Komentar 17
Pred časom se mi je zgodilo tisto, kar se enkrat zgodi vsakemu srečnežu: imela sem petdeseti rojstni dan. Tisti z manj sreče ga ne dočakajo. V vsej širši druščini se je začela razprava o tem, kaj to pomeni: tako rekoč prag smrti ali vsaj bolečega hiranja (če se pri petdesetih zbudiš brez bolečin, vedi, da si že mrtev), doba abrahamovske modrosti (kar je z bolj vljudnimi besedami povedano isto, hej, stara, nehaj modrovat, spokaj!), zaton kariere (istočasno pa nam bodo podaljšali delovno dobo, torej ne bom tonila le deset, ampak petnajst let!), mena (ta krasni medicinsko-farmacevtski konstrukt), konec spolnosti (še vedno isti infantilni vzorec, da je seks, ne pa dolgčas, privilegij mladih), siva glava (to svetovno sprenevedanje, da osivimo šele pri teh letih, kot da nam ne bi L’Oreal, ‘ker se cenimo’, medtem ko nas on gifta na obroke, pomagal ustvarjati iluzij že vsaj kakšnih petnajst let).
Nekdo je potem na koncu čisto tiho rekel: nič se ne zgodi. Meni je bilo to mnenje najbolj všeč, najbližje je bilo tistemu, kar sem občutila, nič v meni se ni premaknilo, zamaknilo, nobenega usodnega spoznanja ni bilo in kosilo je bilo še naprej treba skuhat. A hkrati ni več držalo: vsa ta govoranca okoli usodnih prelomnic je namreč za vedno pometla s to možnostjo, da se nič ne bi zgodilo, vsa ta mnenja, izkušnje, nasveti, tudi če so se mi zdeli neumni, so se že vpisali vame (zato vam jih lahko zdaj tudi povzemam, ne res?). In ko me te dni nekaj trga v kolenu, si ne morem kaj, da se ne bi vprašala: a to je to?
Očitno je človek iz neke mehke snovi (menda je Vsevišnji uporabljal glino, pravijo), vanj se vtisujejo nepreštevne stvari, ki se jih večine sploh ne zavedamo. Pred časom sem naredila eksperiment: v moji trgovini je prodajalka, ki mi gre neskončno na živce. Počasna je, ne loči rži od pšenice, nevljudna na neki kmetavzarsko, večno namrgoden, v plahost preoblečen način. Že ko jo od daleč zagledam, me ima, da ne bi kupila kruha. No, nekega dne sem se odločila, da obrnem stvar na glavo, da se rešim teh vedno istih zoprnih misli. Najprej sem jo ljubeznivo pozdravila (ta butara, stara pod trideset, namreč iz dneva v dan le bolšči vame in čaka na moj ‘dober dan’!). Potem sem prisrčno in nazorno pojasnila, kaj bi rada, saj (seveda spet) ni razumela razlike med ovčjim in kozjim sirom. Potem sem dodala, da je precej mrzlo in da reva stoji na prepihu (to je res, a doslej se mi je zdelo, da kazen za ta zoprn ksiht mora bit!). Ji zaželela lep dan in odšla.
Rezultat: dejansko se je omečila, pokazala nekakšen napor (ovce: rogci nazaj, koze: rogci naprej?), še obrnila se je v nekem nekameleonskem ritmu, neka zmrda na obrazu je celo hotela biti nasmeh. In jaz, nenadoma sem opazila, kako lepa, porcelanska ušesa ima, in pomislila, da v resnici njeno življenje ne more biti praznik, neuka, frustrirana, sebi v breme, drugim v brk. Tako kot mi vsi: vedno je neka lega, v kateri smo šibki, nevedni, zoprni, v kateri smo drugim neumni, grdi, naduti ali nesposobni. Temu nihče ne uide, to nas gnete od rojstva, in tu tudi nekaj več genetske sreče ne pomaga zmeraj. Menda so odkrili, da se ljubkim otročkom vzgojiteljice bolj posvečajo kot onim manj ljubkim, a po drugi strani je znano, da imajo lepi ljudje, vajeni pozornosti, več težav, kadar je ta lepota prezrta in bi morali sami dati kaj od sebe, da bi bili sprejeti; še posebej pa so nebogljeni, ko začne lepoto glodati zob časa.
Od vsega začetka smo torej v primežu dveh skrajnosti, naklonjenosti in zavračanja, in vsega tistega, kar je vmes, in manj ali bolj ugodna statistika enih in drugih izkušenj nas dela, kar smo, stabilne ali negotove, dejavne ali zavrte, radovedne ali pasivne.
Toda sklicevanje in pojasnjevanje vsega, kar smo, skozi to socialno optiko znabiti tudi izraz prikrite kilavosti duha, saj je življenje nenehna interakcija in v neštetih primerih se da, nekako tako, kot to naredijo mojstri borilnih veščin, slabe stvari, ki priletijo v nas, speljati tik mimo naših ušes. In se iz tega kaj naučiti o načinih obrambe in o uporabah silnic.
Najbolj človeško razumljiva, a najbolj lenuhasta je drža trpnega fatalizma: ker sem na vozičku, ne morem skakati v višino, ker sem gej, sem omejen na določen krog ljudi. Kar drži in ne drži: ne morem skakati v višino, a koliko ljudi pravzaprav skače v višino? In zakaj bi na podlagi tega, česar resda ne morem, a tudi drugi ne, koval samopomilovanje? In kdo pravi, da so predsodki res tako močni, da je bolje ostati v getu, imeti svojo tribuno na nogometnih stadionih (???!)? Tistih, ki sanjajo mokre sanje o ‘prepovedanih’ skrivnostih tujih postelj, je v resnici veliko manj, kot bi sodili po njihovi primitivni glasnosti, s katero v prvi vrsti ubijajo svojo grešno misel, v drugi pa onesnažujejo javni prostor.
Treba je izstopiti iz začaranega kroga samopredstav in vsiljenih predstav, ki ovirajo dober tek stvari. Nekoč sem se odpravila na neko precej obskurno terapijo, ki med drugim menda sproža tudi psihološke reakcije, zbuja zakopane travme in podobno. Prijateljica mi je odhod odsvetovala, češ, ti si prehud racionalist in control freak, da bi prenesla, da bi te obdelovali ko telička. Ta njena oznaka me je nadvse presenetila, dolgo sem tuhtala, kako da imam o sebi čisto zmotno mnenje. Potem sem vseeno šla – in terapevt je bil navdušen, kako enostavna in krotka pacientka sem.
Kaj sem torej? Vse to in še tisto in še marsikaj drugega, tisto, kar sem bila ob rojstvu (kilav, umirajoč dojenček) in krepki suhec, kar sem danes, tisto, kar sem bila pri dvajsetih in tisto, kar bom pri stotih. Zbir genetskih in socialnih determinant, a tudi lep kos svobodne volje, ki ti vedno omogoča, da si rečeš: ne bom se šla ne maminih zatajevanj, ne fotrove avtoritarnosti, ne sosedovega rasizma, ne učiteljeve bogaboječnosti, na policah sveta je neskončna ponudba možnih eksistenc in zakaj bi si svojo zafurala na način, kot so mi jo poskušali že drugi?
In tudi za tisti ‘kako reči ne’ negativnim pritiskom je nešteto poti: od odločnega boja za pravice do enostavnega, prisrčnega ‘dober dan’.
