Izzivi in dileme lezbičnega filma 

FILM

Pogleda lezbične režiserke in strejt režiserja skozi kamero – oba gledata homoseksualno tematiko – sta zagotovo različna. Ne samo zaradi spolne usmerjenosti, pač pa tudi zaradi spola.

Po letu 1990 lezbične režiserke niso več ustvarjale filmov z radikalno levičarskim, feminističnim in aktivističnim nabojem, ampak večinoma na lahkoten  način (danes je njihov najbolj priljubljen žanr romantična komedija) prikazujejo različne vidike lezbične identitete, za katere se jim zdi, da so v mainstreamu še vedno slabo prikazani. A tudi na drugem koncu, v mainstreamu, danes ni več tendence, da bi lezbijke, kakor je bila to večkrat navada v osemdesetih, prikazovali kot zafrustrirane, ranjene, agresivne, samotarske možače (ponavadi z osebnostno, psihično in doživljajsko motnjo), ki tako ali drugače nesrečno končajo in ne morejo realizirati svojega projekta – ljubezni. Radikalni, aktivistični filmi lezbičnih režiserk so bili namreč uperjeni ravno proti takšni krivični, zlonamerni in izkrivljeni reprezentaciji v mainstreamu. Danes torej lahko govorimo o pozitivnem trendu, v katerem mainstream lezbičnosti večinoma ne obravnava in ne prikazuje kot slab »zgled«, povezan s psihično motnjo (čeprav vsake toliko časa še zasledimo takšen prikaz, npr. v filmu Monster, Notes on a Scandal). Danes lezbijke niso kaznovane, ne umrejo in ne postanejo heteroseksualke.

Kljub pozitivnim trendom lezbištvo ostaja marginalna filmska tema. Produkcijsko marginalnost lezbičnega filma lahko vidimo v majhnem številu filmov, ki praviloma niso predstavljeni širši javnosti, v majhnem budžetu, v večinski participaciji neodvisnih produkcijskih hiš, v razmeroma neznanih igralskih zasedbah, slabemu marketingu in podobno. Vsebinsko pa je že sama tema lezbične ljubezni očitno marginalna – in je verjetno tudi ključni dejavnik produkcijske marginalnosti, saj je hetero ljubezen uravnilovka ljubezenskih odnosov v filmu. Odnos med moškim in žensko tako ni nekaj vprašljivega, medtem ko odnos med dvema ženskama je. In prav tu se pojavlja ključna razlika med lezbičnimi režiserkami in strejt režiserji.

Floored by Love
 

 Lezbične režiserke

Med vprašanji, s katerimi se lezbične režiserke v filmih še vedno najpogosteje ukvarjajo, zagotovo spada preizpraševanje in definiranje homoseksualne želje. Ta je prikazana kot dilema med »prirojeno žejo« (na primer v filmu The Truth About Jane, ki govori o srednješolki Jane, ki je že v zgodnjem otroštvu ozavestila, da so ji všeč punce) ali »pridobljeno željo« (kar, denimo, prikazujeta filma It is in the Water in Amour de femme, kjer je razkritje lezbijke razlog, da se v drugi ženski prebudijo lezbična občutja). Drugo najpogosteje izpostavljeno vprašanje se dotika konstitutiranja lezbične identitete in stila življenja oziroma določenega načina mišljenja, čutenja in prezentiranja svoje zunanje podobe.  Mango Kiss je na primer tipičen film, ki kaže na lezbično identiteto in različne spolne vloge, s katerimi so se poigravale lezbijke v San Fransciscu v devetdestih letih prejšnjega stoletja. Tretja tema se dotika notranjih ali zunanjih ovir, s katerimi se soočajo lezbijke v svojem vsakodnevnem življenju. Treading Water na primer prikazuje primer družinskega zavračanja hčerkine partnerke, kar povzroča bolečine in težave v odnosu med ljubimkama. Podobna tematika prežema tudi filma Floored by Love in Pourqui pas moi. Četrti sklop filmov, ki jih snemajo lezbične režiserke, govorijo o tragični (prepovedani) ljubezni (na primer Lost and Delirious, v katerem glavna junakinja zaradi prepovedane ljubezni naredi samomor).

Strejt režiserji

Strejt režiserjev ne zanimajo prej omenjeni problemi lezbične želje – je ne prevprašujejo, ne iščejo izvora, ne odkrivajo, ne opisujejo in ne definirajo; pravzaprav jim sploh ne gre za to, da bi jo morali prikazati in polemizirati v smislu, kakor to počne ena od junakinj v filmu Mercy: »Mlajša je od mene. Sprva sploh nisem vedela, v kaj se spuščam – kaj počnem. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko kaj takega čutila – da bi lahko čutila stvari, ki jih nisem čutila z moškimi. Nikoli nisem razumela, kaj hočejo moški od seksa, ker to ni bilo nikoli tisto, kar sem si jaz želela. Tako mi je vedno ostal občutek – no, pač ne to pot«.

Zdi, da se strejt režiserji odločajo za ustvarjanje lezbičnih filmov pretežno iz dveh vidikov. Najprej kot popestritev žanra, kjer lezbična zgodba popestri že stokrat videno zgodbo in jo s tem ponovno naredi zanimivo gledalcu, ki ne more predvideti vseh zapletov in razpletov filma, kot na primer v filmu Bond, v katerem se glavni junakinji, zvita Violet in drzna Corky, zaljubita in v ljubezenskem zavezništvu domislita drznega in inteligentnega načrta, po katerem brezobzirni mafiji z zvijačo odtujita milijon dolarjev. Podobno je v filmu Imagine Me & You Olija Parkerja, v katerem se glavna junakinja Rachel nenadno in skoraj neverjetno – na poti pred oltar – zaljubi v cvetličarko Luce, sicer zadolženo za cvetje na njeni poroki. Gledalec in gledalka se skozi cel film ne moreta znebiti vtisa, da sta glavna lika ženski predvsem zaradi popestritve žanra. Kar je potrdil celo sam režiser, ko je razkril, da sta bila v prvotni zgodbi glavna junaka moški in ženska, vendar pa so ljudje ob branju scenarija menili, da je zgodba preveč klišejska in predvidljiva. Drugi razlog, da se strejt režiserji lotevajo lezbičnih tem, je atraktivna erotizirana (biseksualna) zgodba, ki deluje kot moška spolna fantazija. Tak primer je film Famme Fatale Braina de Palme, v katerem se drzna in karizmatična tatica poslužuje svojega biseksualnega nagnjenja in ukrade dragoceni nakit, ki ga nosi manekenka, med njunim strastnim poljubljanjem na javnem stranišču.

V filmih strejt režiserjev je torej lezbištvo predstavljeno zgolj kot popestritvena začimba žanru ali kot moška (skoraj pornografska) spolna fantazija. Seveda obstajajo izjeme. Mednje prav gotovo sodi film Aimée und Jaguar Maxa Färberböcka. Posnet je po resnični ljubezenski zgodbi, ki se je odvijala med drugo svetovno vojno med Nemko Lily Wust in nemško Judinjo Felice Schragenheim. Gre za klasično pripoved o strastni in tragični ljubezenski drami, ki ji zaradi družbeno-zgodovinskih okoliščin ni bilo usojeno preživeti. Färberböcku je uspelo ustvariti eno izmed najboljših in najlepših lezbičnih ljubezenskih zgodb na filmskem platnu.

Žanrske zvrsti

Žanrske zvrsti, ki najpogosteje prikazujejo lezbično tematiko, so komedija, drama in občasno kriminalka ali akcija. Lezbične režiserke se večinoma odločajo za komedije (D.E.B.S., But I am A Cheerleader, Eulogy) in drame (Treading Water, Claire of the Moon), strejt režiserji pa predvsem za drame (The Hours, Aimeé & Jaguar, Between Two Women), kriminalke (Bond, Mullholand Drive) in akcije (Famme Fatale ) in zelo občasno komedije (Imagine Me & You). Toda tisto, kar obema pogledoma – lezbičnemu in strejtovskemu – u-manjka in zaradi česar so filmi, ki jih ustvarjajo zgolj povprečni (ali nekateri podpovprečni), je ironično prav tisto, v čemer je ena stran močna, druga pa je ravno v tem šibka. Medtem ko se strejt režiserji bolj osredotočajo na kakovost »izdelka – filma«, to je na zgodbo, dobro izbiro igralk, fotografijo, scenografijo in glasbo, pa lezbična zgodba za lezbične režiserke velikokrat služi kot »prostor« za intimno izpoved lastne izkušnje in homoseksualnega življenjskega stila, s katerim želijo nagovoriti podobno čuteče in misleče ženske, torej lezbijke. Gre jim za uveljavitev in pri(po)znanje ženske homoseksualne želje ter za prizadevanje za enakopravno umestitev na kinematografski in družbeni zemljevid – za ostalo, kar spada h kakovostni filmski umetnosti, pa se zdi, kot da nekako zmanjka energije in časa.

Poleg tega je tako pri lezbičnih režiserkah kot pri strejt režiserjih lezbična ljubezen večinoma prikazana zgolj kot prvi trenutek – zaljubljenost – ali še bolj kot prehod iz heteroseksualnega v homoseksualno razmerje, le redkokdaj pa se lotevajo dinamike dolgotrajnega ljubezenskega razmerja.

Moč lezbične zgodbe

Lezbični film ima obetavno prihodnost, če bodo preseženi partikularni interesi lezbičnih režiserk in strejt režiserjev in če bodo eni in drugi združili izkušnje, znanje in »pogled« na to, kaj in kako želi biti prikazana lezbična ljubezen. Potrebno je preseči okvir prikaza lezbične ljubezni kot zgolj ozaveščanja in informiranja ali kot ponavljanja heteroseksualnih vzorcev v homoseksualnem odnosu. Potrebno se je osredotočiti na univerzalne točke ljubezenskega odnosa ne glede na spolno orientacijo tako ustvarjalcev filma kot ljubezenske vsebine filma. Kajti potrebno je priznati izjemno (potencialno) moč (lezbične) ljubezenske zgodbe na filmskem platnu tako za širšo kot za homo publiko, vprašanje je le, če bodo filmski ustvarjalci in producenti sprejeli njene izzive in dileme v prihodnosti.

Filmi

Oli Parker (2006): Imagine Me & You
Brata Wachowski (1995): Bond
David Lynch (1999): Mullholand Drive
Stephen Daldry (2001): The Hours
Max Färberböck (1998): Aimeé & Jaguar,
Steven Woodcock (2001): Between Two Women
Angela Robinson (2002): D.E.B.S.
Jamie Babbit (2003:) But I am A Cheerleader
Michael Clancy (2004): Eulogy
Lauren Himmel (2001): Treading Water
Nicole Conn (1989): Claire of the Moon
Brian de Palma (2001): Famme Fatale
Damian Harris (2002): Mercy
Lea Pool (2003): Lost and Delirious
Desiree Lim (2004): Floored by Love
Stephane Giusti (1999): Pourquoi pas moi 
Sascha Rice (2002): Mango Kiss
Kelli Herd (1999): It is in the Water
Sylvie Verheyde (2005): Amour de femme
Lee Rose (2002): The Truth About Jane
Céline Sciamma (2007): Naissance des Pieuvres
Patty Jenkins (2001): Monster
Richard Eyre (2007): Notes on a Scandal
Tags from the story
More from Katarina Majerhold

Združeni narodi so se zapisali v zgodovino z resolucijo o spolni usmerjenosti in spolni identiteti

Svet Organizacije združenih narodov za človekove pravice (SČP) s sedežem v Ženevi...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja