Kolumna Blažič 18/19
Potem ko je avstrijski kardinal in dunajski nadškof Hans Hermann Wilhelm Groër v pastoralnem pismu ostro obsodil homoseksualnost, je 27. marca 1995 37-letni Joseph Hartmann javnosti razkril, da je imel z Groërjem, še kot 17-letni dijak ene od katoliških šol, štiriletno intimno razmerje: »Bil sem popolnoma odvisen od njega. Bil je moj oče, moja mama, moj spovednik in moj ljubimec.« Kmalu so Hartmannove navedbe potrdili še številni drugi kardinalovi »varovanci«. Avstrijski preiskovalni novinar Hubertus Czernin v svoji knjigi Das Buch Groër (1998) trdi, da je bilo žrtev Groërjevih spolnih zlorab več kot dva tisoč. In zakaj je Hartmann javno razkril Groërja? Za »outing« se je odločil zaradi kardinalove ostre obsodbe homoseksualnosti v pastoralnem pismu, je pojasnil. Marca 2009 je v intervjuju za Narobe eden vodilnih avstrijskih gejevskih aktivistov Kurt Krickler (HOSI) povedal: »Hartmann zgodbi o zlorabi nikoli ni želel delati pretirane publicitete, vendar ko je Groër v pridigi javno obsodil homoseksualnost, je Hartmann prekinil molk, saj ni več mogel prenašati Groërjeve neverjetne hipokrizije.« Krickler je poleti 1995 vodil skupino Opus Lei, ki je na tiskovni konferenci javnosti razkrila imena štirih avstrijskih homoseksualnih nadškofov in zatrdila, da lahko navedbe potrdijo s pričami. Napovedali so tudi »outing« nekaterih politikov desnice, zlasti konservativne ljudske stranke, ki je bila takrat del vladajoče koalicije. »Pol milijona Avstrijcev je pretekli mesec podpisalo peticijo, s katero so zahtevali radikalno reformo cerkve, vključno z uvedbo pravice, da se lahko duhovniki poročajo in s spoštovanjem enakopravnosti žensk, da lahko postanejo duhovnice. V razočaranju je v preteklih mesecih katoliško cerkev zapustilo 35.000 ljudi,« je avgusta 1995 poročal spletni New York Times. Pokojni deželni glavar Jörg Haider, ki ga je leta 2000 razkril nemški novinar v berlinski izdaji časnika Tageszeitung, se prav zaradi strahu pred t. i. Hartmannovim efektom vzdržal homofobičnih in populističnih izpadov. (Leta 1996 je kot član nacionalnega parlamenta kljub temu glasoval proti odpravi dveh protigejevskih členov v kazenskem zakoniku. Ni pa bil v nasprotovanju enakopravnosti gejev in lezbijk glasen, kot je bil, ko je govoril o tujcih.)
Aurelio Mancuso, predsednik organizacije »Equality Italia«, je po poročanju dnevnika La Repubblica prav v teh dneh napovedal prvi množični »outing proti hipokriziji« v Italiji. Na jesensko enakonočje, 23. septembra ob 10. uri, bodo na spletnem portalu listaouting.wordpress.com objavili prvih 10 imen zaklozetiranih homofobičnih politikov. Celoten seznam obsega, tako trdijo, že več kot 100 imen. Med njimi so tudi ministri na oblasti, kardinali in duhovniki. Mancuso pojasnjuje, da so se za javno razkritje odločili neposredno po padcu zakona proti homofobiji v parlamentu, da bi homofobične homoseksualne politike, ki so prispevali k padcu zakona, pritisnili ob steno. »Iniciativa se je rodila, da bi prinesla nekaj pravice v državo, kjer nekateri nimajo nobenega učinkovitega sredstva za obrambo pred žalitvami in vsakodnevnimi napadi hinavskega in hudobnega političnega razreda,« so zapisali anonimni strokovnjaki na področju internetnih tehnologij, ki so Mancusu akcijo predlagali in jo bodo v kratkem tudi izvedli. (Več nam do zaključka redakcije ni uspelo izvedeti.)
Nekaj podobnega je julija lani naredil Carmelo Abbate, novinar tednika Panorama. 20 dni je s skrito kamero in »prikupno vabo« preživel med nočnimi homoseksualnimi avanturami duhovnikov v svetem mestu. Abbante je v izjemni reportaži skozi zgodbe treh fantov (Paula, Carla in Luke) razkril življenje duhovnikov, potem ko v omaro pospravijo svoje talarje. »Udeležujejo se nočnih zabav s prostituti, imajo spolne odnose z naključnimi moškimi, najdete jih na spletnih klepetalnicah in na mestih druženja istospolno usmerjenih.« Z besedo, sliko in videom oriše detajle »pogumnih noči« rimskih duhovnikov. Podobnih zgodb smo vajeni iz ZDA, kjer so najbolj glasne republikanske nasprotnike človekovih pravic LGBT že ničkolikokrat zalotili s prsti v marmeladi na javnih straniščih in parkiriščih.
Outing, javno razkritje homofobičnih, a prikrito homoseksualnih oseb, je eno od ultimativnih sredstev zaščite pred fundamentalistično histerijo katoliških konservativcev, ki so v zadnjih dveh letih dokazali, da za zatrtje napredka na področju odpravljanja sistemske diskriminacije istospolno usmerjenih v Sloveniji niso pripravljeni izbirati sredstev. Z obsežno, sistematično, dobro organizirano in financirano kampanjo (po zgledu mormonske leta 2008 v Kalifoniji) je katoliška cerkev, skupaj z njenimi političnimi partnerji in civilno-družbenimi derivati (nekatere je prav za to ustanovila sama), razvnela pravi boj za ideološko nadvlado. Po besedah sociologinje dr. Tanje Rener so njihova prizadevanja prerasla v poskus »simbolne dominacije«. Gre za zatrtje vsakršnega, tudi kompromisnega, poskusa pravnega urejanja enakopravnosti za istospolno usmerjene. Natanko tako, kot v dokumentu Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebam (2003) predlaga prefekt Kongregacije za verski nauk (ex Congregatio Romanae et universalis Inquisitionis) kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež Benedikt XVI. Laži, namerne napačne interpretacije, demonizacija homoseksaulnosti, ustvarjanje moralne panike s kataklizmičnimi scenariji, širjenje strahu, občutka ogroženosti in žrtve. Neprekinjeno produciranje in neskončno reproduciranje tovrstnih diskurzov. Ali, kot je na eni od maratonskih obravnav Družinskega zakonika, ob n-ti ponovitvi »argumentov« nasprotnikov zakonika cinično pripomnila Majda Potrata: »Repetitio est mater studiorum.« To so temeljna orodja novega lova na čarovnice, ki so ga nasprotniki Družinskega zakonika sprožili v naši državi.
Čas je torej za outing. Za javno razkritje imen homoseksualnih oseb, ki so si v vrhu katoliške cerkve in konservativne desnice za življenjski cilj zadali onemogočiti temeljne človekove pravice sodržavljankam in sodržavljanom. Čas je, da objavimo imena ljudi, ki so v prizadevanju, da bi prikrili lastno homoseksualnost, brezčutno poteptali zadnjo mejo sočutja, ki nas je do zdaj zadrževala, da o njih nismo govorili javno. Če imamo zdaj polne roke dela z referendumsko kampanjo, je »outing« nuja! Če nočemo v Sloveniji čez nekaj let imeti polne roke dela s kampanjo It gets better! Živeti v Sloveniji kot gej ali lezbijka, bi- ali transoseba postaja namreč neznosno.
