Pomarančni cvetovi, ostri in nevarni, kakor rezilo noža
Sarah Waters, Privlačnost, Škuc – Lambda, Ljubljana, 2008; prevedla Teodora Ghersini.
Radi rečemo, da ima vsak človek svojo zgodbo – podobno velja za roman Privlačnost: začne se 3. avgusta in konča 1. avgusta 1873 z zgodbo spiritistke Seline Dawes. To je čas nesrečnih dogodkov, ki jo privedejo v zapor. Zapiski Margaret Prior se začnejo 24. septembra 1874. Takrat v peterokotni jetnišnici Millbank spozna Selino Dawes, prelepo jetnico z vijolico v roki za zamreženimi vrati mračne celice, zaključijo pa se januarja 1875, ko se njuni poti razideta. V precizni zgradbi romana nikoli ne slišimo glasu Seline Dawes iz ječe. Ljubezenska zgodba je zgodba dame Prior, silovita zgodba globokih čustev in drznih preobratov. Zgodba Seline Dawes je zgodba molka in senc, iz katere težko razberemo, ali je vse tako, kot se zdi.
Margaret Prior obiskuje kaznilnico kot dama, tolažnica ubogih in zavrženih žensk, in tako postane ječa Millbank prostor njune privlačnosti in sorodnosti. V tem blaznem prostoru večnega trušča, nadzora in poniževanja se med njima odigravajo prizori zaupanja in strasti. Tudi iluzij, ki niso le nevednost ali celo zabloda (kot pogosto rečemo), temveč tudi poživitev, moč za preživetje! Selini in Margaret so okoliščine popolnoma nenaklonjene, saj temeljijo na nepremostljivosti različnih družbenih razredov, iz katerih izhajata.
Privlačnost je eden najzanimivejših romanov zadnjega časa, tako zaradi izjemnega izkoristka časa v zgradbi, zaslepljujoče vsebine ter karakterizacije oseb kot tudi zaradi poetične rabe jezika.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Zala Hriberšek
Itinerarij želje
Kristina Hočevar, Repki, Škuc-Lambda, 2008.
Repki so tretja pesniška zbirka Kristine Hočevar, v kateri piše o poseganjih v intimo na različnih ravneh. Ključno v tem smislu je telo, tukaj lezbično telo. Hočevar je v Repkih neizprosna in kaže, kako vsako zaletavanje v ograje in zidove, ki jih imamo okrog sebe, te ograje le še bolj ojača, saj so zgrajene iz strahu, nepovratno izgubljenega zaupanja, in iz zavisti, ki uničuje. Moč želje in poželenja je takšna, da gre včasih celo (skoraj dobesedno) za vprašanje življenja in smrti (»če preživiva«). Ljubimke so prignane do roba in včasih porinjene čezenj. Nad njimi visi večna senca konca. Kot da nas bolečine drugih paralizirajo in je skupno mogoče biti le tako, da vsaka živi v svojem koncu hiše s svojih vhodom. Vse se neustavljivo podira. Tudi telo se stara, vse upada. A Repki nikakor niso razkazovanje stigem in narcisistično paradiranje avtobiografije.
Čeprav je pisanje Kristine Hočevar že ves čas implicitno družbenozavedno, se Repki bolj eksplicitno in pogosteje kot doslej gibljejo v območju družbenega. Pesnica piše o boju proti zgodbam iz zgodovine, ki jo obtežujejo, proti občutkom krivde in homofobiji »pocestnih ljudi«, ki se obregajo in zaradi katerih je držanje ljudi istega spola za roke omejeno na mrak in tuje ulice. Hkrati čuti, da ji je vsiljena potreba po upravičevanju obstoja lezbičnega telesa.
Vsi rezi in zareze, o katerih govorijo Repki, se izkazujejo vsebinsko in formalno. Oblika, predvsem izjemno obvladovanje jezika, in vsebina pa sta mojstrsko združeni in zato so Repki boleče, a navdušujoče branje.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Lahkotno in poučno
Dr. Charles Silverstein in Felice Picano, Radosti gejevskega seksa, Škuc –Lambda, ilustriral Joseph Phillips, prevedel Andrej Zavrl, 2008.
Radosti gejevseka seksa so simpatičen, klepetav in šarmanten priročnik za vse položaje, situacije in težave gejev. Branje je privlačno, neproblematično in radostno. Prevajalec je ujel v prevodu vso to veselo lahkotnost, tako da je pred nami debela knjiga nezateženega, a vendar poučnega in relevantnega branja. V tem neproblematičnem vesolju se težave urejajo z nasveti in recepti, ki bodo zagotovo odpravili vaše težave ali razsvetlili vašo nevednost. To je knjiga, ki je v dobi priročnikov za boljše življenje, absolutno morala iziti.
Knjiga ni le ilustrirani gejevski seksualni priročnik, ampak zajema širše področje gejevskega življenja, bralca seznani tudi »z načinom življenja v gejevski skupnosti in s strategijami bojevanja proti homofobiji«. Presežna vrednost priročnika je v tem, da bralca na nevsiljiv način, a vztrajno, poučuje o varni spolnosti, tako da hkrati razkrije in osvetli situacije in zanke, ki zmamijo v nevarni seks. Bralca ali pač tudi bralko pa pouči še o vsem mogočem: kako se napiše oporoka, kako se zdravstveno zavarovati, o nevarnostih drog in alkohola, o duhovnosti in državljanskih pravicah, o koncu zveze in o zavrnitvi in še o marsičem, seveda tudi o najrazličnejših spolnih praksah. Marsikaj zvemo tudi o zgodovini gejevskega gibanja, o butch in femme gejih, o versatilnih, aktivnih in pasivnih gejih … Izbira tem je resnično bogata. Zelo prijetna knjiga!
Ocena: ♦♦♦♦
Zala Hriberšek
Lezbična perspektiva kot etična drža
Nataša Velikonja, Fragmenti svobode, Politični eseji: Terminali Radia Študent 2001-2006, Založba ŠKUC, Zbirka Vizibilija, 2008
Pesnica, esejistka, prevajalka in aktivistka Nataša Velikonja je v eni od svojih pesmi navidez apoetično zapisala, da si nikoli ne bi bila mislila, da bo v svojem življenju pisala kot kreten. Poleg pesmi in prevodov je objavila še veliko člankov in esejev, skoraj pet let pa je bila redna kolumnistka Radia Študent. Sama sem bila kar se da redna in navdušena slušateljica njenih prispevkov, zato me nadvse veseli, da jih je zbrala tudi v paketu političnih esejev. Nataša ostaja neomajna analitičarka po srcu in pameti ter dosledno piše s stališča tako imenovane umeščene vednosti oziroma iz lezbičnega / LGBT-pogleda. Prebiranje esejev v eni sapi nam poda že kar zgodovinski pregled političnega, socialnega in kulturnega dogajanja v Sloveniji in tudi v svetu v zadnjih nekaj letih, z(s) (p)osebno perspektivo z roba, ki ji nikoli ne uide, da kapital – poleg potrošništva, ekonomskih razlik pod plaščem (ne)uspeha, sovraštva pod plaščem kritike do manjšin, (neo)konservativnih blodenj o prvobitnosti in ultimativnosti narodne pripadnosti ter lažnih razlik med levico in desnico – ustvarja tudi tako imenovano univerzalno stališče s serijsko razprodajo kulturnih, političnih ali socialnih izdelkov, seveda pod plaščem menda vsem dostopnih »dobrin«. Ob branju Natašinih esejev je jasno, da vprašanje o tem, »zakaj se vendar getoizirate?«, zdaj dokončno ni več predmet salonskih debat libertinov, nekdanjih sužnjev, ki so jim gospodarji dali (tržno) svobodo, ampak je stvar nujne etične drže.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Suzana Tratnik
