Neža Kogovšek, Romana Sladič in Mateja Resnik (foto: Nada Žgank/Memento)
Pogovor s pravnicami, ki so pripravile pobudo za presojo ustavnosti Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti
V petek je v Cafeju Open potekala zabava »Ustava rulz«, s katero sta Viki Kern in Mitja Blažič, z njima pa celotna glbt-skupnost, proslavila zmago na ustavnem sodišču. Zabave so se povsem zasluženo udeležile tudi tri pravnice – Neža Kogovšek, Romana Sladič in Mateja Resnik -, ki so napisale pobudo za presojo ustavnosti. S taktično odločitvijo, da v presojo pošljejo le en člen zakona, so dosegle tisto, kar so vsi želeli: da sodišče potrdi enakopravnost raznospolnih in istospolnih partnerskih vez.
Objavljamo krajši zapis pogovora z njimi. Daljši pogovor bo objavljen v jesenski številki revije Narobe.
Ste bile prepričane v primer, ki ste ga predložile ustavnemu sodišču, in v svojo zmago?
Mateja: Verjele smo v zmago. Pri tem je bila pomembna taktika. Dolgo časa smo se namreč pogovarjale, kako zastaviti presojo – ali napasti cel zakon ali le posamezen člen zakona. Na koncu smo se strinjale, da presojo ustavnosti naredimo kot laboratorijski poizkus, v katerem napademo le en člen zakona. Želele smo torej narediti laboratorijski poskus na mikro nivoju, ki bi se ga potem lahko razširilo na makro nivo. Zavedale smo se, da bomo dobile jasen odgovor, če napademo člen, ki je povsem konkretno in jasno diskriminatoren. O tem zakonu se je namreč vse preveč splošno in abstraktno govorilo o njegovi diskriminatornosti. Me pa smo hotele konkreten odgovor sodišča.
Je bila z vložitvijo presoje povezana tudi stigma?
Neža: Zagotovo. Najprej smo potrebovale par, ki bi se registriral, da bi s tem izkazal pravni interes. In pri tem vemo, kako je: parov je veliko, a se nihče noče izpostaviti. Vsi mislijo, da bo nekdo drug naredil stvari.
Romana: Z negativno konotacijo se nismo ukvarjale. Prepričana sem, da bi marsikateri odvetnik brez pomisleka sprejel to nalogo in jo tudi kvalitetno opravil. Vendar pa je bilo to za nas velika priložnost, s pravnega vidika in s stališča vrednot, ki jih zagovarjamo. Po drugi strani pa sta Mitja in Viki želela pravno pomoč z višjim ciljem. Vsi smo torej izkoristili to vzajemno priložnost. In nato iz nje naredili največ, kar je bilo možno.
Omenile ste, da ste izpostavile 22. člen zakona o dedovanju zato, ker je bil najbolj očitno diskriminatoren. Ampak najbolj diskriminatorno je verjetno tisto, kar v tem zakonu manjka – recimo socialne pravice. Dedovanje je vsaj do določene mere urejeno, ve pa ste izpodbijale prav ta vidik zakona.
Mateja: Želele smo si, da bi nek državni organ, kot je sodišče, končno potrdil, da so istospolna partnerstva enaka raznospolnim partnerstvom. Ko smo to zapisale v našo pobudo, je bil to revolucionaren stavek. Danes v pravnem kontekstu to ni več revolucija, takrat pa je bila. O enakopravnosti so seveda govorili aktivisti, me pa smo hotele, da to rečejo tudi državni organi. In to smo zdaj dobili.
Se vam zdi, da je ustavno sodišče dalo celo nekaj več kot bi lahko. Lahko bi namreč preprosto napisalo, da je 22. člen neustaven, ampak v pojasnitvi so šli še korak naprej in zapisali, da je »registrirana partnerska skupnost razmerje, ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti.« S tem so pravzaprav zapisali tisto, kar ste želele. In prav ta del je največja zmaga, največja pridobitev, kajne?
Romana: No, lahko bi naredili še en korak naprej … (smeh)
Mateja: Meni pa se zdi, da ustavno sodišče ni naredilo koraka naprej. Raznospolna in istospolna partnerstva so morali izenačiti, če so hoteli obrazložiti svojo odločitev. To je bil ključni argument, saj sicer ne bi mogli izenačiti principa dedovanja.
Neža: Prav to smo hotele – da ustavno sodišče to zapiše. In zdelo se nam je, da bi v primeru tega člena to najlažje naredilo. S tem so zdaj odprli Pandorino skrinjico …
So pri tem popolnoma prevzeli argumentacijo, ki ste jo zapisale v presojo?
Neža: Da. Šlo je za strateško uporabo prava. Izbrale smo člen, ki za Vikija in Mitja v tem trenutku sploh ni bil pomemben. Nista v letih, ko bi čakala na smrt, čeprav je smrt nepredvidljiva. Ta člen tudi ni najbolj bistven za njuno vsakdanje življenje. Bistveno bolj pomembne so socialne pravice, če eden od njiju recimo ostane brez službe.
To, da bi ustavno sodišče odločilo, da v primeru 22. člena ni pravnega interesa, je bil torej vaš največji strah?
Neža: Jaz sem tega bala. Sploh glede na to, da vem, kakšni zaostanki so na ustavnem sodišču in da sodišče uporabi vsa sredstva, da vsebinsko ne odloča o pobudah. Zato sem se bala, da bodo rekli, da v tem primeru ni pravnega interesa, ker se še nista znašla v postopku, ko bi bile njune pravice lahko kršene.
Mateja: Ampak zagovarjale smo razlago, da je smrt neizbežen dogodek in da te lahko doleti kadarkoli.
Romana: Res pa je tudi to, da v času pisanja pobude Viki in Mitja nista bila v primeru nobenega člena iz zakona v takšni situaciji, da bi bil pravni interes nedvomen. 22. člen je bil zato najboljša možnost, ker je smrt najbolj nepredvidljiva.
Dejstvo, da je bil zakonodajalec tako površen, vam je šlo torej na roko. Ampak kako je možno, da je bil tak zakon sprejet, saj vsak zakon vendarle pregleda parlamentarna pravna služba?
Mateja: Po naših informacijah je pravna služba opozorila na problem 22. člena, vendar zakonodajalec pripombe ni upošteval. To nam je šlo zagotovo na roko. S to odločbo pa smo naredili revolucijo tudi v mednarodnem prostoru. Ni namreč veliko držav, kjer se je ustavno sodišče izreklo na tak način.
Lahko naša odločba vpliva v mednarodnem prostoru? Je, na primer, uporabna za gejevske in lezbične aktiviste in aktivistke drugod?
Romana: V tujini naše odločbe seveda nimajo nobene formalne teže, so pa uporabne s stališča argumentacije.
Neža: Obvestila sem vse svoje pravne kanale, s katerimi sodelujem na področju nediskriminacije in dobila zelo pozitivne odzive. Londonska organizacija Equal Rights Trust mi je obljubila, da bodo o našem primeru naokrog poslali okrožnico na tisoč naslovov.
Če za konec izstopimo iz pravne debate – kako pa ste ve osebno sprejele novico o odločitvi sodišča?
Mateja: Moja prva misel je bila: končno se je zgodilo to, kar je prav. Zelo dolgo so odločali o tej stvari, ampak je bilo vredno čakanja. Hkrati so mi številne čestitke s strani pravnikov, ki jih zelo spoštujem, potrdile, da je ta zmaga pomembna.
Neža: Delam na področju človekovih pravic in na področju nediskriminacije, kjer med pravniki skorajda nimam sogovornika. Ta odločitev je bila potrditev, da delamo prav – jaz osebno, Mirovni inštitut, kjer delam, in tudi tisti iz drugih organizacij, s katerimi sodelujem. Marsikdaj namreč dobiš občutek, da ne delaš prav, ker nihče ne dela tako, kot ti in se zaradi tega počutiš precej osamljenega.
Romana: Potrebovala sem en teden, da sem dojela, kaj taka odločitev pravzaprav pomeni. Najprej se mi je zdelo: seveda, logično, saj drugače sploh ne bi mogli presoditi. Šele zdaj počasi dojemam, kako velika zmaga je to.
Roman Kuhar
Glej več:
Obvestilo organizacije Equal Rights Trust o primeru Blažič – Kern >>>
Posnetek iz Cafeja open ob rezanju torte (vir: DIH na Facebooku) >>>
