Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je sinoči končal drugo obravnavo Družinskega zakonika. Sprejel je kompromisno različico zakona, ki za istospolne pare uvaja dva posebna inštituta: partnersko in zunajpartnersko skupnost (ti sta v vseh socialnih pravicah izenačeni s pravicami zakoncev oz. zunajzakoncev) ter istospolnim parom omogoča posvojitev otroka partnerja (skupnih posvojitev pa ne). Po več kot 50 urah razprave na odboru – kar je po nekaterih podatkih najdaljša razprava o katerem koli zakonu na matičnem odboru v zgodovini parlamentarne demokracije pri nas – so zdaj vsi 303 členi Družinskega zakonika pripravljeni za nadaljno obravnavo na plenarni seji.
Na 6. nadaljevanju seje so tokrat največjo pozornost namenili 213. členu, ki ureja vprašanja posvojitve. Nasprotniki Družinskega zakonika so, ne glede na to, da člen istospolnim parom ne omogoča skupnih posvojitev, ampak zgolj posvojitev otroka partnerja, ponovno obnovili vse svoje protiargumente, vključno z grožnjo z referendumom. Aleš Primc, vodja Civilne iniciative za družino in pravice otrok, je 213. člen označil za kompromisno prevaro, ki vodi naravnost na Ustavno sidišče. To naj bi ugotovilo, da je 213. člen v neskladju z ustavo in tako bi istospolnim parom omogočilo tudi skupne posvojitve. Kot je za MMC še povedal Primc, bi moralo biti temeljno stališče družinskega zakonika dejstvo, da lahko otroku življenje podarita samo mati in oče ter da sta vzgojna in razvojna dimenzija matere in očeta nenadomestljivi. »Gre za to, da sta ženski in moški lik pri vzgoji in razvoju tako pomembna, da je nedopustno, da država vnaprej odvzame temeljno pravico do matere ter očeta.«
Dr. Barbara Rajgelj je poudarila, da v kompromisni verziji predloga Družinskega zakonika govorimo le še o enostranskih posvojitvah, torej o posvojitvah otrok, ki v istospolnih družinah že živijo, a so v razmerju do svojega socialnega starša brez vseh pravic. Kot nizkotno je označila nastope nasprotnikov zakonika, ki svoje nasprotovanje še naprej utemeljujejo na spodbujanju strahu pred tem, da bo sodišče v primerih posvojitev v istospolnih družinah otroku prisilno odvzelo pravico do očeta in matere, kar bo pripeljalo do odškodninskih tožb teh otrok zoper državo. Poudarila je, da nasprotovanje enostranskim posvojitvam v istospolnih družinah slovensko družinsko pravo vrača pred leto 1976, saj takšna ureditev v Sloveniji velja že več kot 35 let.
Dr. Tadej Strehovec, tajnik Komisije pravičnost in mir, je povedal, da ima otrok pravico do očeta in matere, da naj se posvojitve otrok, ki v istospolnih parih obstajajo, urejajo v ZRIPSu, povzel je poldrugo leto staro izjavo Komisije pravičnost in mir, skoraj leto dni staro skupno stališče rimskokatoliške cerkve in islamske skupnosti v Sloveniji ter stališče vrhovnega državnega tožilstva in dodal, da je skupnost očeta in matere tudi najbolj idealno okolje za prenos vere. Posebej silovito se je lotil diskreditacije znanstvenih raziskav, ki so jih objavili pri kampanji Za vse družine. Dejal je, da v tovrstne raziskave resno dvomi, ker so narejene na premajhnem vzorcu, otroci istospolnih parov vanje niso bili vključeni, vzorci niso bili naključni, saj naj bi raziskovalci vse vključene v raziskave osebno poznali, trdil pa je tudi, da ni bilo longitudinalnih raziskav.
Mitja Blažič, koordinator kampanje Za vse družine! je Strehovčev dvom v premahjen vzorec spodbil s citiranjem nemške reprezentativne raziskava Marine Rupp in Pie Bergold: ‘Otroci v registriranih istospolnih partnerskih zvezah’, ki je bila narejena na reprezentativnem vzorcu 1059 staršev iz istospolnih družin, kar gotovo zavrne tudi dvom, da naj bi raziskovalca vseh 1059 staršev tudi osebno poznala. »Meta-raziskava Normana Anderssena in sodelavcev: ‘Otroci lezbičnih in gejevskih staršev’ analizira 23 empiričnih raziskav, ki so nastale od leta 1978 do 2000 in v katere je bilo vključenih 615 otrok gejev in lezbijk in 387 otrok heteroseksualnih staršev, torej ne drži, da otrok istospolnih partnerjev niso vkljkučevali. Raziskava Fione L. Tasker in Susan Golobok: ‘Odraščanje v lezbični družini’ pa je longitudinalna, torej ne drži niti ta pomislek Komisije pravičnost in mir,« je še povedal Blažič. Po njegovem prepričanju raziskave dokazujejo, da za kakovostno odraščanje otrok spol in spolna usmerjenost staršev nista relevantni, pač pa je relevantna vsebina odnosov znotraj družin.
V skaldu z zakonodajnim postopkom bo o dopolnjenem predlogu Družinskega zakonika zdaj razpravljal še Državni zbor na plenarni seji. Glede na napovedi opozicije, da bo sprejemanje zakona ovirala z zavlačevanjem, je pred tretjim branjem pričakovati še dolge razprave. Kot se je izkazalo na včerajšnji seji, lahko koalicija razpravo sicer precej pospeši, vprašanje pa je, ali bo to storila tudi v nadaljevanju sprejemanja Družinskega zakonika, o katerem smo do zdaj, vštevši javno predstavitev mnenj in prvo obravnavo, razpravljali že okrog 62 ur.
