Minilo je natanko sto let od začetka oktobrske revolucije, ki se je po novem koledarju pričela šestega novembra in po starem 24. oktobra. Tako smo lahko spremljale številne medijske prispevke o pomembnosti revolucije in hkrati zasledile, da je vsa ta gonja, glej ga zlomka, moško obarvana.
Tako lahko beremo progam srečanja Nauki oktobra, ki ga je organiziralo Studia Humanitatis in ki so se ga z izjemo ene ženske, udeležili sami moški, ki so govorili o pomenu revolucije danes. Enako število zastopanih po spolu, seveda zelo cisspolno binarno, je bilo na simpoziju Misliti o revoluciji: 100 let pozneje v organizaciji Inštituta za novejšo zgodovino. Tudi tu ne duha ne sluha o kakšnem feminističnem ali kvirovskem pristopu k revoluciji.
Spregledan pomen revolucije
Srž problema ni predvsem klasični liberalni moment preštevanja posameznic v odborih, komisijah ali okroglih mizah po spolu, ampak dejstvo, da je spregledan pomen revolucije za spolni red. Ta je dala ženskam v Rusiji in kasneje v celotnem komunističnem svetovnem bloku, o kakšnih spolno nebinarnih identitetah bi takrat še težko govorile, mnoge pravice, ki so si jih morale tovarišice v kapitalističnih državah izboriti šele desetletja kasneje. Revolucija je bila v prvi fazi progresivna tudi pri sprejemanju zakonov, ki so dekriminalizirali homoseksualnost in celo uvedli istospolne poroke – projekt, ki je splahnel s propadom boljševiške faze.
Če Vladimir Iljič Lenin ne bi bil sinonim za oktobrsko revolucijo in njeno veliko ime, bi bila to zagotovo lahko Aleksandra Kolontaj, ki je poleg komunističnih idealov zagovarjala tudi tiste, feministične narave, ki so ji preprečevali, da bi zagovarjala lustracije; sama je bila kritična do Komunistične partije, kar je tudi plačala z marginalizacijo. Zagovarjala je pravico do splava – ki jo je kot prva država na svetu legalizirala Sovjetska zveza –, svobodne izbire partnerke_ja, vzpostavitev vrtcev in porodnišnic, skrb in nego za noseče ženske. Skratka, zavzemala se je za izboljšanje reproduktivnih pravic na vseh nivojih in, kar je resnično revolucionarno, podružbljanje družbene reprodukcije, kar pomeni, da bi družba kot celotna prevzela odgovornost in naloge za negovanje in vzgajanje novih generacij, ne le ženske, in to je bilo po njenem prepričanju bistvenega pomena za komunistično družbo.
Feminizem v Jugoslaviji
Idejo o podružbljanju družbene reprodukcije so prevzele_i tudi jugoslovanske_i komunistke_i. In ko govorimo o reproduktivnih pravicah in feminizmu v Jugoslaviji ne moremo mimo Vide Tomšič, t. i. državne feministke, ki se je zavzemala za enakopravnost žensk, še posebej tistih revnih in iz kmečkih okolij, in ki se je zavedala, da je enakopravnost na področju spolov eden izmed najpomembnejših civilizacijskih dosežkov.
Vida Tomšič je imela slepe pege, saj je v tistem času in prostoru kot državna feministka zagovarjala uvajanje feminističnih praks od zgoraj navzdol, ne pa tudi od spodaj navzgor, zaradi česar je lahko s tedanjim jugoslovanskim vodstvom ukinila Antifašistično fronto žensk (AFŽ), ki je imela med drugo svetovno vojno pomembno vlogo širjenja feministične misli in delovanja med partizankami in ostalim prebivalstvom. Po vojni je ta očitno postala preradikalna za nekdanje državne funkcionarje.
Preradikalna pa je bila tudi Aleksandra Kolontaj, ki so jo izločili iz samega vrha komunistične partije in jo kot diplomatko pošiljali povsod po svetu.
Trn v peti oblasti
Feministična misel in delovanje sta na dolgi rok trn v peti vsaki patriarhalni oblasti, ki jo skuša vključiti v svoje delovanje, da bi si zagotovila socialni mir in da bi se utrdila v novih razmerjih moči, ki je ne spodjedajo in uničujejo. Zato je morala Kolontaj potovati po svetu in zato je bilo treba odpraviti AFŽ.
Ravno slednje se je izkazalo za pogubno na ozemlju nekdanje Jugoslavije, saj so se ob vzniku nove države konservativne struje zelo hitro lotile odprave pridobljenih feminističnih pravic, kar je najbolj očitno v poskusih umika pravice do splava iz ustave in napadu na reproduktivne pravice. Po eni strani gre ta napad pripisati pomanjkanju feminističnih gibanj, kot jih poznajo na Zahodu, saj so bile pravice v prvi vrste dane in ne izborjene, po drugi strani pa je sodobna država utemeljena na izkoriščanju žensk in vseh posameznic, ki ne sodijo v cis-heteronormativni okvir, za družbeno reprodukcijo.
Izbris feminističnih bojev iz prej omejenih dogodkov, ustvarjenih ob stoti obletnici oktobrske revolucije, ni običajen lapsus, ker je bilo teh že preveč, da bi jim lahko še verjele, ampak gre za zelo znan vzorec epistemološke pozabe. Ta ni nikoli naključna, ker je védenje vpeto v razmerja moči in zato tudi ohranja status quo. Ne gre za to, da bi organizatorke okroglih miz in simpozijev preprosto pozabile, feministična misel namreč ni del njihovega miselnega horizonta. Tako kot ni del občega akademskega okolja, ki se v svoji progresivnosti ne zaveda lastnega šovinizma, tako tistega najbolj vsakdanjega na ravni opazk, kot tistega najbolj prefinjenega na ravni samega mišljenja in teoretskih razprav.
Klic na pomoč za Vzhodnoevropejke
Težave miselnega horizonta nimajo le tiste, ki se nahajajo zunaj feminističnega kroga, ampak tudi tiste, ki se – domnevno – nahajajo znotraj njega. Predvsem zahodne liberalne feministke rade pridigajo ostalemu svetu, kako je treba prakticirati feminizem in pri tem pozabljajo, da imajo pred svojim pragom še precej nesnage, ki je ne želijo videti. Zadnji tak primer je gotovo patetično pismo Sofi Oksanen Melaniji Trump, v katerem finska pisateljica nagovarja prvo damo ZDA, češ, da naj izkoristi svojo funkcijo in stori kaj za ženske iz Vzhodne Evrope.
O tem, v kateri del Evrope sodi Slovenija, ne bi, ker to za sabo potegne dolge in žolčne razprave o balkanizmu. Dejstvo je, da je bila Slovenija nekoč socialistična država, ki je uvedla mnoge progresivne politike na področju reproduktivnih pravic, družinskega prava in varstva otrok, o katerih na določenih delih Zahoda lahko še danes samo sanjajo.
Sofi Oksnanen pozablja, da so se skandinavske države marsičesa naučile tudi od nekdanjih republik Jugoslavije, ki so v bistveno večji meri podružbile družbeno reprodukcijo kot države evropskega severa. Zatorej njen argument, da so v ekonomsko bolj razvitih državah bolj razvite pravice žensk, v mislih ima seveda cisspolne ženske, ne drži, ker bi potem morale biti ZDA svetovna velesila pri zmanjšanju števila splavov in ne najbolj ekonomsko uspešna država z največjih deležem najstniških nosečnosti med visokoindustrializiranimi državami na Zahodu. Na misel pa mi pride tudi Švica, kjer so na referendumu leta 1971 odločile_i, da imajo ženske volilno pravico na zvezni ravni.
Ko Oksanen omenja, kako so po padcu berlinskega zidu Vzhodnoevropejke množično migrirale v Zahodno Evropo in ZDA, ne pomisli, da sta zlom komunizma in divja privatizacija za sabo pustila horde nezaposlenih žensk, ki so bile primorane v seksualno delo, saj drugega skoraj ni bilo na voljo; revščina je ženskega spola.
Manca G. Renko se je tokrat izkazala, ko je v protestnem pismu finski pisateljski zvezdi zabrusila, da Vzhodnoevropejke ne potrebujemo Melanije Trump, saj se znamo same izboriti za svoje pravice, čeprav so nam te mnogokrat kratene. Ampak kratene so tudi tistim na Zahodu, ki se vse prehitro ujamejo v poenostavljeno predstavo o feminizmu doma in na tujem.
Melanijo Trump od nekdanjih sodržavljank loči njen razredni položaj, ki ga je pridobila, ko je stopila v razmerje s sedanjim predsednikom ZDA. To je stari in znani obrazec ženskega pajdaštva, kot ga je poimenovala Simone de Beauvoir; v danih okoliščinah ženske barantajo s tem, kar jim je na voljo, in si znotraj patriarhalnega sistema izborijo najboljšo možno pozicijo, ki ni vedno najbolj bajna. Melanija je naredila nekaj, kar ni nič neobičajnega za ženske, ki prihajajo iz okolja, v katerem se ruši socialna varnost, kot se je to zgodilo v nekdanjem vzhodnem bloku. Preprosto je našla rešitev za svoj družbeni položaj v odnosu s premožnejšim partnerjem, ker ji sistem ni ponudil drugega načina, da bi se povzpela po družbeni lestvici.
Feministična emancipacija je tudi razredna emancipacija
Ob stoti obletnici oktobrske revolucije je nujno treba vključiti tudi feministično noto, ker v sedanjih družbenih razmerah, ko se vsa odgovornost prelaga na posameznico, enostavno ne smemo spregledati, da jo ravno takšni miselni tokovi in ukrepi potiskajo v revščino in negotove situacije. Feministična emancipacija je tudi razredna emancipacija. Potrebujemo sistemske rešitve za odpravo razrednih neenakosti in šovinizma in ne posameznih primerov, ki se kot Melanija Trump pajdašijo z bogatimi šovinisti in zapirajo v nedotakljive stolpe.
