Stockholmski sindrom
Takoj po 25. marcu AD 2012, zmagoslavju vsega Svetega, so se med glbtq pojavile rahlo privoščljive analize, ki so opozarjale, da smo bili mi samo prve žrtve novega zapiranja svobode, in kazale na povsem pričakovane ideje o omejevanju kontracepcije, splava itn. Ljudje, ki tega niso uvideli in so na referendumsko nedeljo raje šli na brezskrben potep kot na volišče, bodo kmalu dobili svojo porcijo, je bilo rečeno. In res jo bodo; nisem pa prepričan, da jih bo česa izučila. V resnici so jo med triletnim sprejemanjem Družinskega zakonika dobili večkrat, če so jo le želeli videti (niso!), zelo eksplicitno npr. z idejo o obvezni registraciji izvenzakonske skupnosti. Nastal je škandal, ideja je bila umaknjena. In v trenutku se je po deželi razlegla meglica pozabe.
Pa tudi glbtq sami ne bi smeli kar tako zlahka prvi metati kamenja. Malo se ozrimo okrog sebe. Zgodovina oženja (in širjenja) svobode se ne začenja z Družinskim zakonikom in se z njim ne bo končala. Zgodovina se ne začenja z nami. Tudi mi smo že tisti, ki so bili tiho, ko so svobodo jemali drugim. Smo se, na primer, dovolj zavzeli za brezpravne delavce? Za izbrisane? Itn.? Na referendumu leta 2004 je izbrisane pri zelo podobni udeležbi kot pri Družinskem zakoniku podprlo samo 3,82 % volivk in volivcev, ki so prišli glasovat (1,2 % vseh volilnih upravičencev in upravičenk)! Zaradi takšnega pojmovanja aktivnega državljanstva (zavzamem se samo za tisto, kar se me neposredno tiče, pa še tu je včasih sto izgovorov, da se mi ni treba), se bo sfinkter svobode samo krčil. Tudi za nas. In tudi zdaj se že slišijo ideje, da bi zaradi maščevanja za uradno stališče muslimanske skupnosti glede zakonika stopili na protimuslimansko stran. Judith Butler je junija 2010 v Berlinu zavrnila priznanje za pogum prav zato, ker so tamkajšnje glbtq-organizacije, ki so jo želele počastiti, same bolj ali manj neposredno sodelovale pri perpetuiranju rasizma. Seveda pod značilno predpostavko zahodne desnice, da so priseljenci homofobni, s čimer se na limanice nacionalistične politike ujame mnogokateri t. i. liberalec.
Različne skupine hočeš nočeš delujejo na zelo podobnih principih izgrajevanja skupne identitete: poudarjajo podobnosti znotraj skupine in razlike v odnosu do tistih zunaj. Tako se skupnost navznoter očisti in poenoti. To je neizbežno. Težava pa nastane, ko je to tudi glavna platforma za politiko zavzemanja za pravice. Naj se spet obrnem na Butler (prim. Težave s spolom). Vsaka kritika mora proučiti totalizirajoče trditve zatiralca, a obenem samokritično pristopiti do lastnih totalizirajočih praks. Če želimo identificirati enega samega sovražnika (recimo homofobe), smo nasedli obrnjenemu diskurzu, ki nekritično posnema zatiralčevo strategijo, namesto da bi ponudili izhod iz zmotnega prepričanja, da je različna zatiranja mogoče razbiti v medsebojno ločene enote, pri čemer pa ne upoštevamo njihovih konvergenc v polju družbenega. Rečeno na kratko: dokler se gibanja, utemeljena na bolj ali manj koherentnih identitetah, grebejo vsako za svoje drobtinice, ki bodo milostno padle z osrednje mize, ob tem pa se sama vedejo ignorantsko in diskriminirajoče do drugih, toliko časa bodo rezultati na referendumih o človekovih pravicah takšni, kot so bili doslej. To bi moralo biti glbtq zelo jasno (samo dva primera: brez širše podpore ne bi na referendumu nikoli dosegli 45 % pa tudi na paradi je sestava udeležencev in udeleženk vse prej kot izključno glbtq).
Identiteta je sicer nekaj zasilnega, sploh homoseksualna identiteta se večkrat zdi v veliki meri posledica homofobije, kar pa še ne pomeni, da je zato kaj manj resnična ali da nima realnih, oprijemljivih učinkov. In tudi gibanje, utemeljeno na identitetah, ima svoje mesto. 279.925 ljudi, ki imajo v raju pod Triglavom volilno pravico, je to pred kratkim brutalno demonstriralo. Nič ne pomaga, če gej nastopi v strejtovski maškaradi, peder ostane peder in »lezbijka je lahko dobra mati, ne more pa nadomestiti očeta«. Če pa bi vztrajali na spolni usmerjenosti kot edini lastnosti, za katero je vredno dvigniti pest, bi nas to vodilo nazaj v identitetno politiko prvega vala, za katerega se je kaj hitro izkazalo, da ne upošteva intersekcijske diskriminacije (kaj pa spol? kaj pa razred? kaj pa rasa? kaj pa starost? ipd.) in da je v svoji želji po zasedanju prostora za mizo (tudi za ceno izrinjanja drugih) v resnici konservativen in prav nič osvobajajoč. Naštevanje, kdo vse, da je domnevno skrit/skrita glbtq (škofi, kardinali, funkcionarke desničarskih strank in učitelji na teološki fakulteti), pa je sploh povsem brezpredmetno. Kot da bo zato komu kaj lažje, kot da se bo zato kaj spremenilo. Kot da kardinali ne bodo še zmeraj spodbujali sovraštva in nastajanja novih pankrtov, učitelji na teološki fakulteti med študijskim procesom pljuvali čez glbtq in desne stranke rušile enakopravnosti z referendumi.
Z Marsa (in Venere ter drugih ozvezdij) je jasno, da biti glbtq ni dovolj, da ta esenca človeka v smislu družbenega delovanja ne določa tako, kot bi včasih radi verjeli. Prepoznavati moramo mehanizme izključevanja in se proti njim sistematično boriti. Zahtevanje pravic zaradi neke svoje osebne okoliščine, pri tem pa zanemarjati (ali celo spodbujati) izbrise pravic drugih, je slepo in škodi tudi nam. Mnogim pa se vsakršen družbeni aktivizem (kar tako počez) kljub temu zdi odveč. Pa bi se radi odrekli tudi pravicam, ki jim jih je aktivizem izboril? Sploh vedo, kaj »aktivizem« pomeni? Ali pa so še kar opiti od stockholmskega sindroma, zaradi katerega so tako navezani na mačizem heteroseksističnega patriarhata in njegov red?
Pred nami je že nov preskus treznosti: daljnosežno preurejanje družbenih razmerij pod krinko finančne konsolidacije v navezavi z rekatolizacijo. Čeprav: takšne reči so za zagrenjence, zadovoljni ljudje so vendar najraje v osrečujočih nakupovalnih centrih, pred bebasto televizijo in na spletnih socialnih omrežjih. Nasploh pa se jim za vse skupaj sladko jebe.
