Gledališče

faust

 

V gledališče hodita in dramo zganjata Matej Repič in Andrej Zavrl.

Pandur in njegova odmevnost  

faust

Johann Wolfgang Goethe, Faust, režiser Tomaž Pandur, SNG Drama Ljubljana v koprodukciji s Festivalom Ljubljana, 2015.

Nič kaj presenetljivega ni, da so mediji vsakič znova polni intervjujev, opisov in slik prihajajoče Pandurjeve uprizoritve, saj velja Pandur za enega bolj znanih slovenskih režiserjev. Zaradi odmevnosti njegovega imena ni nič drugače niti po premierni uprizoritvi. Gledališke kritike so v tistih dneh tako pogoste, da bi človek skorajda mislil, da doživlja mala podalpska deželica pravi pravcati preporod recenzije. In to kakšnega! Te kritike, ki kot gobe po dežju rastejo po Pandurjevih predstavah (ali prav zaradi njih), so tako zahtevne, kritiki pa tako snobovski, da ne prenesejo nič izumetničenega, nobene lažne pompoznosti, ničesar prirejenega, predelanega, lažnega. Prezirajo, ko si režiser drzne krajšati tekst ali, bognedaj!, ga celo dramaturško predelati. Odbija jih impozantna scenografija, kostumi pa so zanje tako neizvirni, da je ves njihov gnev pač čisto na mestu. 

Spektakelska funkcija, ki je tako lastna Pandurju, očitno mnoge odbija. In če vam prejšnje Pandurjeve uprizoritve niso bile všeč, vam potemtakem tudi Faust ne bo. Ta je poln lepih podob, impozantne scenografije in pompozne glasbe. Uprizoritvi so bili pridani elementi vnosa realnega in analitičnega teatra, kar je noviteta pri Pandurju. Igralske kreacije ansambla so v Pandurjevi maniri dovršene, čeprav zasledimo pri nekaterih igralcih pogostokrat težave z izgovarjavo verzne besede. Faust je nedvomno impozanten. Za nekatere v svoji izpraznjenosti, za druge v svoji estetiki ali pomenu. Za tretje, v svoji povprečnosti. 

Ocena: 4 (MR)

 

  

Kdo je tu živi mrtvec?

nostferatu Andrej E. Skubic, Hura, Nosferatu!, režiserka Simona Semenič, Zavod Neta in SMG v koprodukciji s SNG NG in kulturnim društvom B-51.

Zgodba deklice z Dravetovim sindromom (sila redka oblika epilepsije) in zgodbe ostalih družinskih članov, ki se na različne načine spopadajo z Vidino boleznijo in njenimi posledicami, je tako režijsko kot igralsko velik zalogaj. Pravi uspeh je, da se je ustvarjalcem v veliki meri uspelo ogniti nevarnostim, kakršna sta patetika in morbidnost, po katerih Skubicev tekst sicer naravnost kliče.  

Hura, Nosferatu! je sicer pretresljiv dramski tekst s poglobljenimi in razvijajočimi liki kot tudi z idejno večpomenskostjo, kakršna pritiče sodobni drami. Petra Veber je za scenografijo uporabila bel, odrsko omejen prostor, ki spominja bolj na bolnišnično sterilnost kot pa na stanovanje Vidine družine. Bela barva, ki skriva v sebi koncepte nedolžnosti, deviškosti, čistoče, je morebiti prepovršna odslikava Vidine osebnosti, ki pa skozi igralske vložke znotraj omenjene beline vseeno deluje presenetljivo dobro. Vido je upodobila Arna Hadžialjević, slednja se je v lik prepričljivo vživela, česar za ostalo igralsko zasedbo ne moremo trditi, saj je igra četverice (Blaž Valič, Maja Nemec, Boštjan Narat, Damijana Černe) preveč mehanska in površinska.

Naslovna sintagma Hura, Nosferatu! služi kot sinonim za živega mrtveca. In res, uprizoritev se dosledno sprašuje, predvsem skozi glavna protagonista, Vide in njenega očeta (Blaž Valič), kdo je tu resnični mrtvec. Je to njena požrtvovalna družina, birokratska odvetnica, zapiti neznani posameznik ali Vida sama? Glede na obraze publike ob koncu, smo to utegnili biti kar mi sami. 

Ocena: 2 (MR)

 

Trdovratnost klišejev

beneski

William Shakespeare, Andrej Rozman Roza, Beneški trgovec, režiser Jan Zakonjšek, Lutkovno gledališče Ljubljana, 2015.

Aktualizacije Shakespeara so tvegane. Včasih spodletijo. Tudi v ljubljanskem Lutkovnem gledališču jim po moje ni najbolj uspela. Namen ustvarjalcev in ustvarjalk naj bi bil narediti predstavo za starejše od dvanajst let in Shakespeara približati mladim. No, meni ga niso, je pa tudi res, da prav mlad nisem več. Jasno je, da bo pri takšnem namenu besedilo okleščeno, ni pa nujno, da je tudi banalizirano.

V gledališču pravijo, da je »po tragediji, ki se je zgodila med drugo svetovno vojno Judom, lik judovskega bankirja Shylocka izgubil vso komičnost,« zato predstava ukine njegovo versko pripadnost, dogajanje pa prestavi »v današnji svet, ko so bankirji še posebej osovraženi in torej kot ustvarjeni za komedijski zasmeh.« Shylock je torej bankir, toda ali je to sploh obrat od stereotipa pohlepnega Juda in ali ni svetovna finančna nadvlada kot ena glavnih judovskih zarot središče tega stereotipa?

Morda je tale postavitev lahko zabavna za osnovno-, mogoče srednješolce, bo pa spodbudila tudi kakšen homofoben (na)smeh. Predstava namreč trdi, da bolj kot original »poudari Antonijevo ljubezen do Bassanija in njegovo pripravljenost, da za svojega najdražjega da svoje resnično srce.« Kakšen pa je Antonio? Pravi kliše starega sluzavca z maziljenim glasom, ki roke steguje po mladcu, ta pa ga po malem izkorišča, morda pa ga po malem tudi skrbi, kaj bo s starim.

 

Ocena: 3 (AZ)

 

Kdo so današnji krvosesi?

drakula

Po motivih romana Drakula Brama Stokerja, režiser András Urbán, Drama SNG Maribor, koprodukcija z Zagrebačkim kazalištem mladih in s Fondazione Teatro Due di Parma 2015.

Mariborska Drakula ni samo predstava, ampak tudi raz-stava mita o transilvanskem junaku, o tem morilcu in okrutnežu, kot pravijo, ki ga je jebeni Bram Stoker romantiziral. Toda danes je romantika samo še najbolj ceneni pornič, pravi krvosesi pa so drugje, recimo v finančnih institucijah in lobijih, v visoki politiki, v vojski in tako naprej. Predstava ima mnoge tovrstne sklice na različnih ravneh in včasih je ta »ostra, radikalna, brezkompromisna performativna gibalno-dramska uprizoritev« tudi malo pedagoška, čeprav ne bi rekel, da je to povsem moteče.

»Gledalce opozarjamo, da so v uprizoritvi prizori, ki vsebujejo goloto in eksplicitno spolnost.« Tako je. V predstavi je veliko golote in simulacije seksa v mnogih, tudi istospolnih kombinacijah. Zdi se, da je bil namen narediti predstavo zelo zares, morda namerno onelagoditi publiko (z malomeščansko besedo šokirati). In prav je tako. Le tečnemu in ciničnemu gledalcu se včasih zazdi, da ustvarjalci in ustvarjalke morda sebe jemljejo za eno merico preveč zares in da je danes znotraj takšnih koordinat – če nismo že ravno preveč pokroviteljski do publike – težko šokirati, morda celo v malomeščanski Sloveniji.

Ocena: 4 (AZ)

Written By
More from Uredništvo

Razstava Andreja Brumna Čopa

Ponedeljek, 14. december 2009 Cafe Open Otvoritev razstave Andreja Brumna Čopa Andrej...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja