Držanje za roke kot težava?

Poljubi, nasmehi, objemi, držanje za roke na javnih mestih so dejanja, ki so večini ljudi samoumevna, ko so zaljubljeni, ljubljeni ali v razmerju z nekom. Pri večini ni težav s tovrstnimi dejanji. A pozabljamo, da je ta večina v družbeni zavesti heteroseksualna. Vsi, ki ne sodijo v ta spekter, imajo zato nemalo težav.

roke

»Na javnih mestih se s partnerko skoraj nikoli ne drživa za roko. Če se poljubiva, vedno gledam čez ramo, kdo je okoli,« opisuje izkazovanje nežnosti do partnerke dvaindvajsetletna lezbijka Tea. Odgovori, ki so jih ponudili ostali izprašani intervjuvanci, tj. geji, se od njenega ne razlikujejo pretirano. Petindvajsetletni Toni pravi, da če se že poljubi ali drži za roke s fantom, to počne na neobljudenih mestih. »So trenutki,« pravi Dejan o izkazovanju nežnosti s partnerjem na javnih mestih. O počasnosti sprememb izkazovanja nežnosti v javnosti pri gejevskih in lezbičnih parih pričajo tudi preostali moji sogovorniki in sogovornice, saj sta le dva dejala, da si sčasoma izmenjujeta vedno več poljubov v javnosti. »Z naraščanjem samozavesti je izkazovanja v javnosti počasi vedno več,« povzema Marko izkazovanje partnerstva na javnih mestih s svojim fantom.

svab

Stopnja nasilja nad gejevskimi in lezbičnimi pari je eden izmed glavnih razlogov, zakaj se ti v Sloveniji ne upajo bolj odprto kazati, pojasnjuje profesorica sociologije na Fakulteti za družbene vede dr. Alenka Švab. Poleg tega se stopnja nasilja nad geji in lezbijkami ne spreminja, saj so preliminarni rezultati letošnje raziskave o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji pokazali, da je 48,3 odstotkov vprašanih dejalo, da so bili žrtve nasilja zaradi spolne usmerjenosti, medtem ko je pred desetimi leti v isti raziskavi 53 odstotkov vprašanih odgovorilo, da so bili izpostavljeni nasilju zaradi svoje spolne usmerjenosti. Ravno javni prostor – ulice, bari, trgovine, parki … – so kraji, kjer so geji in lezbijke deležni največ nasilja. Poleg samega strahu izkazovanja partnerstva v javnosti med geji in lezbijkami je tu še prežetost javnega prostora s heteronormativnostjo, razlaga Alenka Švab: »Heteroseksualnega para, ki se drži za roke, nihče ne opazi, istospolni pari, ki se držijo za roke, pa tako rekoč bodejo v oči.« Slednje lepo povzema odgovor intervjuvanca Dejana, ki je na vprašanje, zakaj si partnerstvo s fantom izkazuje le redko, odgovoril: »Zato da se izognem nevšečnostim, zato ker moj partner tega ne mara preveč, skratka zaradi predpostavljene družbene naravnanosti do homoseksualnosti.«

Dr. Alenka Švab dodaja, da na izkazovanje partnerstva na javnih mestih med geji in lezbijkami vplivajo učinki heteronormativnega mehanizma. Gre za občutke, ki jih ta mehanizem producira, in sicer nelagodje, zadržanost, nenehno reflektiranje situacije, celo morebitna izpostavljenost stigmi ali nasilju. Neizkazovanje partnerstva, nežnosti je obrambni mehanizem, pravi Švab, ta pa je posledica samonadzorovanja: »Heteronormativnost je tako neke vrste panoptični mehanizem, ki na posameznika/ posameznico nalaga nadzor nad lastnim delovanjem in s tem samodiscipliniranje.« Tako se reproducira heteronormativni sistem, ki ga je izjemno težko spremeniti, saj gre za strukturne dimenzije neenakosti, še dodaja Švab.

Večina intervjuvanih ni posebej izpostavila, da se z daljšanjem razmerij izkazovanje partnerstva spreminja, tako da je tega bodisi vedno več ali vedno manj. Pri tem je treba izpostaviti, da so nekateri pari skupaj šele tri ali štiri mesece, medtem ko so drugi že več kot dve ali tri leta. Alenka Švab pojasnjuje, da dolžina zveze za izkazovanje partnerstva niti ni zelo pomembna: »Pomembno se je zavedati, da je javni prostor heteroseksualiziran, in kot tak vedno producira in reproducira najmanj nelagodje in občutek izpostavljenosti.« Poudarja, da javni prostor ni nevtralen, ampak je definiran z določenimi seksualnimi predpostavkami: »Ulica je heteroseksualizirana.« Prav zato vsak napad na lezbijke ali geje na ulici reproducira in ponovno vzpostavlja javni prostor kot heteroseksualiziran.

To potrjuje tudi študija o nasilju nad geji v nizozemskem glavnem mestu Amsterdam, ki so jo leta 2011 izvedli Laurens Buijs, Gert Hekma in Jan Wilhem Duyvendak v Amsterdamu. Avtorji raziskave ugotavljajo, da so do gejev v enaki meri nasilni tako priseljenci kot sami Nizozemci, saj se število prijavljenih nasilnežev policiji med priseljenci ali Nizozemci ne razlikuje. Avtorji študije ugotavljajo, da čeprav Nizozemci poudarjajo, da so tolerantni do gejev in da so priseljenci tisti, ki so do njih nasilni, nasilje pravzaprav spodbujajo obstoječe tradicionalne seksualne in spolne norme. Te bivajo skupaj z nizozemsko tolerantnostjo in ne odpravljajo negativnih razmerjih do istospolne usmerjenosti. To pojasnjuje, zakaj feminiziranost, spogledovanje gejev in asociacije na analni seks poleg vrstniškega pritiska predstavljajo glavne sprožilce nasilja nad geji.

Slovenija kot nekdanja socialistična in večinoma katoliška država ni pretirano drugačna od večinoma protestantske Nizozemske, saj tudi pri nas tradicionalne spolne in seksualne norme sobivajo s tolerantnostjo do gejev in lezbijk in s prelaganjem vseh družbenih problemov na priseljence iz nekdanje Jugoslavije.

Držanje za roke, poljubljanje in objemanje istospolnih parov bo še naprej deležno nasilja, dokler bodo tradicionalne spolne norme in seksualnost enake kot doslej. Zato je potrebno ljudi opomniti, da feminiziranost moškega – karkoli to že pomeni – ne pomeni, da ni pravi moški, ali da analni seks ni nenaraven, saj ga nenazadnje redno prakticira kar 30 odstotkov heteroseksualnih parov.

Tags from the story
Written By
More from Martin Gramc

Parada: Zakaj v tolerantni Reki ni parade ponosa?

Prva parada ponosa na Hrvaškem se je leta 2002 odvila v Zagrebu....
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja