Obljube (ne)sreče

Prvi tedni bivanja v tujini so težki. Težki, ker si sama, odtujena in iztrgana iz svojega kroga podpore in ljubezni. Začeti moraš znova in vsakič je težje, ker so te izkušnje naučile, da se prijateljstvo z vsako ne obnese in ti več nimaš volje, da bi se podajala v avanture, ki te bodo morda razočarale. To bi bil moj poskus opisa prvih nekaj tednov na izmenjavi v Nemčiji. Občutek odtujenosti in praznine, ki je nastala po cepitvi od ljubih mi ljudi. Melanholija, ki nastane zaradi izgube nečesa ljubljenega. Občutek, ki me je opomnil, da se tako počutijo begunke, migrantke, ki so prisiljene zapustiti svoja rodna mesta v iskanju boljšega življenja. Iskanju sreče.

Migrantke in begunke niso študentke Erasmus, njihove izkušnje niso enake, njihovi občutki različni, ker so družbeni položaji drugačni. Prve bežijo, ker morajo, druge potujejo, ker lahko. Prve so prisiljene zapustiti ljubljene kraje, ker tam več ne morejo bivati, druge jih zapustijo z namenom vrnitve, ker jih bo tujina spremenila, dala nov zagon. Oboje pa druži obljuba sreče.  Migrantke so obljuba izgubljene sreče, ki se bo z delom v tujini povrnila, študentke so napoved prihajajoče sreče. Oboje druži kapitalistično uničevanje družbenega in političnega. Študentke še niso doživele razočaranja v neoliberalnem sistemu in se nadejajo dobrim službam in dobremu življenju. Migrantke so spoznale negativne plati, ki jih prinaša globalna ekonomija v njihovih državah, in bežijo po svoj kos pogače, kamor lahko, da preživijo in vzdržujejo svoje bližnje.

Vzrok za migracije gre iskati v nasprotju med tržnimi zahtevami po mobilni sili v sodobnem kapitalističnem sistemu na eni strani in potrošnem blagu na drugi. Ker mnoge migrantke v želji po zasledovanju sreče – delovnega mesta to počnejo na nelegalne načine, ostanejo brez statusa državljanstva, ki je zelo rigidno omejeno na meje nacionalne države, pojasnjuje Alicia Schmidt Camacho je v svojem izvrstnem eseju o migrantski melanholiji.

Preden se lotimo vprašanja migrantske melaholije, se moramo lotiti samega pojma melanholije, kot ga je razčlenil Freud. Žalovanje in melanholija imata isti vzrok, in sicer izgubo ljubljenega objekta, vendar žalujoča oseba to izgubo po določenem času preboli in je ta v nadaljnjem življenju ne ovira. Za melanholika pa je izguba ljubljenega objekta preboleča in se je oklene; izgubljeni objekt postane del posamezničine nezavedne psihične strukture in se tako ohranja pri življenju; prihaja do bojev, saj  posameznica skuša nezavedno ločiti od izgubljenega ljubljenega objekta, kot je to primer pri običajnem žalovanju, hkrati pa se zaradi različnih vzrokov ne želi odpovedati izgubljenemu objektu in ga tako vključi svoje nezavedne psihične strukture. Na zavedni ravni se to kaže konflikt med našim jazom in njegovo samokritično sposobnostjo.

Melanholične migrantke so ujete med izgubljenim krajem svoje domovine v želji po boljšem življenju in upanju na sprejetost v novi državi, kar je Schmidt Camacho pojasnila kot željo po novem državljanstvu, saj migrantke preganja želja po vključitvi izgubljenega ljubljenega objekta – državljanstva/družine iz izvorne države, zato so tudi pripravljene na izjemno nevarne podvige, kriminalna dejanja in življenjsko nevarna dejanja; zato jih je tudi tako lahko izkoriščati. Vse te silne množice migrantk_ov, ki na prepolnih čolnih prečkajo Sredozemsko morje ali v neznosnih vročinah mehiško-ameriško mejo, milijoni Balkank in Vzhodnoevropejk bežeč v Srednjo in Zahodno Evropo, Vzhodnodazijk na poti v Avstralijo ali Združene arabske emirate, iz kmečkih okolij v urbana naselja znotraj iste države, npr. v Nigeriji, žene jih želja po državljanstvu, ki je obljuba srečnega življenja.

Obljube sreče imajo svoj izvor v objektih, ki sami po sebi ne bodo prinesli sreče, ampak njihova bližina, usmerjenost k njim samim, pojasnjuje Sara Ahmed. Hkrati je nesreča uporabljena kot sredstvo nakazovanja potrebe po vrnitvi k nečemu izgubljenemu, kot da je to, kar smo izgubile sama zmožnost, da bi bile srečne; sreča tako deluje kot zamenjava družbene želje in obramba pred namišljeno bodočo izgubo, tako Ahmed. Sreča je pripisana določenim družbenim objektom, ki krožijo kot družbene dobrine, in če se izkaže, da smo razočarane, ker nas določeni objekt ni osrečil, potem to pojasnjujemo z obrazložitvami, zakaj nas je ta objekt razočaral, ne zakaj so nas izneverila naša pričakovanja in ali je problem v njih samih, utemeljuje Ahmed.

Nekateri objekti so obeleženi kot utelešenje obljube sreče bolj kot drugi, kar pomeni, da sreča ni naključna; še več, sreča je tudi obljubljena drugim kot izraz ljubezni, dodaja Ahmed. Multikulturalizem, ki je odgovor na prisotnost migrantk, je eden izmed objektov sreče, ki se je prelevil v objekt nesreče, saj je postal znak neuspeha, da bi se integrirale. Integracija postane obljuba sreče, tako da spreobrača slabe občutke – neintegriranae migrantke – v dobre občutke – intergrirane migrante, kar pomeni, da je melanholična migrantka po Ahmed tista, ki se drži nesrečnega objekta – razlike, ki je lahko turban, hijab ali v slovenskem primeru južnjaški naglas. Migrantka, ki vztraja v svoji melanholiji, pa ni le ovira za lastno srečo, ampak tudi za srečo prihodnjih generacij in celo za nacionalno telo, kot opozarja Ahmed.

Drug tak objekt (ne)sreče je heteroseksualnost, saj ta v obstoječem družbenem redu predstavlja srečo. Starši svoje otroke vzgajajo v srečno prihodnost, ki se glasi mož in žena poročena, kvirovski otroci so tako vir nesreče, ampak ne ker bi bile me same nesreča ali nesrečne same po sebi, kot poudarja Ahmed, ampak ker so druge nesrečne za nas; nesrečne smo, ker smo izgubile zmožnost doseči ideal ljubezni, ki je vselej predstavljena kot heteroseksualna.

Kvirovski otroci in migranke si delijo melanholijo sreče, ker smo oboje izven družbenih norm – heteronormativnosti in etnonormativnosti, naša razlika je znanilka nesreče, saj se skozi njo ruši napoved pričakovane sreče naših družin in nacionalnih družb. Razlika je načela srečo nacionalne populacije, ki se zamišlja kot skupnost članic, ki jih družijo določene zgodovinske in družbene okoliščine in značilnosti. Migrantke kot zunanji člen, ki razbija homogenost nacionalne družbe, in kvirovski otroci kot notranji člen, ki z nenormativno seksualnostjo krši konvencionalno pričakovanje staršev sreče otrok.

Kot odgovor uničevanju nacionalne sreče se javljata dve obliki nacionalizma: tradicionalni, ki vidi v migrantkah grožnjo za nacionalno etnično homogenost ali nejevoljnost prikriti lastno razliko, in heteronacionalizem, ki odreka kvirovski populaciji zakonsko in simbolno enakost v razmerju do heterosekualne nacionalne populacije, kar povzema parola: belopolta mož in žena poročena.

Tako se organizirajo shodi proti migrantom, ki se jih enači s posiljevalci in nasilneži, pri čemer se pozablja, da nasilje prihaja predvsem iz bližine toplega doma, referendumi o vprašanju manjšin, ki služijo nabiranju političnih točk aktivistkam, ki se borijo za življenje nerojenih otrok in pri tem pozabljajo, da življenje ni le oploditev, ampak dejanska sposobnost udejstvovanja v družbenem življenju.

Obenem migrantke in kvirovski otroci sledijo obljubam sreče, saj želimo biti srečne za svoje družine, nacionalne družbe. Obljubam sreče sledimo s sodelovanjem in vključevanjem v obstoječe družbene institucije in prakse (z iniciativami, kot je z nogometom proti rasizmu), tako da se odrekamo razlikam (turban, hijab, naglas, maskulina ženskost) in prikrivanjem lastnih družbenih institucij in praks s privzemanjem tistih dominantnih (pozabljanje lastne književne tradicije, nošenje zahodne mode, možati geji).

Homonormativnost v skupnosti LGBT+, ki vse svoje sile napenja v istospolne poroke, je najbolj očiten primer zasledovanja sreče nekaterih kvirovskih otrok. Poroka s tem namreč ostaja družbeni ideal heteroseksualne večine in če sprejmemo enakost institucije poroke za vse, potem bodo tudi LGBT+ osebe lahko končno dosegle srečo. Ampak … psihoanaliza nas uči, da to, kar si na prvi pogled želimo, ni zares tudi tisto k čemur zares stremimo, ker je vsaka želja simbolno posredovana, družbeno obeležena in ni nikoli povsem ista našemu notranjemu psihološkemu ustroju, saj se skozi posredovanje želje v celoti ne prenese naša notranja psihološka potreba. Poroka kot obljuba sreče nam je ne prinese, ker to ni tisto, kar smo zares pričakovale in ker sam objekt ni tisto, kar nas osrečuje.

Osrečitev je nenazadnje obeležila zgodovino Jugoslavije. Naši starši so bili utelešenje predhodne generacije, pojasnjuje Rada Iveković, zato niso bili zares subjekti, saj so/bi morali le uživati v prihodnosti, ki so si jo za njih leta 1945 s porazom okupatorja izborili njihovi starši.  Naši starši so bili obljuba in objekt sreče svojih staršev, ampak ta sreča zaradi družbeno-političnih vzrokov ni vzniknila, saj se je kaj kmalu prelevila v melanholijo in na koncu v vojno.

Tako smo v osemdesetih doživele migracijo na Zahod – objekti sreče so bežali v upanju na srečo, hkrati so se tisti, ki so ostali in si izborili nove nacionalne države, in to so naši starši, borili za srečo, ki se bo uresničila v njihovih otrocih. To prelaganje in investiranje sreče pa ni prineslo želenih rezultatov, saj se je svet vmes zasukal hitreje, ko smo se bile sposobne pripraviti na spremembo obljube sreče, in ostale smo praznih rok. Brez opore v sedanjosti in upov prihodnosti, ker pozabljamo, da sreča ne leži v obljubi prihodnosti, ampak v sledenju sedanjosti.

Tags from the story
Written By
More from Martin Gramc

Transparentna Srbija

  Letos bo v Beogradu organizirana prva parada ponosa za transspolne in...
Read More