Ati in oči
Dokumentarni film Daddy and Papa, ki je bil leta 2004 prikazan na ljubljanskem gejevskem in lezbičnem filmskem festivalu, nikogar ne pusti ravnodušnega. Bržkone niti tiste geje in lezbijke, ki so veseli, da so to, kar so, tudi zaradi tega, da se jim nikoli v življenju ne bo potrebno ukvarjati z otroki. Film namreč ni solzavo glorificiranje družinskega življenja, pač pa je intimna naracija o gejih, ki postanejo očetje.
Daddy and Papa je zgodba o štirih gejevskih družinah v Ameriki, ki so na tri različne načine postali družina: s posvojitvijo, s pomočjo nadomestne matere in s podelitvijo otroka v skrbništvo. Sociologinja Judith Stacey je zapisala, da bi si ta dokumentarec morali obvezno ogledati vsi družinski sodniki, socialni delavci, vzgojitelji, psihologi, oblikovalci politik in vsak sosed.
Johnny Symons, avtor filma, v prvem delu pogovora za Narobe pojasnjuje, kako je film nastal, v drugem pa govori o svoji družini. Skupaj s partnerjem Williamom sta namreč v času snemanja filma posvojila dva fanta: Zacharyja in Kenyona.
Dokumentarec ste začeli snemati potem, ko vam je vaš prijatelj Kelly Wallace oznanil, da bo posvojil dva brata. V filmu pravite, da se vam je takrat zdelo, da je nor, ker se spušča v nekaj takega. Zakaj?
Takrat se mi je zdelo, da nase prevzema ogromno obveznost. Bil je samski in posvojil je dva otroka. Izhaja iz konservativne katoliške družine, ki ni zelo podporno sprejemala dejstva, da je gej. Zdelo se mi je, da ga tudi pri posvojitvi otrok družina ne bo podprla. Pa tudi njegovi prijatelji ne, saj je imel okrog sebe predvsem geje, ki živijo urbano, samostojno življenje in jih ne zanimajo odgovornosti, ki jih s seboj prinaša vzgoja otrok. Ampak kot filmarja me vedno potegnejo zgodbe tistih, ki gredo proti toku.
Ko ste začeli snemati film, še niste vedeli, da bo ta dokumentarec govoril tudi o vas in o tem, kako s partnerjem posvojita otroka. Ali pa ste to takrat že načrtovali?
Ne, sploh ne. Kellyja sem zgolj vprašal, če ga lahko snemam in spremljam na tej poti. Drugi dve družini, ki sta prikazani v dokumentarcu, sem spoznal preko ljudi, ki so zvedeli, kaj počnem.
Film ste končali leta 2002. Kakšne so bile reakcije občinstva?
Nisem pričakoval, da se bo film dotaknil toliko ljudi in v njih pravzaprav vzbudil željo po tem, da tudi sami postanejo starši. To drži predvsem za geje, pa tudi za druge. Zdi se, kot da film sporoča, kaj človek pridobi s tem, da vzgaja otroke. Negativnih reakcij je bilo veliko manj, kot sem pričakoval. Dobil sem nekaj pisem ljudi, ki so trdili, da je vse to bogokletno, da film žali Boga in podobno. Neko rejniško mamo je skrbelo, da so črnski otroci, ki jih posvojijo geji belci, iztrgani iz črnske skupnosti in da bodo odraščali brez črnske identitete. Po drugi strani pa se spomnim babice, ki je po filmu prišla do mene, odprla svojo torbico, iz nje vzela sliko in rekla: ‘Tole je moj sin, tole njegov partner, tole pa je njuna punčka, moja čudovita vnukinja.’
Kako ste v filmu uravnotežili dejstvo, da po eni strani prikazujete zelo kontraverzno tematiko, po drugi strani pa film ni samo informativen in zanimiv, pač pa je tudi tak, da ga gledalci takoj vzljubijo?
Posneli smo 100 ur materiala. Z redaktorico filma sva se strinjala, da bi bila najslabša stvar, ki jo lahko narediva, resnoben dokumentarec. Če bi film prikazoval, kako idealne so gejevske družine, ne bi bil uspešen. Zato sva ga hotela narediti »človeškega«. Ker film govori tudi o meni, sem ga lahko naredil na zelo intimen način in prikazal del svojega družinskega življenja. Čeprav se ob tem nisem počutil preveč lagodno, sem hkrati vedel, da bo film zaradi tega močnejši.
Film je dolg slabo uro, posneli pa ste 100 ur materiala. Kaj ste izrezali?
Vsekakor smo izrezali vse tiste trenutke, ko se moj partner William obrne proti kameri, začne preklinjati in mi pravi, naj ugasnem kamero. (smeh)
No, pravzaprav vas želim vprašati, če ste izrezali kakšne odlomke, za katere ste se bali, da bi lahko sporočali tisto, česar niste želeli povedati.
Film ni smel biti daljši kot 56 minut, če smo želeli, da ga bodo predvajali na televiziji. V dokumentarcu tako niso vključeni posnetki varuške, ki jo je najel Kelly. Varuška je bila namreč transseksualka in je spremenila spol prav v času, ko je skrbela za otroke. Zanimivo je bilo, kako je nekajkrat prišla v spor z otrokoma, ki sta jo najprej naslavljala kot žensko, potem pa se je pričakovalo, da jo bosta naslavljala kot moškega. To je bila stranska zgodba, ki pa je nismo vključili, ker bi lahko zameglila celotno sporočilo filma.
Ste imeli s prikazovanjem dokumentarca kakšne težave? Ga kje niso želeli predvajati?
Ja, bilo je nekaj takih primerov. Dokumentarec so prikazali v okviru oddaje Independent Lands na nacionalni televiziji, ampak nekaj javnih televizij po Ameriki se je odločilo, da tega dela oddaje ne bodo predvajale. A dokumentarec ni naletel na toliko odpora kot nekatere druge gejevske teme. Film je bil prikazan na več kot sto filmskih festivalih, v nekaj več kot desetih državah. Pogosto ga prikazujejo tudi dijakom in študentom. Mislim, da je vplival tudi na nekatere sodnike in socialne delavce, ki so spoznali, da ni nič narobe, če geji in lezbijke posvojijo otroke. V nekaterih državah v Ameriki so aktivisti uporabili ta film, da so lažje bili svoj boj proti prepovedim gejevskih posvojitev. Film je uporaben, ker je na nek način lahkoten, zabaven in čustven.
Slovenska raziskava o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk je pokazala, da določen del posameznikov idejo o otrocih potiska ob stran kot nekaj, kar je nerealno in do česar kot geji in lezbijke pravzaprav niso upravičeni. Ste se tudi vi spopadali s temi občutji?
Verjetno so nas vse geje in lezbijke na nek način strenirali, da verjamemo, da se od nas ne pričakuje, da bomo imeli otroke. Že res, da je to logistično lahko naporna naloga, ampak tudi psihološko gledano smo si ustvarili vrsto negativnih podob o sebi. Verjamemo, da starševstvo pripada drugim ljudem, da nimamo tega, kar je za starševstvo potrebno. Verjamemo, da je naša skupnost za otroke lahko celo nevarna. Mislim, da moramo iti preko tega. Tu, v Ameriki, opažam, da se vse več ljudem – še posebej po ogledu dokumentarca – prižge nekakšna lučka v smislu: ‘Hm, pa saj to bi lahko naredil tudi jaz. To torej je legalno.’ Odprejo se vrata, za katera so prej mislili, da so zanje zaprta. Vidijo, da lahko naredijo nekaj dobrega, še posebej za otroka, ki sicer ne bi imel doma. Bojim pa se, da nekateri preprosto zgrabijo to možnost, ne da bi se zavedali, kako naporno je vse to in kako otrok spremeni tvoje življenje. Poznam gejevske pare, ki jih je ta ideja navdušila, potem pa so se čez par let ločili, ker preprosto niso bili pripravljeni na to.
Kako sta se vidva pripravljala na starševstvo? V filmu pravite, da je bil vaš partner tisti, ki si je to želel, sami pa ste se sprva nekako upirali tej ideji.
Mislim, da gre za razlike v osebnosti. William se hitro odloči in trdno stoji za svojimi odločitvami, jaz pa potrebujem več časa za premislek. Ampak najbolj me je begalo to, da se podajava v nekaj neznanega. Strah me je bilo, da bi šlo kaj narobe, da bo otrok imel določene težave, ki jim ne bova kos. Strah me je bilo, da bi vse to botrovalo sporom v zvezi, na primer glede vrednotnih usmeritev pri vzgoji otroka, glede dogovorov, kako vzgajati otroka in podobno …
Te kakšna knjiga lahko tega nauči?
(smeh) Mislim, da ti kakšna knjiga lahko pomaga pri tem, da svojega partnerja in sebe vprašaš prava vprašanja. Z Williamom sicer nisva drug drugega intervjuvala o tem, kakšne vrednote imava glede prehranjevanja ali pa glede varnosti, glede izobraževanja, koliko časa preživeti z otrokom in podobno. Ampak vse to so vprašanja, s katerimi se zdaj vsak dan srečujeva. K sreči se je izkazalo, da imava pri večini teh stvari podobne poglede. Si pa lahko predstavljam, da si kakšen par pravočasno ne zastavi teh vprašanj, in ko je otrok v hiši in zmoti njuno vsakdanjo rutino, ne znata ali ne zmoreta razpravljati o teh stvareh.
Ampak to velja za vse družine, ne samo gejevske.
Res je, ampak hetero družine dobijo bistveno več okrepitev s strani družbe. Potrditev dobijo od družine, od svojih sorodnikov … pa tudi ko so v javnosti, na tržnici, ljudje okrog njih potrjujejo to družino s tem, da se jim nasmehnejo, rečejo ‘o, vaš otrok vam je pa zelo podoben …’ in podobno. Stvari so drugačne, če se v javnosti znajde družina, kjer otrok ne zgleda tako kot starša, kjer ni ženske, ki igra nekakšno primarno starševsko vlogo in podobno. Včasih se soočaš s stigmo, včasih pa gre zgolj za radovednosti drugih ljudi … in tudi to je lahko moreče.
Ideja za vaš naslednji projekt je torej na dlani: napišite priročnik za gejevske starše!
(smeh) A veste, da sva o tem res govorila. Ampak knjigo bo napisal William. Pravzaprav je že napisal nekaj poglavij. Res je, da ne obstaja dobra knjiga za gejevske starše.
Vas še vedno sprašujejo na ulici, če ste Zacharyjev pravi oče? In kje je njegova mama?
Ko otrok postaja starejši, te ljudje na cesti ne sprašujejo več toliko stvari. Ko imaš dojenčka, ljudje pridejo do tebe in te sprašujejo. Verjamem pa, da gre to vprašanje še vedno skozi misli ljudi, ki nas vidijo.
Ste bili prej, ko je bil otrok še manjši, kdaj izpostavljeni verbalnemu nasilju, ko ste se razkrili. Ste se sploh razkrili kot istospolna družina?
V nekaj primerih se nisem razkril kot gejevski oče. Ampak v večini primerov sem se. Ker če se ne razkrijem, pravzaprav lažem o strukturi svoje družine. Če je recimo nekdo v trgovini, ko sva z Zacharyjem kupovala mleko, rekel: ‘Aha, sta mami dala prost dan, kajne?’ in jaz sem na to odgovoril pritrdilno, sem pravzaprav lagal pred svojim otrokom. Kot da bi želel povedati, da je naša družinska struktura sramotna. Tako sramotna, da moram pred tujci lagati. Zato tega nisem počel. Rekel sem, da smo družina z dvema očetoma. In potem je sledil trenutek tišine. Nekateri so se živčno nasmehnili in šli stran, razmišljajoč o svoji napačni predstavi o naši družini. Ampak za naju je bilo vedno pomembno, da oba otroka vesta, da sva ponosna na svojo družino.
Sta se z Zachom veliko pogovarjali o različnih družinskih strukturah?
Seveda. V družini, kjer sta dva očeta, te specifike družine ne moreš skriti. Pa tudi zaradi dokumentarnega filma smo se morali o tem pogovoriti. Zach je namreč zelo ponosen na film in misli, da je filmska zvezda. In to mu je dalo določeno legitimiteto. Taki pogovori otrokom dajo vednost, kako se o tem pogovarjati z drugimi ljudmi.
Kaj sta vaju Zachary and Kenyon spraševala?
Zach je star 8 let, Kenyon pa 6 in med seboj sta si zelo različna. Zach je bolj tih in zadržan, Kenyon pa živahen in radoveden, zato on postavlja več sprašuje. Veliko stvari hoče vedeti. Recimo o svoji biološki materi, hoče razumeti, kako sva midva poročena, kako to, da sva par … Enkrat me je vprašal, če se bo lahko, ko bo odrasel, poročil s človekom katere koli barve kože. Želi vedeti, ali se lahko poroči s fantom ali z dekletom. Lepo je videti, kako ti mladi možgani vsrkavajo znanje.
Z biološko materjo nimate stikov?
Ne. Smo pa še vedno v stikih z Zachovo rejniško mamo Doro Dean. Ona je vsekakor del družine in del življenja obeh otrok. Mislim, da je tako za otroka kot tudi za naju dobro, da je še vedno blizu.
Dora Dean (na sliki) je, kot pravite v dokumentarcu, krščanska fundamentalistka, ki seveda ni bila navdušena nad idejo, da njenega rejenca posvojita dva očeta. Ampak pozneje je spremenila svoje mišljenje. Kako vas je ta izkušnja z rejniško mamo spremenila?
Na začetku se mi je zdelo, da nas kot fundamentalistka ne bo nikoli razumela. Ta izkušnja me je naučila isto, kot verjetno tudi njo: da smo ljudje ljudje. Ona je imela vnaprej izgrajeno podobo, kdo so geji, jaz pa, kakšni so krščanski fundamentalisti. Na koncu sva se oba spremenila. Seveda so nekatere njene vrednote še vedno drugačne od najinih, ampak v njeni družbi se dobro počutimo.
Oba vaša otroka že hodita v šolo. Kako so se v šoli odzvali na vašo družino?
V šoli smo staršem in učiteljem predvajali moj dokumentarni film in po ogledu smo imeli zelo zanimivo razpravo. Mislim, da so v šoli zelo odprti glede tega, saj na to šolo hodijo tudi otroci iz nekaterih drugih istospolnih družin. Sploh pa se v prvih razredih veliko pogovarjajo o družinah, a nekateri pristopi, ki jih uporabljajo za razpravo o družinah, ne funkcionirajo preveč dobro v primeru naše družine. Otroci so na primer morali narisati družinsko drevo in prikazati več generacij svojih sorodnikov. Ampak taka vaja za otroka, ki je posvojen in njegovih bioloških staršev sploh ne poznamo, ni dobra. Z učiteljicami sva razpravljala, kako to vajo narediti tako, da bo bolj vključujoča tudi za otroke, ki so posvojeni.
Eden od pogostih argumentov proti homo družinam je bojazen, da bodo otroci, ki bodo odraščali v istospolnih družinah, diskriminirani ali jih bodo zaradi tega zafrkavali. Kako vi odgovarjate na ta argument?
Katerega otroka pa ne zafrkavajo? Na nekatere se spravijo, ker so previsoki ali prenizki ali pretežki ali presuhi … Naloga staršev je, da svojemu otroku pomagata oblikovali samozavest in pozitivno podobo o sebi. Tako se bodo lahko odzvali na tisto, kar jim bodo ljudje rekli. Življenje je polno stvari, ki niso idealne. In na nek način geji in lezbijke to bolje razumemo kot večina drugih staršev, ker so to tudi naše lastne izkušnje.
V Ameriki je veliko otrok, ki potrebujejo dom. Statistično gledano obstaja večja verjetnost, da otroci, ki so zapuščeni in odraščajo v rejniškem sistemu, ne bodo končali šole, da bodo nezaposleni, se bodo zapletli v kriminalna dejanja in podobno. Vse to potem postane breme družbe. Če pa ti otroci dobijo stalen dom, potem so izidi bistveno boljši. Ta argument včasih prepriča tudi tiste, ki gejevskim družinam nasprotujejo zaradi moralnih razlogov. Uvidijo, da ima tovrstno starševstvo določene pozitivne sociološke posledice.
V dokumentarnem filmu omenjate, da je proces posvojitve lahko dolg in naporen. Kako dolg pa je bil ta proces v vašem primeru? In koliko to pravzaprav stane?
Od države do države je odvisno, koliko posvojitev stane. Nekateri se odločijo imeti svoje biološke otroke. To so ponavadi premožni geji, ki plačajo nadomestno mater. To stane več kot 100.000 dolarjev. Pri zasebnih agencijah je za posvojitev potrebno plačati od 12 do 25.000 dolarjev. Te posvajajo otroke, ki se bodo šele rodili. Tretja možnost so posvojitve preko javnih agencij – to sva naredila midva z Williamom. V tem primeru posvojiš otroka, ki je že rojen in je v rejniški družini. Taka posvojitev je zastonj. Ponekod celo država finančno pomaga tistim, ki posvojijo. Posvojitve torej niso rezervirane zgolj za višji srednji razred.
Proces je lahko dolg, odvisno je, kje živiš. Midva sva imela srečo – posvojila sva v šestih mesecih. Vsekakor je bilo to hitreje, kot sem pričakoval. Hitro je bilo zaradi tega, ker sva bila odprta za posvojitev katerega koli otroka. Če pa na primer želiš posvojiti dojenčka ali otroka bele rase, potem to lahko podaljša postopek.
Na začetku dokumentarca vaš partner William vpraša: »Kaj bova počela, ko bova stara šestdeset ali sedemdeset. Se bova udeležila še enega odprtja razstave, šla na še eno zabavo s koktejli … V čem je smisel življenja?« Ali vi veste odgovor na njegovo vprašanje?
(smeh). Seveda, za konec eno lahko vprašanje …
No, pravzaprav me zanima, če drži tisto, kar pravijo ljudje – da te otroci spremenijo. Kako so spremenili vas?
Zanimivo, da me to sprašujete, ker sem o tem citatu iz filma razmišljal prav danes zjutraj, ko sem pripravljal zajtrk. Res je, že zelo dolgo časa nisem bil na nobenem odprtju razstave in to pogrešam. In seveda je to neposredna posledica tega, da imam otroke. Dva živahna otroka pač ne bosta dala miru na odprtju razstave in meditativno gledala v slike. Res je, so stvari, ki jih pogrešam in sem jih počel takrat, ko še nisem imel otrok. Po drugi strani pa ima dva čudovita otroka, ki ju imam neznansko rad. Če se vrnem k vprašanju … mislim, da se to vprašanje plete skozi cel dokumentarni film. Gre namreč za vprašanje, kaj si želiš od svojega življenja. Na to si mora seveda vsak odgovoriti sam. In na to vprašanje ni lahko odgovoriti.
