Jaz sem Ruth

Ruth Ellis se je rodila 23. julija 1899 v Springfieldu, v  Illioisu in umrla 5. oktobra 2000 v Detroitu, v Michiganu. Poznana je kot najstarejša razkrita lezbijka in borka za pravice temnopoltih gejev in lezbijk. Njena zgodba govori o izjemnem pogumu in predanosti, ko se je pri svojih 15-ih razkrila, pri 19-ih matirurala.

Sama je povedala, da nikoli ni imela namena skrivati, kdo je, seveda pa tega ni razlagala naokoli. Vsem, ki so jo vprašale_i, je povedala resnico. Nihče je ni naučil, kaj pomeni biti ženska, še manj, kaj pomeni biti lezbijka. Pri tem ne smemo pozabiti na čas, v katerem je živela, na rasno segregacijo in nasilje, niti na dejstvo, da sta bila njena starša rojena še v času suženjstva v ZDA.

Aktivizem pred Stonewallom

Njena naravnanost in vedoželjnost sta jo vodili naprej. Kasneje je spoznala Ceciline “Babe” Franklin, s katero je živela 30 let. Skupaj sta se preseliti v Detroit. V 40-ih in 50-ih letih prejšnjega stoletja je bil njun dom znan kot “gejevski plac” (gay spot). Za generacije temnopoltih lezbijk in gejev s srednjega zahoda ZDA je njun dom, tako na lokalni kot nacionalni ravni, predstavljal alternativo gejevski barski sceni, ki je bila diskriminatorna do temnopoltih. Dom, kjer so bile_i vse_i dobrodošle_i in kjer so se srečevale stotine ljudi, ki so se družili, pogovarjali, plesali … Predstavljal je zatočišče temnopoltim osebam, ki so se razkrile v času pred gibanjem za državljanske pravice in pred Stonewallom[1]. Podpirala je tiste, ki so potrebovale_i pomoč in jim nudila hrano, podporo, knjige, plačevala jim je šolnine. Skupaj z Babe sta ustanovili svoje tiskarsko podjetje  “Ellis and Franklin Printing Company”, Ruth pa se je ukvarjala tudi s fotografijo. Sčasoma sta šli vsaka svojo pot.

Aktivizem po Stonewallu

Njeno življenje se je drastično spremenilo, ko je pol stoletja za tem, ko se je razkrila, spoznala Jay Spiro, s katero sta postali prijateljici. Za Ruth je bilo to prvo medrasno prijateljstvo. Jay jo je predstavila lezbični feministični skupnosti v Detroitu in Ruth je tako postala del scene, ki se je zelo razlikovala od segregiranega okolja domačih zabav iz 40-ih. Kmalu po njenem 70. rojstnem dnevu je na podlagi svoje prepoznavnosti in pomembnosti za skupnost postala redna spremljevalka na Michigan Womyn’s Music Festival[2].

Za svoj 100. rojstni dan je bila leta 1999 na čelu  San Francisco’s Dyke March, kjer so ji družno zapele_i vse najboljše. Istega leta je nastal tudi dokumentarni film Yvonne Welbon z naslovom  “Living with Pride: Ruth C. Ellis @ 100”. Skoz intervjuje z Ruth film ponuja redko priložnost, ki govori o življenju in času, o stoletju afroameriške zgodovine, o preteklosti te izjemne ženske, ki si zasluži biti videna in slišana. Od prve zaljubljenosti do njenega zadnjega seksa pri 95 letih in njene pionirske vloge pri ustvarjanju varnega prostora za temnopolte LGBT-osebe.

The Ruth Ellis Center

Leta 2000 je pomagala pri posvetitvi centra  “The Ruth Ellis Center” v Detroitu. Mesto Detorit je prepoznalo njen prispevek in dosežke, zato že nekaj let zapored februarja, ko poteka praznovanje meseca afroameriške zgodovine (Black History Month), praznujejo Dan Ruth Ellis.

Center časti življenje in delo Ruth Ellis in je ena od samo štirih organizacij v ZDA, ki je posvečena brezdomnim LGBT mladim in mladim odraslim. Njihove storitve zajemajo zatočišče, ulični podporni program in rejniški dom.

Leta 2013 je bila predstavljena na “Legacy Walk”, ki je znan kot svetovni muzejski sprehod in izobraževalni program za mlade, namenjen boju proti homofobnemu ustrahovanju in praznovanju doprinosa skupnosti LGBT k zgodovini.

Ključnega pomena je, da izvemo za ljudi kot je Ruth Ellis, njeno pot in sporočilo. Ruth je dar, saj se je izpostavila in s tem iz prve roke z nami podelila, kaj pomeni večkratna diskriminacija, biti ženska, biti temnopolta in biti lezbijka, in kakšna izkušnja je to v tistem času bila.

Pomembno je zato, da lahko cenimo napredek, ki smo ga dosegle_i, obenem pa tudi opozarja na delo, ki ga je še treba opraviti. Ruth nas s svojo življenjsko zgodbo opominja na to. Opominja nas, da ne glede na čas, osebne okoliščine in razmere, v katerih živimo,  s svojo naravnanostjo in ravnanjem stremimo k spoštovanju človekov pravic in človeškega življenja, saj so življenja vseh nas enako pomembna.

Ruth Ellis je sebe dojemala kot popolnoma nepomembno, vendar pa je s svojim življenjem vplivala na nešteta življenja in poslala jasno sporočilo o pomembnosti sobivanja v tem norem svetu.

_____________________________________________

[1] Stonewall Inn, krajše  Stonewall, je gejevski bar in taverna v soseski Greenwich Village na Spodnjem Manhattnu v New Yorku. Je tudi mesto, kjer se je leta 1969 odvijal  “Stonewallski upor”. Upor je zajemal več spontanih, nasilnih demonstracij članic_ov skupnosti LGBT, ki so vzniknile kot odziv na policijske racije v omenjeni soseski. Pomenijo najpomembnejši posamezni dogodek v zgodovini, ki je vodil v organizirano gibanje in boj za pravice LGBT v Združenih državah Amerike.

[2] Michigan Womyn’s Music Festival je bil feministični glasbeni festival, ki se je odvijal od leta 1976 do 2015 v okrožju Oceana v Michiganu. Ustanovljen je bil z namenom promocije lezbično-feministične skupnosti in glasbe, deloma kot odgovor na njihovo marginalizacijo s strani mirovnega gibanja, ki so ga vodili moški, deloma na heteroseksualno liberalno feministično gibanje ter na seksističen mainstream glasbene industrije. Mednarodna zasedba udeleženk si je prizadevala ustvariti nehierarhičen, politično ozaveščen in okolju prijazen duhoven prostor za vse ženske iz različnih okolij. “Michfest-ovo” lezbično-feministično črkovanje “womyn” odstranjuje slovnično navajanje za moške, kar smo mnoge_i dojele_i kot sporno in separatistično namerno. Ob 40. obletnici je potekal zadnji festival, domnevno zaradi sporne naravnanosti festivala, ki ni dovoljeval udeležbe transspolnim ženskam.

Tags from the story
Written By
More from Katja Šneler