KOLUMNA
Prve stvari, s katerimi sem se v svojem življenju hotela zavestno identificirati in tako pripadati nečemu pomembnemu ali pa vsaj boljšemu, so bile dolga pričeska, zvonek smeh, kolo pony in ograja okoli naše hiše. Če bi imela vse to, bi bila popolna osnovnošolka. Toda na drugi polovici osnovne šole se je ta nenehen konflikt med potrebo po identifikaciji, pripadnosti, in potrebo po raz-ločenosti od drugih oziroma samozadostnosti malce prevesil v korist drugega. Nenadoma sem želela biti kar se da izjemna; v najlepših oblekah, najboljša učenka v razredu in obvladati čim več zvrsti športa. Moj osnovni cilj pa je bil, da bi bila tako nedostopna in samozadostna, da ne bi potrebovala prijateljic. Potem sem izkusila tudi samotarsko obdobje fenovstva oziroma obsedene identifikacije z neko pop pevko, kar je bilo že zelo blizu stanju psihotične zaljubljenosti.
Naslednja etapa je bila srednja šola, obdobje istovetenja z vrstniškimi skupinami, kot nas uči tudi socialna psihologija. Morda sem po tihem zavidala tistim, ki so se bolj kot s pripadnostjo ukvarjali z učenjem in s športom. Sama sem bila med tistimi, ki smo si želeli isto: iskati sebe tako, da boš pri tem izstopal. S sošolko Metko sva si prislužili naziv edinih pankeric v mestu, a potem smo bili vsi hipiji, kar je bilo pač značilno in bolj običajno za manjše slovenske kraje. Sicer pa sem se najraje družila s faliranimi dijaki in dijakinjami, nezaposlenimi, s pijančki in z Romi, ker je bilo vse to nezaželeno in nespodobno. Pri šestnajstih sem tudi pobegnila od doma, komaj zvozila letnik ter se pridružila skupinici literatov in literatk v razredu, ki smo se razglašali za daltoniste, na podlagi našega dadaistično obarvanega literarnega glasila Zeleni Dalton.
Toda moje iskanje same sebe skozi ne/pripadnost se je šele začelo.
V času študija sem bila hitro sita neprivlačnih sanj o novinarski ali sociološki karieri. Prezirala sem študijsko gradivo, tedaj močno obarvano s socialistično in partijsko ideologijo, in se našla v protidržavnih in uporniških osemdesetih v Ljubljani. Temačni FV disko z morbidno novovalovsko in pankersko glasbo, folk z odtrganimi imidži in hrupni koncerti, vse to je bil takrat moj edini pravi dom. Potem sem se družila s skupino slikarjev in se tudi sama lotila izdelovanja kolažev, ker risati pač nisem znala. Naslednja faza je bilo prerokovanje iz kart, izdelava horoskopov, metanje kitajskega I Chinga in klicanje duhov, vse to v prepričanju, da je večini prikrita resnica morda še nekje onstran. Imela sem veliko znank in znancev, ki so bili s svojim zanimanjem za t. i. intenzivne tečaje prevpraševanja »kdo sem jaz, kaj sem jaz in kaj hočem«, meditacije in rebirthinge nedvomno predhodniki postsocialističnega izbruha new agea pri nas. Slednjič sem ugotovila, da mi je še najbližje satanizem.
Toda pri vsem tem mi je nekaj manjkalo. Vse ideologije in pripadnosti so praviloma izključevale dve stvari: vprašanje spola in spolne usmerjenosti. Vedno je bilo samoumevno, da se je iz pedrov treba norčevati, ženske pa morajo poskrbeti zlasti za to, da bodo vsi siti, in za spolne potrebe moških. Leta 1985 sem šla na prvo srečanje ženske skupine Lilit in ugotovila, kako mi je ves ta čas manjkala identifikacija s feminizmom, ki se večinskemu svetu tedaj ni zdela niti najmanj pomembna. Leto prej se je začela razvijati tudi gejevska scena in bilo mi je jasno, da nikoli nisem imela priložnosti izraziti misli o lastni spolni usmerjenosti … Po skorajda naključju sem se znašla na lezbični konferenci v tujini in spoznala, da so bili vsi moji strahovi in dvomi posledica životarjenja v orto patriarhalni družbi. No, seveda sem se na glavo vrgla tudi v zametke lezbičnega gibanja pri nas in s prvo punco sva skoraj pozabili dokončati faks, tako zelo sva se predali aktivizmu. Ko sem končno začela živeti odkrito in ozaveščeno kot lezbijka, mi je bilo jasno, da imam šele zdaj temelje, na katerih lahko nadaljujem z iskanjem …
Kaj hočem povedati z vsemi temi menjavami ideologij, prepričanj in s hkratnim ločevanjem od drugih? Da je pripadnost lezbični skupnosti zame vprašanje eksistencialne narave in ohranitve duševnega zdravja, ne pa tega, kar se trenutno »grem«. Kot lezbijka, gej ali drugače spolno drugačen si tudi na drugi način panker, hipi, vegetarijanec, komunist ali newager … Zato mi gre na živce poenostavljeno prepričanje, češ, saj ni važna tvoja spolna usmerjenost, tukaj smo vsi enaki … Že mogoče: dokler ne govoriš o tem, te »sprejemajo« vse ideologije.
Seveda ne gre zanikati ideoloških nasprotij znotraj same lezbične in širše gejevske skupnosti, ki so v marsičem tudi preslikava siceršnjih prepričanj in konfliktov iz »splošnega« sveta – pripadati večini skozi prilagajanje ali se identificirati skozi lastno razliko, zahtevati tisto, kar privilegirani že imajo, ali postavljati nove temelje enakosti, poudarjati veličino svoje socialne, zlasti spolne morale, ali sesuvati ideološkost in suženjstvo heteroseksistične, kapitalistično podkovane morale … Ali pustiti vse tako, kot pač je, in (zavestno ali zgolj sebično?) živeti svoje lastno življenje ali pač skozi soočenja z okolico ravnati lastno hrbtenico? Saj pravim, iskanje je proces, katerega čar je, da si v njem vedno na začetku. Hm, kar pa seveda tudi utruja.
Sicer pa sčasoma vprašanje pripadnosti postane zelo preprosto, saj nas večina začne pripadati manjšemu prijateljskemu krogu izbranih ljudi – če le imamo toliko sreče. Kar se tiče sedanjosti, se najlažje in najraje identificiram s svojim delom, vse drugo se mi zdi precej minljivo in zamenljivo, zlasti pa manj obvladljivo in smiselno. Na neki, zame sicer bolj abstraktni ravni, sodim tudi v skupino pisateljev in pisateljic, v kateri je menda izjemno velik odstotek shizoidnih in psihotičnih osebkov, ki se proti koncu življenja radi odkrijejo v krščanstvu, budizmu, islamu in drugih verskih prepričanjih. Kar me niti ne skrbi, kajti v meni je še vedno dovolj naklonjenosti do Satana. Pa še lezbična pisateljica sem, pa naj se zdi to komu pomembno ali ne.
