Iluzija svobodne izbire
Teden pred dnevom D sem se histerično pitala z vsemi mogočimi pozitivnimi nauki o tem, kako moramo zaupati v prihodnost, da vesolje že ve, kaj počne, ter da, če trdno verjamemo, se vsa naša pričakovanja uresničijo. V soboto pred dnevom D sem prižgala svečko in si zaželela, da bi šel referendum skozi, vesolje pa opomnila na pričakovanja.
Vesolje pa …no, poskrbelo je, da je 70 odstotkov volilnih upravičencev na dan referenduma obsedelo na svojih ritih, nama pa dva dni pozneje poslalo ne le eno, temveč kar dve vabili na poroko. Taki, kjer se poročita moški in ženska, se-ve.
Do poroke imam že od nekdaj precej odklonilen odnos. Bojda sem že pri šestih letih vedela, da se ne bom nikoli poročila – in vesolje je učinkovito zakoličilo vsakršno možnost v tej smeri, v primeru, da me premami skušnjava.
Sramežljivo priznavam, da sem si na obeh porokah mestoma zaželela, da bi imela, kljub zadržkom, vsaj svobodo izbire. Če drugega ne, bi s takim projektom neizmerno osrečila svojo partnerko, ki že od nekdaj sanja o beli poroki.
Vse skušnjave pa so bile uspešno zatrte predvsem, naj mi mladoporočena para oprostita, z vsebino obrednih nagovorov matičarja in matičarke, ki sta v imenu države bodoča zakonca opozarjala na vse odgovornosti in dolžnosti, ki so jima naložene z vstopom v zakonsko zvezo. Med temi je seveda daleč najpomembnejša ta, da se mora v zvezo roditi otrok, oziroma, bolje, vsaj šest otrok. Tu ni dvoma – ali izbire.
Vse skupaj je, kljub civilnima obredoma, obilno vleklo na dogmatičnost krščanskih žuganj, ki smo jim bili še posebej priča v zadnjih treh letih in znova sem bila opomnjena na to, da naše družbeno in politično življenje prežemajo katoliške zapovedi in nauki, ločenost države od cerkve pa je popolna iluzija.
Ne samo da je po novem RKC postala eden najvidnejših borcev za človekove pravice v Sloveniji (!?), njeni predstavniki aktivno soodločajo tudi o tem, kaj je prava slovenska družina. In ni boljšega kot katoliška zakonodaja, kadar gre za uresničevanje potrebe po sistemskem nadzoru nad življenjem posameznika.
Oblastnost katoliške cerkve, pritiski in manipulacije, namreč pripeljejo podanike tako daleč, da so se ti pripravljeni odpovedati lastni volji in možnostim izbire in raje živijo v svetu iluzorne svobode. Prava svoboda namreč odpira možnosti, prinaša moč izbire in s tem odgovornost(i).
Da je slovenska hlapčevska miselnost podlegla temu nadzoru, je jasno. Kar naprej se otresa koncepta moči in odgovornega odnosa do sočloveka in aktivno udejanja popolno ignoranco do družbeno-političnih vprašanj, na vseh nivojih. Tovrstna kolektivna pasivna stagnacija, ki hrani iluzijo svobodne izbire, pa žal ne definira samo naše sedanjosti, temveč tudi našo prihodnost.
Le kdaj si bomo upali postati tako odgovorni, da si bomo dovolili izbirati?
