Recenzije: Film 6

I’m Going to Tell You a Secret

V pričakovanju nove svetovne turneje razvpite pop dive (ki, kot kaže, v nasprotju z neuradnimi napovedmi ne bo nastopila v Zagrebu) mora vsak čistokrven občudovalec, ki želi na Madonnin koncert, izpolniti vsaj tri pogoje. Imeti mora dovolj prihrankov, znati mora vse njene pesmi na pamet in obvezno si mora ogledati dokumentarec o njeni turneji iz leta 2004.

Za vse, ki jim je Madonnina glasbena plat vsaj približno všeč (o Hard Candy sicer ne bi izgubljali besed), so njeni koncerti vsekakor navdihujoče doživetje. Seveda ne zaradi izvedbe same – tako kot na velikem platnu je Madonna namreč tudi pri nastopih v živo strahotno povprečna, vsaj kar se petja tiče – pač pa zato, ker so njeni koncerti spektakularna poslastica in v tem oziru ji pravzaprav nobena druga glasbena zvezdnica ne seže do kolen (izjema je sicer Cher, ampak ta je razred zase). Toda če so njeni koncerti nesporno brezhibni in privlačni v smislu stila, koreografij, scene, blišča in navsezadnje vzdušja, se vsakič zdi, da je cena, ki jo kraljica popa plača za vse to, življenjskost, ki naj bi predstavljala najpomembnejšo razliko med nizom všečnih komadov (beri plošč) in nastopom pred nekaj deset tisoč navdušenci. Njene zadnje tri turneje Drowned World, Re-Invention in Confessions so bile vsekakor inovativne, vizualno navdihujoče, zadnji dve tudi politično provokativni, manjkali pa sta jim spontanost in ironija, ki sta spremljali kontroverzni Girlie Show leta 1993.

Zato so filmske »ture« po zakulisju, s katerimi nam Madonna občasno postreže, dobrodošel priboljšek, saj divo prikažejo v nekoliko drugačni luči, kot smo je vajeni. Ko je leta 1991 izšel Truth or Dare (ali In Bed with Madonna), dokumentarec o ozadju turneje Blond Ambition, ki je zaradi seksualne provokativnosti dvignila več prahu, kot je v Sahari peska, smo spoznali Madonno, ki za navidezno ukazovalnostjo skriva disciplinirano natančnost, globoko željo po slogi med ljudmi, ki jo obdajajo, skoraj naivno vnemo. O tem, da se je v več kot dvajsetih letih zavidljive kariere, med vzponi in padci, spornimi odločitvami in pohvalnimi dosežki, razvila duhovno in ob tem ustvarjalno, ni nikakršnega dvoma in o tem priča tudi dokumentarec I’m Going to Tell You a Secret. Tu spoznamo Madonno, ki se v duhovnost ne poglablja le za igro, Madonno, ki za strogo odločnostjo skriva ranljivost in negotovost in ki je hvaležna za zakon, ki morda res ni popoln kot pravljica, ampak ji vsak dan daje dragoceno snov za razmišljanje in duhovno rast.

Bolj kot v njenem pripovedovanju v offu (ki, roko na srce, pogosto zveni kičasto in pokroviteljsko, ampak to gre prej pripisati površni izbiri prisiljeno finih besed kot pa dejanski neiskrenosti) se Madonnina prava podoba pokaže v odnosih, ki jih kamera diskretno ujame v zakulisju, doma, na vajah, zabavah in drugih dogodkih, kjer spoznamo pravzaprav zelo prisrčno Madonno in si morda celo zaželimo, da bi bila tudi na odru tako sproščena in zabavna, kot je v zasebnem življenju (tak prizor je na primer žurka za Ritchijev rojstni dan, ko rahlo pijana Madonna sprejme kamere pred vhodom v pub in nam mimogrede zaupa, da se je pred nekaj dnevi z možem tako hudo skregala, da ves dan ni govorila z njim, in se samoironično pohvali, da je »tudi to prebolela«). Resnejša Madonna, ki sicer ne obžaluje zaletave provokativnosti in zabave iz 90. let, vendar v isti sapi poudari, da je zabava včasih precenjena, nas ne prepriča. Se prva dama pop glasbe, ki je s svojimi videospoti in nastopi pomikala meje moralnosti in sprejemljivosti v imenu svobode govora, ne zaveda, kaj pomeni že samo dejstvo, da so, denimo, merila, zaradi katerih je MTV leta ’90 zavrnil video Justify My Love (čemur je sledil pravi križarski pohod proti nevednosti moralistov in hinavščini cenzurne kulture; glej »Madonna – 1990 Nightline Interview« na YouTube), danes pravzaprav smešna? In da bo to čez nekaj let veljalo tudi za »prepovedani« odkrito proti-bushevski video American Life?

Zanimivo je ravno to, da se Madonna od nekdaj spoprijema s kočljivimi tematikami, da bi ob izražanju svojega mnenja o pomembnih družbenih vprašanjih tudi osveščala javnost, vendar se zdi, da sama ne opazi učinka svojih uporniških podvigov oz. v njem ne uživa. Na začetku 90. let sta bila to seks in katoliška cerkev, danes sta to politika in kabala – in ker Madonno od večine pop ustvarjalcev ločuje ravno potreba po tem, da brez dlak na jeziku pove, kar misli, je prav bizarno slišati izjave oboževalcev, češ da politika ne sodi v okvire pop koncerta. Pa smo spet tam.

This Film Is Not Yet Rated

 Produkcija: ZDA, 2006

Priznani ustvarjalec dokumentarcev Kirby Dick razkrije odbor za kategorizacijo filmov. Ob pogovorih z žrtvami »cenzure«, kot so Kimberly Peirce (Fantje ne jočejo), John Waters (Huda sramota), Matt Stone (South Park), Jamie Babbit (But I’m a Cheerleader) in Darren Aronofsky (Rekviem za sanje) nam Dick prikaže vprašljivo ozadje sistema, ki naj bi ameriško javnost (izgovarjajoč se na otroke) ščitil pred spornimi vsebinami. Velik poudarek je na dvojnih merilih (nasilje – da, seks – odvisno). Člani odbora dejansko štejejo, kolikokrat je bila v filmu uporabljena beseda fuck. Nihče pa ne šteje, koliko nabojev je izstrelila pištola. Še bolj zaskrbljujoče je, da je nasilje dopustno pod pogojem, da v prizoru ni krvi. Bravo. Ni čudno torej, da mularija ne zna ločiti med fikcijo in resničnostjo in da se ne zaveda posledic nasilja. Nasilje je dopustno tudi zato, ker je dobičkonosno, in odgovorni očitno nočejo, da bi njihova ciljna publika, torej mladina, imela raje seks kot nasilje. In kot zaključi Michael Tucker, so-režiser dokumentarca o vojni v Iraku Gunner Palace – kaznovan zaradi zmerljivk, ki jih v dokumentarcu (!) izustijo vojaki – »Resničnosti ne moremo dati oznake. In če se z njo ne znamo soočiti, ne pošiljajmo ljudi v vojno.«

Luka Pieri

Naissance Des Pieuvres (Lokvanji)

Lokvanji so prvenec Céline Sciamma, ki je lansko leto v Canessu dobila posebno nagrado za mlade talente. Za glavni kraj dogajanja je izbrala bazen in žensko slačilnico, kajti kje drugje smo bolj izpostavljeni neposrednemu soočanju z lastno spolno željo, lastnimi telesnimi atributi in pogledu drugega kot na bazenu.

Otvoritvena sekvenca filma se začne s tekmovanjem v sinhronem plavanju, kjer tekmujeta Anna (Louise Blachère) in Floriane (Adèle Haenel). Medtem ko spremljamo zahtevne in do potankosti usklajene gibe plavalk pod vodo in nad vodo, se kamera premika od vodnih posnetkov k tretji glavni junakinji, Marie (Pauline Acquart). Junakinje filma so izbrane tako, da vsaka izmed njih predstavlja specifično breme (in bolečino), ki ji jo nalaga pogled Drugega: Anna je predebela in v očeh fantov neprivlačna; Marie je premalo fizično razvita in lezbijka, Floriane pa prelepa in nenehni objekt poželenja drugih, ki pušča malo prostora za njo samo. Film Lokvanji tako prikazuje težavno najstniško obdobje prve ljubezni in prve spolne izkušnje, v katerem za travmatične izkušnje pogosto niso toliko krivi drugi, kakor najstniki sami, ki se pod vplivom družbenih pričakovanj zapletajo v lastne predsodke, dvome in želje in napačna predvidevanja, kaj drugi želi oz. ne želi. Vsaka od junakinj tako predstavlja vsaj del tega, kar smo vsi tako ali drugače doživeli v času svojega odraščanja.

Katarina Majerhold

Spider Lilies (Tatu)

Takeko (Isabella Leong) in Jade (Rainie Yang) preživita potres, po katerem je Takeki umrl oče, brat Ching pa je izgubil spomin. Ničesar več ni bil sposoben prepoznati, razen očetovega tatuja. Takeko si je zato naredila isti tatu, ki ga je imel oče, da bi jo lahko njen brat prepoznal.

Leta pozneje Jade, ki je web-cam striptizeta, pride v Takekin body-shop za tetoviranje. Želi imeti tatu, ker je prepričana, da bo strankam tako še privlačnejša. Odloči se za tatu morske lilije, ki ga je opazila na Takekini rami. Takeko jo posvari, da je ta roža pot do pekla in nazaj … Jade pojasni, da  je ta tatu spomina na njeno prvo otroško ljubezen, ki jo je kot 9-letna deklica čutila do takratne sosede – Takeku, čeprav se je ta (takoj) ne spomni.

Če je za Jade snidenje s Takeko pozitivna priložnost realizacije njene prve ljubezni, pa je za Takeko dogodek, ki odpira stare rane, zlasti krivdo –  v času potresa je namreč Takeko prespala pri svoji punci. Toda kljub vsem preprekam in zadržkom se med njima splete ljubezenska zgodba.

Tatu je zgodba o človeški krhkosti, zaradi katere ljudje vedno znova utrpimo rane in bolečine. Ljubezen, ki se razvije med glavnima junakinjima, ki sta vsaka na svoj način zaznamovani z bolečino te krhkosti, pa služi za celjenje tega reza, razpoke in rane.

Katarina Majerhold

När mörkret faller (When Darkness Falls)

Tri pretresljive zgodbe o nasilju v švedski prestolnici. Leyla, zbegana hči fundamentalističnih priseljencev, je priča nepojmljivemu umoru sestre, ki naj bi osramotila družino. Ugledna novinarka Carina tiho prenaša nasilje moža, snemalca, ki se ne more sprijazniti z njenim uspehom. Aram, dostojen lastnik priljubljene restavracije, se spoprijema z grožnjami homofobične tolpe, ki je obračunala z njegovim varnostnikom. Anders Nilsson se je uveljavil z akcijskimi trilerji, kar se pozna v slogu in strukturi tudi te napete drame, ki črpa navdih v resničnih dogodkih. Skupni imenovalec vseh treh zgodb je občutek nemoči glavnih junakov, ki za mirnim obrazom skrivajo tesnobo, strah, brezup. In dokler žrtve same ne spregovorijo, nihče ne bo izvedel, kaj se zgodi, ko se vhodna vrata zaprejo, ko otroci zaspijo … ko pade noč. Najbolj žalostno pa je, da tudi potem marsikdo noče slišati. Nagrada Amnesty International na berlinskem filmskem festivalu.

Luka Pieri