spremenilo. Življenje bo in teče naprej, vendar z drugačno zavestjo, drugačnimi namerami in uvidi, z drugačnim načinom vedenja in delovanja. Kakor to predstavi Nussbaum, gre za našo notranjo spremembo, spremembo v našem pogledu, našem odzivanju, naših čustvih, mišljenju in dejanjih. To  spremembo v pogledu in načinu gledanja s pomočjo filozofskega mišljenja Platon predstavi z metaforo, po kateri se iz temne votline, kjer naj bi ždele_i v okovih priučenih (družbeno-kulturnih) prepričanj, s pravilnim (logičnim, deduktivnim) sklepanjem prebijemo na površje, kjer nam sonce (um) s svojo svetlobo omogoča spoznati bitja in stvari takšne, kot so. Platon si prizadeva priti do točke, na kateri na ljudi (njihovo mišljenje, čustvovanje, čutenje, vedenje) ne vplivajo običajne stvari, kot so običaji, tradicije in podobno, ampak da bi ljudje znali presojati in da bi se v odnosu drug do drugega vedli kar najbolj resnično, pravično, pošteno in dobro.

Se pa ne strinjam s Platonističnim ekskluzivističnim pogledom, da ni vse za vsaka ušesa. Pravzaprav je tako, da vsak_a najde tista znanja in izkušnje, ki si jih v določenem trenutku želi izkusiti, doživeti in razumeti in prav te jo_ga lahko pripeljejo na pot iskanja oz. želje po božanski resnici. In nikar naj se pri tem ne slepimo in nikar naj nas ne zavede, kakor že rečeno, da kar koli prihaja od zunaj: nihče nas ne nagovarja niti od zgoraj niti od spodaj, ne od spredaj ne od zadaj, ne od prej ne od naprej. Nagovarjamo se same_i, izzive in vaje si dajemo same_i, zato je tudi pomembno, da si dopustimo svoje izkušnje do 36-leta in naprej kakršne koli so že. Od naše sposobnosti zamišljanja in vživljanja je odvisno, kaj vse si bomo zadale_i izkusiti, doživeti in kaj vse bomo znale_i. Nikar na ne nasedajmo pravljicam, bajkam, basnim, primeram in ostalim prigodam, ki se ponujajo kot tisto ‘pravo’. Človeški um ima še ogromno neraziskanega potenciala in naša sposobnost simboliziranja in uvidov je enormna. Ko se bomo bolj osvobodili ‘materialno-realnega’ in bomo bolj sposobne_i uvideti simbolno-abstraktno, kar je ravno namen Diotiminega koncepta, bomo šele naredile_i prave korake napredka. Pri tem so ženske vizonarke, ljubiteljice, ljubimke, žene, svečenice, intelektualke, umetnice, vzgojiteljice enako pomembne, enako močne, izkušene, modre in vedoželjne kot moški. In njihov pogled zamišljanja, doživljanja, vživljanja, udejanja in občevanja ljubezni je enako posvečen kot moški.

Kolikor bomo ženske zmogle_i končno uvideti in priznati, da je tudi ženska mogočni vir ljubezni, ki jo daje drugi ženski (partnerki, hčerki, sestri …), mogočna ljubimka, mogočna intelektualka kot vir duhovnega, intelektualnega, kulturnega in civilizacijskega preporoda in navdiha, bomo končno tudi ženske zmogle_i prav to, na kar nas napotuje Diotima (že) na začetku zahodne kulture: uvideti, da se pod površino videzov skrivajo podobnosti, vzorci, skupne lastnosti vsem bitjem in stvarem, ki jih lahko opredelimo s pojmi, (navzkrižnim) dialogom in na način deduktivne metode dosežemo tisto ‘nespremenljivo’ in ‘večno’, zaradi česar se povezujemo z božanskim.

V tem smislu je lahko prav vsaka oblika ljubezni, partnerska, romantična, materinska ljubezen ali ljubezen med prijatelji_cami pot k božanski ljubezni. V skladu z Diotiminim pojmovanjem ljubezni si zaradi ljubezni želimo izvedeti resnico, hrepenimo po modrosti in na podlagi poznavanja resnice, si želimo delati tisto, kar je prav oziroma dobro in to kar je dobro, je hkrati tudi lepo in to je glavno gonilo za to, da si prizadevamo, govorimo in počnemo resnične, dobre in lepe ‘stvari’.

Vir: Martha C. Nussbuam (1986). Fragility of Goodness. Cambridge UniversIty Press. Cambridge. MA.

_________________________________________________________________

[1] V antični grški družbi so bile hetere neodvisne in včasih vplivne ženske, ki so nosile prepoznavna oblačila in so morale plačevati davke. Večinoma so bile nekdanje sužnje iz drugih mest in so bile znane po svojih dosežkih v plesu in glasbi, pa tudi po telesnih in intelektualnih talentih. V primerjavi z večino drugih žensk v grški družbi so bile hetere izobražene. Dejavno so sodelovale na simpozijih, na katerih so cenili njihovo mnenje in so jih moški spoštovali. Bile so tudi edini razred žensk v antični Grčiji, ki so imele dostop do neodvisnega nadzora nad velikimi količinami denarja. Heterizma ne bi smeli zamenjevati s prostitucijo tistega časa, ko so prodajali spolnost po zakonu in ženske delale na ulicah ali zunaj bordelov. (Vir: Wikipedia)

[2] Vir: Martha C. Nussbuam (1986). Fragility of Goodness. Cambridge UniversIty Press. Cambridge. MA.

Ostali prispevki: Katarina Majerhold

Strokovni posvet »Položaj LGBT-starejših oseb v Sloveniji«

Devetnajstega decembra smo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova prisostvovale_i prvemu strokovnemu posvetu...
Preberi