Nika Kovač in Simon Maljevac: Bil je čas ZA

nika simon
Pogovor z Niko Kovač in Simonom Maljevcem, koordinatorjema kampanje Čas je ZA

Pogovor z Niko Kovač in Simonom Maljevcem, koordinatorjema kampanje Čas je ZA

Če drži, da se zgodovina ponavlja najprej kot tragedija, nato kot farsa, potem je rezultat na drugem referendumu o pravicah istospolnih parov in družin za slovensko družbo zagotovo … farsa. Ker bil je čas za. V zgodovinskih učbenikih druga zavrnitev enakih pravic za vse ne bo bleščeče poglavje slovenske družbe. Pravzaprav današnji čas ne piše kaj dosti bleščečih poglavij, menita Nika Kovač, predstavnica Iniciative za demokratični socializem in članica koalicije Združena levica, in Simon Maljevac, predstavnik LGBT-skupnosti v kampanji Čas je za … Za Narobe sta spregovorila o svojem videnju referenduma o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Kako sta doživela dvajseti december okrog devete ure zvečer, ko je postalo jasno, da zakon na referendumu ni bil potrjen?

Simon: Tisti trenutek o tem nisem mogel razmišljati. Dogajalo se je kup stvari in še veliko je bilo potrebno postoriti. Spomnim se samo neke žalosti. Vse skupaj je prišlo za mano nekaj dni pozneje. A vem, da smo delali dobro, delali smo tisto, v kar smo verjeli, zato nisem imel občutkov, da smo stvari naredili narobe. Vem, da smo dali vse od sebe. Naše sporočilo je bilo jasno in zanj smo ves čas kampanje dobivali tudi pozitivne odzive ljudi. Nisem bil razočaran nad našim delom, sem bil pa seveda razočaran nad rezultatom.

Nika: Glede na to, da vlada ni podprla kampanje, da kampanja največje vladne stranke ni bila prav odmevna, da je bilo za kampanjo samo mesec dni časa, malo denarja, da televizije pristale na diskurz nasprotnikov in da smo spremljali meritve javnega mnenja, zmage na dan referenduma nisem pričakovala. Upala sem, da ne bodo dosegli kvoruma, zares pa je celotna izkušnja referenduma za menoj prišla bistveno pozneje.

Na kakšen način so mediji, kot praviš, pristali na diskurz nasprotnikov? Zdelo se je, da je večina medijev vendarle naklonjena izenačitvi pravic.

Nika: Mislim, da so bili v tiskanih medijih korektni,televizije, ki dosežejo največ volilk in volilcev, predvsem javna televizija, pa so argumente nasprotnikov, ki so bili zasnovani na laži, privzeli za relevantne. Kar naenkrat smo se pogovarjali o uvajanju »teorije spola« v šole, o tem, da se bodo spreminjali učni načrti, da bo šola otroke indoktrinirala, zato jih ti ne bodo mogli vzgajati skladno s svojimi prepričanji  in podobno. Lahko smo trditve zanikali, imeli podporo strokovnjakov, ki so argumentirano zavračali očitke in strahove nasprotnikov, a v skopo odmerjenem času, predvsem v elektronskih medijih, je populistična laž vedno v prednosti.

Simon: Pomembno je bilo tudi to, da je bil to drugi referendum na isto temo in da je tema medijsko že precej izčrpana. Rad bi poudaril še, da je bila kar nekaj časa v javnosti, predvsem v intelektualnih krogih, prisotna ideja bojkota, kar so mediji tudi reproducirali. Pravzaprav smo z nekaterimi sporočili težko prodrli v medije.

Nika: Ne smemo pozabiti, da je voditeljica na nacionalni televiziji na prvem soočenju napačno razložila kvorum. Res so napako, ker smo protestirali, popravili. Seveda pa je bilo jasno, da bo popravek dosegel manjši del gledalcev in gledalk. Na TV SLO smo se soočali z zadržanostjo, včasih smo se spraševali, če ni šlo morda celo za blokado. V petek pred volilnim molkom nas, recimo, niso uvrstili v zakonsko določen termin v poročilih ob desetih zvečer. Pop TV je z nekaterimi oddajami sicer pokazala profesionalno držo, a bi lahko naredili bistveno več za utemeljeno odpravljanje strahov.

Ali menita, da so na rezultat bistveno vplivali mediji ali so bile morda bolj ključne nedeljske pridige v cerkvah po Sloveniji?

Simon: Faktorjev, ki so vplivali na rezultat, je bržkone več. Nenazadnje so nam javnomnenjske raziskave na začetku napovedovale izid, kakršen je bil na koncu, čeprav se je vmes mnenje obračalo v našo smer. Mislim, da je na rezultat ključno vplivalo delo po manjših lokalnih okoljih, kjer se je pokazal naš manjko, saj kot civilna družba nimamo razvite lokalne mreže. Preprosto nismo dosegli vseh tistih, ki bi jih želeli doseči.

Nika: Razen Združene levice, ki se je kot predlagatelj zakona polno angažirala, je bila podpora ostalih levih in sredinskih političnih strank res skoraj nična. Vlada pa se je celo odločila, da v kampanji sploh ne bo sodelovala.

Tako pri prejšnji kot pri tokratni kampanji so obstajala ocene, da je stran, ki je ZA, preveč mehka in popustljiva do nasprotnikov. Vi, na primer, niste zelo glasno kritizirali cerkve. Se vama zdi, da bi z bolj ostrimi pristopi lahko mobilizirali več ljudi ali bi zgolj zadovoljili tiste, ki jim gre mehak politični pristop na živce?

Simon: Vse, kar je bilo na tej temi do sedaj narejeno, je temeljilo na polju racionalnosti. Zdi se, kot da smo se kot skupnost bali svojih lastnih čustev. Bali smo se povedati, da so nam pomembne nekatere stvari, ki se lahko zdijo ideološke. Referendum je zgodba o tem, kako prepričati večino, ne zgolj neko specifično skupino. Zato smo v tokratni kampanji skušali iskati skupne imenovalce celotne družbe, ne zgolj posamezne skupine. Sicer pa se je z bolj frontalnimi pristopi že poskušalo, pa tudi ni delovalo. Na napade nasprotnikov nismo neposredno odgovarjali, ker se lahko hitro znajdeš v poziciji, ko samo še odgovarjaš in nič več ne govoriš.

Nika: V idealnem svetu bi bila to kampanja, ki bi imela več različnih glasov. V idealnem svetu bi imeli glas, ki bi bil pripravljen narediti analizo delovanja (predvsem financiranja) neokonzervativnih gibanj. V idealnem svetu bi imeli medij, ki bi pripravil pregled preteklega političnega delovanja lažne civilne družbe, ki jo poosebljata Aleš Primc in Metka Zevnik. V idealnem svetu bi kampanja trajala dlje časa, vladna koalicija, ki je zakon podprla, s prvim ministrom vred, pa bi aktivno zagovarjala zakon. A ker smo na koncu v Kudu France Prešern ostali samo predstavniki LGBT-skupnosti in Iniciative za demokratični socializem oziroma Združene levice, smo se odločili, da je pomembno stopiti skupaj, ustvariti enotno fronto, ne pa še dodatno razpršiti moči in sredstva. Objektivno je bila to rešitev, ki se je po skupnem premisleku zdela najboljša.

Primerjava s prejšnjim referendumom se vsiljuje kar sama, čeprav stvar ni povsem primerljiva: na tokratnem referendumu se je odločalo o dveh domnevno najbolj »problematičnih« stvareh, ki jih na prejšnjem referendumu ni bilo: enako poimenovanje institucije (zakonska zveza) in možnost skupne posvojitve otrok. Vaju moti, da primerjajo oba rezultata?

Nika: Šlo je za radikalno drugačno zgodbo. Drugačna je bila že izhodiščna pozicija: kdo je vložil zakon in kako je bil zakon sprejet. Seveda je bilo že pri prvem referendumu opravljeno veliko delo. Tudi zdaj se zdi, da je kljub porazu za LGBT narejen nov korak naprej. Zdaj je predlog, ki je padel na prvem referendumu, postal sprejemljiv tudi za tiste, ki so ga zrušili. Zadnje rešitve novele ZZZDR so bile brezkompromisne, ker pri človekovih pravicah in enakosti pred zakonom ne kaže sklepati kompromisov.

Sta omenjeni dve vsebinski točki – skupno ime in posvojitve – tisti, ki sta nasprotnikom omogočili, da so dosegli kvorum. Leta 2012 je bilo možno reči, da ne gre za poroke in da ne gre za posvojitve … Ali pa so se nasprotniki tokrat res še bolje organizirali?

Simon: Mislim, da je na to potrebno pogledati širše. V času od prejšnjega referenduma se je referendumska zakonodaja spremenila. Če veš, da moraš doseči kvorum, verjetno uporabiš drugačne pristope in vse to tudi bolj poudarjaš. Celotna kampanja nasprotnikov je temeljila na sporočilu: pripelji pet prijateljev. Pri prejšnjem referendumu je bila stvar drugačna. Tudi takrat je bilo seveda pomembno, da so pripeljali več ljudi, a ni bilo kvoruma. Mislim, da je ta razlika igrala vlogo pri izvedbi kampanje in je v nekem psihološkem smislu vplivala tudi na volilce. Drugi problem, s katerim smo se ukvarjali, je pasivizacija. Gre za stališče: to se mene ne tiče. Bržkone imamo kar nekaj tihih podpornikov, ki menijo, da to ni vprašanje, o katerem bi oni lahko odločali. No, kljub vsemu so se nekateri izpostavili tako, kot se niso nikoli prej. Pri tem imam v mislim predvsem mame. One so pokazale, da to ni zgolj zgodba neke skupnosti, pač pa presega njene okvire. Upam, da bomo nekoč prišli do tega, da je to zgodba celotne družbe, družbe, v kateri želimo živeti.

Nika: Smo v času, ko okrog meja države postavljajo žično ograjo, smo v času naraščajoče moralne panike zaradi begunskega vprašanja, smo v času vpisa fiskalnega pravila v ustavo … Smo torej v času, ko naša družba postaja vse bolj izključujoča in avtoritarna. Celotna strategija nasprotnikov zakona pa je temeljila na retoriki spodbujanja strahu …

Zakaj pa vi niste igrali na strah? Recimo na strah pred družbo, ki jo opisujeta?

Simon: Na strah nismo igrali zato, ker ne verjamemo v take populistične pristope. Potem v moralnem smislu ne bi bili nič boljši od svojih nasprotnikov. Naša stran je vendarle operirala z dejstvi, nasprotniki pa so uporabljali polresnice in laži.

Cilj torej ne opravičuje sredstev?

Simon: Ne vedno. Sam ne bi mogel delati kampanje, ki bi se posluževala laži, polresnic in podobnega. To so pristopi, na katere ne morem pristajati.

Mladen Dolar v enem od intervjujev pravi, da je stvar za Aleša Primca izgubljena vnaprej, saj bo zakon nekoč sprejet. Sta tudi vidva po dveh mesecih intenzivnega soočenja z njim tako optimističnega glede vnaprej izgubljene bitke?

Simon: Povsem jasno je, da so referendumi samo ena od metod Aleša Primca za njegovo politično profiliranje. Nenazadnje je to v izjavi po referendumu priznal tudi sam. Poleg tega se je potrebno zavedati, da je Primc že ves čas v politiki: bil je predsednik odbora SLS in aktiven v mnogih gibanjih.

Nika: Po razglasitvi rezultatov sem gospodu Primcu na TV Slovenija rekla, da so sicer zmagovalci, a da je to začasno, saj je jasno, da bo v naslednjih letih zmaga naša. Nikoli ni odveč poudarjati zavedanja, da vprašanja manjšin niso manjšinska vprašanja, ampak so temeljni del razmisleka o pravičnejših in enakopravnejših družbah. Rezultat referenduma ne predstavlja zgolj LGBT vprašanja, ampak naslavlja tudi razredno vprašanje – s socialističnega vidika je vsaka oblika družbenega zatiranja nesprejemljiva. Naš boj je bil in (ne glede na rezultat) ostaja skupen.

Za prejšnji referendum sem nekoč rekel, da je bil v pravnem smislu poraz, v družbenem pa zmaga, saj se je javni prostor na široko odprl temi istospolnih partnerstev in družin. Bi lahko enako rekli tudi za ta referendum?

Nika: S tem, da je bil zakon sprejet v državnem zboru in so rešitve v  določenem obdobju postale »normala«, smo dosegli zelo velik premik. V vsem se mi zdi najbolj pozitivno sporočilo tega obdobja to, da poleg LGBT-skupnosti obstaja še veliko organizacij in strokovnih združenj, ki zagovarjajo popolno izenačitev pravic, in so se povezale med seboj. Zagotovo pa je boj za zagotavljanje enakih pravic vsem posameznikov in posameznic zgolj prvi korak, osvoboditev LGBT-skupnosti je potrebno misliti v okvirih širokega gibanja za splošno družbeno emancipacijo.

Simon: Bojim se, da je rezultat referenduma pokazal realno družbeno stanje, ki se je od leta 2012 spremenilo. Gre za zelo zaskrbljujoče stanje, ki ga v veliki meri omogoča pasivna leva sredina. Mislim, da kot družba ne vemo čisto dobro, kam hočemo. Smo kot konji s plašnicami: ne gledamo, zato tudi nič ne naredimo. Mislim, da je čas, da se zamislimo nad tem stanjem.

Kaj je za LGBT-skupnost pomenila zelo jasna podpora politične stranke Združena levica?

Simon: Pomenila je to, da smo bili pri nekaterih vprašanjih, o katerih že dolgo govorimo, končno slišani. Mislim, da je to pomemben korak naprej in tega smo veseli. To se je videlo tudi s samim sprejetjem tega zakona, ko so zakon podprle tudi druge stranke.

Aleš Primc in Metka Zevnik sta javni osebnosti. Tudi Miha Lobnik je bil v prejšnji kampanji izpostavljen kot obraz kampanje. Vidva sta v primerjavi z njima popolna anonimneža. Vaju ne pozna skoraj nihče. V kampanji, razen čisto na koncu, vaju skorajda nismo videli na televiziji. Zakaj?

Simon: Kampanja Čas je za je bila sestavljena iz različnih organizacij ter posameznikov in posameznic. To smo pokazali tudi navzen: govornikov in govornic je bilo veliko. Z vsemi temi obrazi smo pokazali na široko podporo, ki smo jo imeli.

Kup primerjav se vzpostavlja tudi z irskim referendumom. Če se ne motim, ste del njihovih pristopov poskušali uporabiti tudi v Sloveniji. Zakaj so tam zmagali, pri nas pa nismo?

Simon: Pri nas smo imeli izredno omejena finančna sredstva in zelo omejen čas. Imeli smo tudi drugačno izhodiščno stanje. Na Irskem je kampanja potekala več kot eno leto, imeli so bistveno večja finančna sredstva, pa tudi javnomnenjske raziskave so že v izhodišču kazale podporo. Zaradi vsega tega težko primerjamo obe situaciji.

Na Irskem je celotna vlada podpirala spremembo zakona. Zakaj tega pri nas ni bilo, čeprav so parlamentarci sprejeli in potrdili amandmaje k zakonu, ki so bili na referendumu?

Simon: To je dobro vprašanje, ki bi ga morali zastaviti njim.

Naj vprašam drugače: je bila podpora v parlamentu pravzaprav podpora s figo v žepu, ker so parlamentarci računali na to, da bo referendum?

Nika: Razlogov, zakaj stranke vladajoče koalicije, z delno izjemo SD in določenih posameznikov in posameznic iz SMC – na primer ogromen osebni angažma Jasne Murgel – niso aktivno podprle kampanje, pa je več, vsi pa nakazujejo na nek običajen modus operandi etablirane vladne politike pri tovrstnih vprašanjih.

Na drugi strani seveda obstajajo drugačne obtožbe: Združena levica naj bi vložila ta amandma, ker se je s tem želela profilirati in promovirati ter pridobiti določen del medijskega prostora.

Nika: (cinično) Združena levica iz istih razlogov zagovarja tudi odstranitev žice z mej, brani begunce in je proti fiskalnemu pravilu. Vse to so teme, ki ne prinašajo veliko političnih točk in ne odpirajo prav veliko prostora za (samo)promocijo. Zavedati se je potrebno, da kapitalistična družba ne bi mogla obstati brez marginalizacije LGBT-skupnosti, podrejanja žensk, izkoriščanja rasnih in etničnih manjšin. Združena levica se po svojih najboljših močeh skuša boriti proti vsem oblikam zatiranja.

Vesna Vuk Godina je po referendumu dejala, da bi se morali akterji referendumske kampanje Čas je za opravičiti istospolno usmerjenim in vsem levičarjem za škodo, ki so jo naredili. Kako ji odgovarjata?

Nika: Zaradi vsebinske zasnove kampanje smo seveda deležni kritike. Tudi upravičene. Verjamem, da smo v danem trenutku delali najboljše in dali vse od sebe. Po pogovoru s strokovnjaki in analizah, ki smo jih opravili, smo se skupaj odločili, da bo kampanja gradila na sprejemanju različnosti in promoviranju enakih pravic za vse. Ko za nazaj reflektiram celotno situacijo, seveda prepoznam trenutke, ko bi se lahko odzvali tudi drugače.

Simon: Vsaka kritika je dobrodošla. Upam, da je bila ta kampanja nauk predvsem za tiste, ki se niso strinjali z njo, da se angažirajo in kaj naredijo. Upam, da bomo končno spoznali, da smo vsi skupaj v tem čolnu. Prelaganje odgovornosti drug na drugega ne pelje nikamor.

Verjetno je bilo veliko generalov po bitki. Katero od njihovih kritik sprejemata?

Simon: Vse kritike so na mestu, ker vidijo stvari z drugačnih pozicij. Kažejo tudi na raznolikost družbe. Kljub temu pa vseeno mislim, da smo s kampanjo in predvsem s svojimi sporočili dosegli svoj namen. No, namen je bil seveda zmaga, a tudi sporočila o enakih pravicah in o tem, da so vse sporazumne ljubezni enakovredne, so pomembna.

Se vama zdi, da sta kot koordinatorja kampanje zapirala prostor za take odzive?

Nika: Način komuniciranja in koncept kampanje Čas je za smo določili skupaj, v tem procesu pa so lahko z enakovrednim glasom sodelovali vsi, ki so si to želeli. Odločitve so bile premišljenje, temeljile pa so na posvetovanju s strokovnjaki in strokovnjakinjami. Vsak, ki je želel, da bi bil v okviru kampanje slišan, je to možnost dobil. Ob tem pa smo podpirali druge, vsebinsko drugačne pristope, ki so potekali vzporedno in dopolnjujoče. Si bi pa vsi želeli, da bi na eni strani krovna kampanja imela več sredstev, na drugi pa da bi bilo dopolnjujočih akcij več. Sama se strinjam s pripombami, da nismo naredili dovolj za vse članice in člane LGBT-skupnosti. Vključevanje trans oseb v kampanjo ni bilo najbolj domišljeno.

Ena od kritik je, da je bila glavnina dogajanja osredotočena na Ljubljano in da niste dovolj delali na terenu. Bi delo na terenu lahko naslovilo tisti tip volilcev, ki ste jih naslavljali v kampanji, ali pa je delo na terenu, izven urbanih središč, prostor, kjer uspevajo predvsem konservativne ideje?

Simon: Delo na terenu je pomembno, a tu imamo največji manjko. Mi nimamo tedenskih dogodkov …

Nika: Kar reci: maše po cerkvah …

Simon: (smeh) … in podobnih aktivnosti za mobilizacijo. Treba se je zavedati, da po terenu niso aktivno delovale vse politične stranke, ki so podprle predlog novele, civilne organizacije pa v Sloveniji nimamo razvitih terenskih mrež.

Točka, na kateri je na začetku nasprotnikom vzelo sapo, je dejstvo, da ste za javne nastope na televiziji angažirali mame. Metka Zevnik kar naenkrat ni bila več edina (stara) mama Slovenije … Bojim se, da te mame zdaj plačujejo visok davek: vsaj dve sta še vedno medijsko izpostavljeni in ju grobo napadajo konservativni krogi.

Nika: Te mame so bile krasne. To je moj zelo ljub spomin na kampanjo. Lepo je bilo videti družine, ki so se postavile za svoje otroke. V resnici nismo imeli velikih težav s tem, da so se angažirale, s svojim angažmajem pa so naredile veliko dobrega. Je pa to, kar se dogaja s podpornicami svojih otrok in seveda celotne skupnosti LGBT simptom in nadaljevanje tega, kar se je dogajalo že med kampanjo Za otroke gre.

Simon: Nasprotniki so ves čas trdili, da spolna usmerjenost kot taka zanje ni problem. Mislim, da jih prav ti napadi na mame postavljajo na laž: istospolna usmerjenost jim je še kako problem. Povsem jasno je, da moramo o teh vprašanjih še več govoriti, a govoriti informirano in na podlagi dejstev. Upam, da bo medijski prostor odprt za to.

Aleš Primc je predlagal rešitev. Pripravil je zakon, ki ga je označil kot najbolj liberalen zakon na svetu. Bi se bila pripravljena pogovarjati z njim o njegovem predlogu?

Nika: Aleš Primc je zelo demagoški politik z veliko izkušnjami in dolgo politično zgodovino. Njegovega predloga zakona ne morem razumeti drugače, kot prazne PR akcije, na osnovi katere bo lahko hodil po Sloveniji in nadaljeval s političnim agitiranjem za stranko, ki jo ustanavlja. Sama zagovarjam samo popolno izenačitev pravic isto- in heterospolnih partnerjev, in sem proti vsakemu zakonu, ki diskriminira glede na osebne okoliščine. Zdi se mi absurdno, da po vseh teh letih tisti, ki so bili na čelu boja proti pravicam istospolnih parov in družin, želijo zdaj izkoristiti ta teren za svoje politične ambicije.

Simon: Trenutno je v proceduro vložen Zakon o partnerski zvezi, ki ga je vložil takrat še neodvisni poslanec Jani Möderndorfer. Mislim, da bi lahko malo več govorili o tem predlogu, ki je trenutno edini vložen in s tem realen.

Kdaj vama je bilo najtežje med to kampanjo?

Nika: Za naju je dva meseca obstajala samo kampanja in nič drugega. Vsi, ki smo delovali v ožji ekipi – Lana, Lovro, Lara, Miha, Dragan, Mitja, Blaž, Mateja, Ana,  Matej in Andraž – smo v kampanjo vložili ogromno energije in dobre volje. Rada bi se vsem najlepše zahvalila za opravljeno delo.

Simon: Pa tudi vse drugim prostovoljcem in prostovoljkam, ki so, na primer, ročno izdelali na tistoče priponk in podobno.

Nika: Če bi kampanja trajala dlje časa, bi bilo kdaj dobro stopiti korak stran od dnevnih zadolžitev, izginiti za kak dan iz štaba in zbrati mnenja, kritike in predloge za izboljšave. A zdaj to preprosto ni bilo mogoče. Zame je bilo najtežje, ko sem v nedeljo po objavi rezultatov ugotovila, da s kampanjo še nisem končala.  Dva meseca po dogodku še vedno aktivno govorimo o tem.

Simon: Vsekakor te to zaznamuje, a zame vse skupaj ni bilo bistveno drugače, ker že več kot deset let delam v LGBT-aktivizmu in sem na nek način že tako ali tako zaznamovan.  Zagotovo so bile nekatere stvari v kampanji bolj čustvene, kot so tiste, s katerimi se ukvarjam vsak dan, a dejstvo je, da mi diskurz, ki smo ga bili deležni, ni bil tuj. Gnojnico po nas zlivajo ves čas …

Nika: To je bila izkušnja, ki mi je odprla drugačen pogled na stvari. Veliko se naučiš. Po dolgem času sem spet videla ljudi, ki se iskreno postavijo za stvari. Med njimi sem dobila dobre prijatelje. Bili smo močen in povezan kolektiv. Zelo se me je dotaknilo, ko je mama Bojana, globoko verna ženska, prišla na tiskovno konferenco in se zoperstavila izjavi Škofovske konference. Prišla je na tiskovno konferenco in se postavila za svojega sina. Ta gesta se mi je zdela nekaj neverjetno lepega in je zame simbolizirala to, kar je ta kampanja bila. Ravno take geste, ki jih ni bilo malo, simbolizirajo to, kar je zame ta kampanja bila: veliko pogumna, solidarnosti, odločnosti in povezanosti v boju za enakopravnost.

 

Ostali prispevki: Roman Kuhar

Indija: Pogovor s Sonal Giani

Homofobijo so k nam uvozili Britanci   Sonal Giani je ena od...
Preberi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja