Dve izmed najbolj homofobnih držav na svetu, pretežno islamska Nigerija in pretežno katoliška Uganda, z novim letom uvajata novo zakonodajo, po kateri bo homoseksualnost še strožje kaznovana kot do sedaj.
Nigerija
Nigerijski predsednik Goodluck Jonathan je pred kratkim podpisal zakon, ki prepoveduje istospolne poroke, javno prikazovanje homoseksualnosti in združevanje geje in lezbijk. V novem zakonu je zapisano, da je v Nigeriji veljavna le zakonska zveza med moškim in žensko. Poleg tega, da zakon prepoveduje istospolne zveze in partnerstva, za neveljavne razglaša tudi tiste, ki so sklenjene v tujini. Za kršitelje in kršiteljice je predvidena zaporna kazen do 14 let. Predsednikov predstavnik, Reuben Abati, je v izjavi za javnost povedal, da je predsednik zakon podpisal zato, ker je to v skladu z večinskim mnenjem prebivalk in prebivalcev Nigerije, saj naj bi kar 90 % prebivalstva nasprotovalo istospolnim porokam.
Tudi že obstoječa zakonodaja, ki je veljala pred novim zakonom, je bila naravnana homofobno, o čemer med drugim priča nedaven primer aretacije enajstih moških, ki so obtoženih homoseksualnosti. Eden od njih je že bil kaznovan, in sicer z dvajsetimi udarci z bičem in denarno kaznijo 18 angleških funtov.
Uganda
Poleg Nigerije svojo zakonodajo zaostruje tudi Uganda, o kateri smo ravno zaradi njene homofobne zakonodaje že poročali. Pri pisanju novega zakona so se sicer odpovedali smrtni kazni, ki je burila duhove v osnutku zakona iz leta 2010, nadomestili pa so jo z dosmrtno ječo, ki je zagrožena za povratnice in povratnike.
Nov zakon v Ugandi sicer še ni stopil v veljavo, saj ga mora podpisati še predsednik Yoeri Museveni, ki pa je pod velikim pritiskom verskih avtoritet ter vodilnih članov in članic parlamenta. Na predsednika se je obrnila tudi Organizacija združenih narodov, ki ga je posvarila pred posledicami sprejetja zakona, ki bi lahko ponovno vpeljal (še večjo) stigmatizacijo in povečal število predsodkov ter povzročil institucionalizirano diskriminacijo.
Pot do enakopravnosti se je v Ugandi in Nigeriji letos še nekoliko podaljšala, kljub temu pa upamo, da bodo številni odzivi iz tujine spodbudili ljudi, ki so na oblasti, da še enkrat (ali večkrat) razmislijo o stanju v svojih državah in se vprašajo, kakšne posledice prinašata diskriminacija in stigmatizacija za celotno družbo.
