Homofobija v zdravstvu

medicinske

Svojo poklicno pot sem začel na Infekcijski kliniki, kjer izvajajo brezplačno in anonimno testiranje na okužbo z virusom HIV. Tako sem se prvič v živo srečal tudi z istospolno usmerjenimi posamezniki. Začetno tremo sem hitro premagal, saj sem bil popolnoma navdušen, da »takšni« ljudje dejansko obstajajo in da so, v nasprotju s sliko, s katero sem odraščal, videti popolnoma normalno, celo simpatični so. Kmalu za tem sem z njimi spletel tudi prva prijateljstva, vedno bolj pa sem ugotavljal tudi, da vsi niso tako razumevajoči. Predvsem starejše kolegice so na geje in lezbijke gledale z nekega skrivnostnega, tudi komičnega stališča; marsikatera ni razumela, zakaj za vraga se je ta ali oni »odločil« za tako življenje, ko pa je vendar »tako lep fant«, nekatere pa so bile do vsega skupaj bolj ali manj odklonilno, celo sovražno nastrojene. Takrat se mi je prvič porodila ideja, da bi te različne odnose zdravstvenega osebja do gejev in lezbijk podrobneje raziskal in tako je po več kot šestih letih od takrat nastala manjša raziskava z naslovom Odnos medicinskih sester do istospolno usmerjenih pacientov.

Homofobija v zdravstveni negi

Številni avtorji ugotavljajo in dokazujejo obstoj homofobije v zdravstvu. V zadnjih letih je sicer opazno večje sprejemanje in večja mera strpnosti do gejevske in lezbične skupnosti v Sloveniji, hkrati pa tudi spreminjanje delovanja homofobije. Govorimo o »novi homofobiji«, ki je odraz širših sprememb v delovanju predsodkov in stereotipov ter posledica premikov v delovanju nasilja in diskriminacije do različnih družbenih skupin. Sodobna homofobija je precej bolj prikrita in subtilnejša (Kuhar et al, 2011).

Byron-Smith (1993) je v svoji raziskavi ugotovil, da 57 % medicinskih sester izraža zmerno homofobijo, 20 % pa je pokazalo hud homofoben odnos. Raziskava med študenti zdravstvene nege (Christensen, 2005) je pokazala, da več kot polovica respondentov meni, da istospolna partnerstva niso odraz prave človeške seksualnosti. Ljudje so manj naklonjeni homoseksualcem tudi zaradi epidemije aidsa, podoben odnos pa prevladuje tudi med medicinskimi sestrami zaradi naraščanja števila okužb z virusom HIV (Richmond in McKenna, 1998).

In česa se medicinske sestre bojijo? Christensen (2005) je opravil primerjalno analizo konceptov homofobije v zdravstveni negi in govori o strahu pred homoseksualnostjo kot tako, o strahu pred okužbo in o strahu pred spolnim nadlegovanjem.

Strah pred homoseksualnostjo kot tako izvira iz možnih vprašanj o posameznikovi lastni seksualnosti in spolnih vlogah. V zahodnih kulturah je prisoten seksizem, ki vzpostavlja jasne razmejitve med »moškim« in »ženskim«. Istospolno usmerjeni posamezniki ne ustrezajo tem pričakovanim spolnim vlogam. Drugače spolno usmerjeni posamezniki zato nekaterim predstavljajo grožnjo ustaljenim spolnim stereotipom in naravnemu redu, saj s svojim vedenjem ne omogočajo nadaljevanja vrste.

Strah pred okužboizhaja iz predsodkov, da so istospolno usmerjeni posamezniki okuženi z virusom HIV oz. da imajo aids, kar je razširjeno prepričanje tudi med medicinskimi sestrami. Številni zdravstveni delavci neradi prihajajo v stik z okuženimi pacienti. Raziskave so pokazale, da so zdravstveni delavci istospolno usmerjenim pacientom še toliko manj naklonjeni, če so okuženi z virusom HIV ali imajo aids. Zaskrbljujoče so tudi ugotovitve, da se tovrstni odnosi v zadnjem času niso spremenili.

Strah pred spolnim nadlegovanjemje prav tako prisoten zaradi predsodkov, da so istospolno usmerjeni posamezniki promiskuitetni. Medicinske sestre so v raziskavah poročale, da jih je bilo strah oz. da jim je bilo nerodno, ko so same izvajale zdravstveno nego istospolno usmerjenim ženskam, kljub temu da je statistično veliko večja verjetnost, da bo spolno nadlegovanje izvajal moški.

Richmond in McKenna (1998) sta analizirala občutke homofobičnih oseb. Omenjata številna homofobična čustva kot npr. odvratnost, jezo, antipatijo, gnus in željo po izogibanju istospolno usmerjenim posameznikom. Opozorita na problematičnost besede »homofobija«, saj ne gre za fobijo; homofobija je v tesni povezavi s predsodki, zato poudarjata, da medicinske sestre pri svojem delu zavezuje profesionalni kodeks etike, ki navaja, da imajo vsi pacienti pravico do spoštovanja in dostojanstva. Tudi prenovljeni Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije od leta 2014 eksplicitno navaja spolno usmerjenost kot okoliščino, ki ne sme vplivati na kakovost zdravstvene nege.

Novejša raziskava (Rondahl, 2005) ugotavlja, da istospolno usmerjene najbolj moti heteronormativnost zdravstvene oskrbe oz. predpostavljanje medicinskih sester, da so heteroseksualni. Najbolj se to kaže kot pomanjkanje odprte in neposredne komunikacije, respondenti navajajo tudi določeno stopnjo zmedenosti in neprepričanosti ali naj se razkrijejo pred medicinskimi sestrami ali ne (ibid.). Če namreč medicinske sestre niso pozorne na posameznikovo spolno identiteto, ne morejo zagotavljati celostne zdravstvene nege, saj seksualnost vpliva na vse vidike posameznikovega življenja, če pa to razumejo, lahko ustvarijo varno okolje za istospolno usmerjene paciente, s tem pa lahko tudi bolje razumejo njihove zdravstvene probleme (Taylor, 1999).

Rezultati naše raziskave

S pomočjo vprašalnika smo anketirali 46 respondentov: 41 srednjih in višjih medicinskih sester in 5 tehnikov zdravstvene vzgoje, ki so bili v povprečju stari 39 let.

Na splošno medicinske sestre izkazujejo pozitiven odnos do istospolno usmerjenih pacientov, čeprav nihče izmed respondentov ni kazal izrazito pozitivnih stališč, nihče pa tudi ne izrazito negativnih. Opazno je zmanjšanje stopnje homofobije, večja strpnost in sprejemanje drugačnosti. Vendar je potrebno upoštevati tudi možnost konformizma med respondenti, torej izražanje stališč, za katera le-ti menijo, da so družbeno zaželena. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi pojav t. i. »nove homofobije«, ki je veliko bolj prikrita in subtilnejša (Kuhar idr., 2011). Poenostavljeno bi lahko rekli, da gre za družbeni pojav »množične strpnosti«, ki je v modi; treba je biti strpen, potrebno je sprejemati drugačnost, hkrati pa naj vsi ti »drugačni« ljudje ostanejo čim dlje od nas. To podpirajo podatki raziskave SJM (Toš, 2012), ki kažejo, da si ljudje homoseksualcev ne želijo za sosede. Možno je, da se podobno dogaja tudi z medicinskimi sestrami. Poleg tega je zdravstvena nega pod vplivom etičnih kodeksov, ki medicinskim sestram nalagajo sprejemanje drugačnosti oz. zagotavljanje enake obravnave vseh pacientov, ne glede na katerokoli pacientovo osebno okoliščino. Zato je morda stopnja konformizma med medicinskimi sestrami še višja kot med ostalo populacijo.

Izstopa visoka povprečna ocena za trditev: »Podatek o pacientovi spolni usmerjenosti je v določenih okoliščinah potreben«; to je vsekakor vzpodbudno, saj govori v prid dejstvu, da medicinske sestre priznavajo možnost vpliva spolne usmerjenosti na zdravstveno stanje pacienta. Vendar samo v »določenih okoliščinah«, saj je povprečna ocena kontrolne trditve, da »spolna usmerjenost vpliva na zdravstveno stanje pacienta« precej nižja, poleg tega medicinske sestre menijo, da istospolno usmerjeni pacienti ne potrebujejo njim prilagojene obravnave, tudi se jim ne zdi pomembno, da bi moral biti podatek o pacientovi spolni usmerjenosti vključen v zdravstveno dokumentacijo. To podpira tezo o pomanjkanju empatije do istospolno usmerjenih pacientov. Videti je tudi, da se medicinske sestre ob izvajanju zdravstvene nege istospolno usmerjenih pacientov nagibajo k temu, da bi ta podatek zanemarile. Vse skupaj lahko razložimo z visoko stopnjo heteronormativnosti prostora zdravstvene oskrbe, kar se kaže kot pomanjkanje holističnega razumevanja specifičnih težav in potreb GLBT-posameznikov. Medicinske sestre se ne strinjajo s trditvijo, da še niso prišle v stik z istospolno usmerjenim pacientom, kar kaže na relativno visoko stopnjo stereotipizacije oz. na prisotnost stereotipov o homoseksualcih znotraj zdravstvene nege, saj se le-ti načeloma ne razkrivajo pred zdravstvenim osebjem oz. se razkrivajo v majhnem številu ali le če je to nujno potrebno (Irwin, 2007; Petek-Šter, 2004). Lahko torej predpostavljamo, da na morebitno drugačno spolno usmerjenost pacienta medicinske sestre sklepajo na podlagi zunanjih manifestacij, ki naj bi bile značilne za lezbijke in geje (stereotipne značilnosti).

Posebej bomo izpostavili tudi dve trditvi (rad/-a bi imel/-a prijateljice, ki so ženske homoseksualke; rad/-a bi imel/-a prijatelje, ki so moški homoseksualci), ki so sicer vrednotene pozitivno, vendar se nanašajo na t. i. socialno distanco. Povprečni oceni obeh trditev sta nekako na sredini in potrjujeta zgoraj omenjeni paradoks o strpnosti, vendar ne »pred mojim pragom«. S tema dvema trditvama smo tudi želeli preveriti, koliko je homoseksualnost dejansko »in«, kar naj bi bilo značilno za konec 20. in začetek 21. stoletja (Pirnar, 2006). Ne kaže, da bi bila istospolna ljubezen med slovenskimi medicinskimi sestrami posebej popularna.

Rezultati kažejo visoko razvita etična stališča slovenskih medicinskih sester. Trditve »istospolno usmerjeni pacienti si zaslužijo enako obravnavo, kot ostali pacienti; diskriminacija istospolno usmerjenih pacientov bi morala biti v zdravstveni negi prepovedana; stigmatizacija istospolno usmerjenih v zdravstveni negi ne bi smela biti prisotna« dosegajo zelo visoke povprečne ocene. Trditve, ki kažejo na elemente homofobije kot so strah, nelagodje in izogibanje, dosegajo nizke povprečne ocene, temu pritrjuje tudi visoka povprečna ocena kontrolne trditve »ob izvajanju  zdravstvene nege istospolno usmerjenega pacienta se vedem in počutim tako kot tudi sicer«. Respondenti se ne strinjajo z nekoč močno razširjenim predsodkom, da so homoseksualci okuženi z virusom HIV ali pa imajo aids. Nizke so tudi povprečne ocene pri trditvah, ki kažejo na medikalizacijo pojava homoseksualnosti, kar je vsekakor vzpodbudno, saj je glede na starostno strukturo anketirancev večina odraščala in se šolala (pa tudi že bila zaposlena v zdravstveni negi) v času, ko je homoseksualnost uradno še veljala za (duševno) bolezen. Kljub temu respondenti homoseksualnosti ne vidijo kot enega izmed naravnih izrazov seksualnosti človeka, čeprav se jim le-ta ne zdi problematična in je ne obsojajo, strinjajo pa se, da je problem v tem, »kar družba naredi iz tega«.

Celotna raziskava: Krnel, Tilen Tej. 2014. Odnos medicinskih sester do istospolno usmerjenih pacientov (diplomska naloga). Koper: Fakulteta za vede o zdravju.

VIRI:

Fotografija: Slovenske novice

Byron-Smith G. Homophobia and attitudes toward gay men and lesbians by psychiatric nurses. Archives of Psychiatric Nursing 1993; (7)6.

Christensen M. Homophobia in Nursing: A Concept Analysis. Nurs Forum 2005; (40)2.

Irwin L. Homophobia and heterosexism: implications for nursing practice. Aust J Adv Nurs 2007; (25)1.

Kuhar R, Kogovšek Šalamon N, Humer Ž, Maljevac S. Obrazi homofobije. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2011.

Petek-Šter M. Spolna orientacija in odnos do zdravja in zdravljenja. V: Družinska medicina na stičišču kultur. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine, 2004.

Pirnar M. Tok/ protitok: konstrukcija in reprezentacija homoseksualne identitete v 20. stoletju. Ljubljana: Škuc, 2006.

Richmond JP, McKenna H. Homophobia: an evolutionary analysis of the concept as applied to nursing. J Adv Nurs 1998; (28)2.

Rondahl G. Heteronormativity in a Nursing Context. Uppsala: Uppsala University, 2005.

Taylor B. »Coming out« as a life transition: homosexual identity formation and its implications for health care practice. J Adv Nurs 1999; (30)2.

Toš N, ured. Vrednote v prehodu VI.: Slovenija v mednarodnih primerjavah 1992-2011. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, IDV, CJMMK, 2012.

More from Tilen Tej Krnel

Homofobija v zdravstvu

Svojo poklicno pot sem začel na Infekcijski kliniki, kjer izvajajo brezplačno in...
Preberi več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja