Glede na poročilo, ki ga je lansko leto izdal britanski Komite za kulturo, medije in šport (Commons Culture, Media and Sport Committe) odgovorne_i in vodilne_i v športu še vedno premalo naredijo za preprečevanje homofobnega nasilja in storilk_cev ne kaznujejo dovolj. Čeprav se poročilo ukvarja in poudarja predvsem problem homofobije in storilk_cev v nogometu, izsledki nakazujejo in se nanašajo na problem homofobije v športu na splošno.
Poročilo navaja, da bi morale_i več narediti za podporo športnikom_icam, ki se želijo razkriti, a še bolj kot to, bi morali zadolžene_i za naslavljanje nasilja na vseh ravneh beležiti in poročati o kateri koli vrsti nasilja, odgovorne_i pa bi morale_i nasilnežem_icam izdati prepoved igranja na tekmah za eno do dve leti. Na ta način bi podale_i jasno sporočilo, da obstaja v nogometu in seveda športu ničelna toleranca do homofobnega nasilja.
Predstavnik za stike z javnostjo angleške nogometne zveze je dejal, da so sprejele_i poročilo komiteja o naslavljanju homofobije v športu, da problem homofobije, bifobije in transfobije v nogometu jemljejo zelo resno ter da je to ena od najpomembnejših prioritet v nogometu. Poleg tega, da v oči bije dejstvo, da v angleški nogometni ligi ni niti enega razkritega nogometaša.
A povod za poročilo je bila ugotovitev komiteja iz leta 2012, da je homofobija v nogometu postala „večji problem kot rasizem ali katera koli druga oblika diskriminacije“. V takratnem poročilu je bilo zapisano, da je 25 % navijačev_ic navajalo prisotnost homofobije v primerjavi z 10 % prisotnostjo rasizma“. Prva mednarodna raziskava o homofobiji v športu, ki jo je Out in the Fields objavila maja 2015, pa navaja, da kar 73 % respondentov_k meni, da mladinski športi niso varen in sprejemajoč prostor za LGB-športnike_ice. Nedavna študija organizacije Stonewall navaja, da je kar 72 % nogometnih navijačev_ic slišalo homofobično verbalno nasilje.
Zato so besede poslanca v angleškem parlamentu Damiana Collinsa, vodje Komiteja za kulturo, medije in šport (Commons Culture, Media and Sport Committe) še kako upravičene: “Na podlagi dokazov, ki smo jih prejeli v tej raziskavi, verjamemo, da je veliko LGB-športnikov_ic nerazkritih, ker se bojijo posledic, ki bi jih razkritje imelo za njihovo kariero ter za ljudi, ki jih imajo radi. To ni sprejemljivo in tega ne bi smele_i dopuščati.“ Hkrati je ob tem izrazil načelo ničelne stopnje dopuščanja homofobije.
Ničelna stopnja tolerance do homofobije v nogometu
Collins je še dejal, da „noben_a športnik_ica ne bi smel_a imeti občutek, da se ‘mora’ razkriti, vendar pa morajo vodilne_i v športu ustvariti okolje, na stadionu in v slačilnicah, kjer imajo igralci_ke in športniki_ice na vseh ravneh občutek možnosti izbire, da se lahko odločijo za razkritje brez bojazni in da bodo pri tem sprejeti in podprti“. Nadaljeval je, da se zdi, „da so sankcije prepuščene klubu ali vodji, ki je vključen_a v proces: pri uporabi homofobnega jezika in vedenja moramo uporabiti pristop ničelne tolerance s standardiziranimi ukrepi v vseh športih“.
Odnos javnosti in medijev do homofobije
V omenjenem komiteju so dejale_i, da je poročilo delno odziv tudi na vključitev Tysona Furyja na seznam za BBC-jevo športno osebnost leta. V poročilu je zapisano, da vključitev Furyja, ki je v javnosti izražal homofobne opazke, kaže na simptomatičen odnos javnosti do homofobije v športu ali v mediju, ki ga prikazuje, ter da se homofobije ne jemlje dovolj resno.
V komiteju so prav tako dejale_i, da so bile_i zelo nezadovoljne_i z odzivom direktorja BBC-ja Tonya Halla na kontraverzno vključitev Furyja na omenjeni seznam. Tiskovni predstavnik BBC-ja v izjavi za javnost zapisal: „Britanska javnost odloča, kdo postane športnik_ica leta. Žirija je soglasno odločila, da mora biti Tyson Fury na seznamu za javno glasovanje zgolj na osnovi športnih dosežkov naziva težkokategorni boksarski prvak – bili smo jasne_i, da ga ne podpiramo na podlagi njegovih osebnih stališč.“
In kako pereča je tematika (ne)razkrivanja angleških nogometašev, lahko zasledimo tudi v sami angleški ligi. Nedavno je poslanec John Nicholson za Komite za kulturo, medije in šport dejal: „Kakor vem, so trije nogometaši v fazi pogovorov o tem, ali naj se razkrijejo ali ne.“
Nicholson je za Telegraph dejal tudi: „Menim, da je pomembno, da se nogometaši razkrijejo. Gre za nacionalno igro in številnim otrokom nogometaši služijo za zgled. Kaj pove LGBT-učenki_cu, ki doživlja nasilje v šoli zaradi svoje spolne usmerjenosti ali spolne identitete, da se bogate in slavne nogometne zvezde ne upajo razkriti? Otroku mora resnično vzbujati občutek brezupnosti. S tem, ko priznamo, da bo razkriti nogometaš lahko doživel nasilje, in da zaradi tega v ligi ni gejevskih nogometašev, sramotimo igro.“
Po drugi strani je veliko takšnih, tudi slavnih gejevskih športnikov in umetnikov, ki se strinjajo, da bi se morale_i angleški gejevski nogometaši in športniki_ce LGBT začeti bolj razkrivati. Pred kratkim sta k temu pozvala tudi Dustin Lance, z oskarjem nagrajeni scenarist, in njegov zaročenec Tom Daley, skakalec v globino in dobitnik bronaste medalje na olimpijskih igrah v Riu leta 2016: „Veliko je LGBT-otrok, ki imajo radi nogomet in ga želijo igrati in bi lahko bili nogometne zvezde, vendar se bojijo.“ (Lance je sicer v preteklosti rekel, da do tistih, ki se ne razkrijejo nima nobenega spoštovanja, vendar je od takrat omilil svoje stališče.)
Wayne Dhesi, ustanovitelj humanitarne organizacije LGBTQ RUComingOut.com in kolumnist za revijo Attitude pa je dejal, da ima razkritje določenega športnika nedvomno precejšen vpliv: „Ko se je Keegan Hirst leta 2015 razkril, je bil prvi razkriti igralec ragbija v angleški ligi. Nekateri obiskovalke_ci RUComingOut.com so prav tako dejale_i, da jih je prav deskanje po spletni strani napeljalo, da so se razkrili_e. Podobno so otroci čutili pogum za lastno razkritje, ko se je leta 2013 razkril Tom Delany.“
Peter Tatchell, LGBT-zagovornik za človekove pravice je dejal: “Angleški nogomet ima 5000 profesionalnih nogometašev. Glede na statistično povprečje za moško populacijo je verjetnost, da bo okoli 10 % gejev ali biseksualcev, kar pomeni okoli 500 nogometašev. A vendar ni niti enega razkritega nogometaša, čeprav bi se vsaj nekateri radi razkrili, vendar se bojijo, da bi jih na piko vzeli tabloidi in fanatične_i navijači_ce.“ Po njegovem ima strah še vedno veliko vlogo pri odločitvi, da se nek nogometaš ne razkrije.
Alternativen pogled na situacijo
Peter Tatchell denimo se ne strinja, da bi se morali prav nerazkriti nogometaši, ki gotovo obstajajo, soočiti z dano situacijo. Meni, da je na nas, širši družbi, da ustvarimo atmosfero v družbi, v kateri ni treba dvakrat razmišljati o lastnem razkritju. Zato je v tem trenutku primernejše počakati na to, da družba postane tako odprta in tolerantna, da se lahko nogometaši brez strahu razkrijejo. Tatchell zato pravi, da pristop “Razkrijte se, razkrijte se” ni pravi. Moramo se ustaviti in pustiti igralce, da še naprej igrajo igro, za katero so tako dobro plačani: “Morda se bodo nato ob svojem času in pod svojimi pogoji razkrili – pri tem pa nihče ne bo niti trznil z očesom.“
Wayne Dhesi gre še dlje in poziva, da je v angleški nogometni ligi trenutno bolj racionalno in smotrno ostati ‘v omari’. Oktobra 2016 je BBC 5 opravila raziskavo v živo, v katero je bilo vključenih več kot 4000 ljudi, v kateri so spraševali po njihovem stališču do homofobije v športu. Raziskava je sicer razkrila, da 82 % respondentk_ov nima nobenega problema s tem, če je nekdo LGBT-športnica_k, 8 % se jih je izreklo, da bi prenehale_i spremljati ekipo, v katerem bi bil_a razkrita_i športnica_k. Takšna skupina ljudi, ki nasprotuje LGBT-športnikom_icam ni nezanemarljiva ne glede na to, kolikokrat se nek znani LGBT-športnik_ica pojavi na naslovnicah znanih revij in na televiziji.
Sklep
Za konec naj navedemo še glavne ugotovitve, ki jih navaja poročilo Komiteja za kulturo, medije in šport:
- V šolah in mladinskih športih menijo, da bi nizka udeležba LGBT-mladine, imela lahko vpliv na njihovo duševno zdravje in počutje.
- Na dolgi rok bodo številni športi prikrajšani za talentirane igralke_ce. Mlade_i športnice_ki pa bodo morda dobile_i občutek, da morajo izbirati med razkrijem ali aktivnem delovanjem v svojih športnih disciplinah.
- Nacionalna telesa bi se morala zavezati kampanjam proti homofoibji tako, da bi namenila več sredstev vidnim predstavnicam_kom ozaveščanja na področju LGB, kot je denimo kampanja Stonewall Rainbow Laces campaign (kampanja mavričnih vezalk organizacije Stonewall).
- V vlaganje v kampanje proti homofobiji sodijo tudi televizijski oglasi in oglasi v kinu, posnetki na nogometnih tekmah ter ostale vrste oglaševanja, kot so denimo plakati na avtobusnih postajah. Takšne vrste oglaševanja mora biti trajnostno in ne na kratki rok.
- Obstajati morata tudi prostor ter vloga za ‘strejt zaveznice_ke’ – heteroseksualne_i nogometaši_ce, ki delujejo kot prvaki_nje v izobraževalnih programih in kampanjah.
- Klubi in športne znamke bi lahko izrazili podporo LGB-športnikom_icam, tako, da bi v pogodbe vključili dodatni člen, po katerem športniku_ici ne morejo prekiniti pogodbe, če se v času trajanja pogodbe razkrije.
- Glavni sponzorji športnic_kov v Veliki Britaniji bi morali lansirati iniciativo, s katero bi dali jasno vedeti, da bodo podpirali vsako_ega športnico_ka v primeru njenega_govega razkritja.
Viri:
