Pederska mizoginija

Mizoginija: težko jo je črkovati, lahko jo je izvajati.

Adventni čas je obdobje namenjeno družini, skodelici kuhančka, pogovoru ob piškotih, miru in spravi. Zatorej bi se spodobilo napisati kaj o tej temi. Ker pa mi neka druga tema že mesece ne da spati in ker uživam v paranju živcev in rušenju idealnih predstav, sem sklenila, da kolumno v posebnem letnem času namenim posebni temi, imenovani mizoginija v skupnosti LGBT+.

Kot bodoča študentka sem nestrpno pričakovala življenje v Ljubljeni, mestu, ki mi bo ponudilo paleto mladih, lepih in intelektualno nabritih gejev, ki bodo v vrsti čakali na velike razprave o koncu zgodovine in pojmovanju časa v romanih Virginie Woolf. Dovolj je bil le prvi obisk Tiffanyja, da so se mi razblinile vse naivne in idealizirane predstave o gejih in nasploh o skupnosti LGBT+.

Leta kasneje, po dolgih in plodnih debatah z lezbijkami, biseksualkami, feministkami, nebinarnimi osebami, gori prebrane femininistične literature z vseh vetrov in enemu ali dveh osebnih identitetnih obratih, mi je jasno, da nam lastna izkušnja zatiranja ne podeli samodejnega razumevanja ostalih oblik podrejanja. Naj ponazorim.

Teoretično opozarjanje na praktično zatiranje

Pred dobrim letom sem imel z nekdaj dobrim prijateljem gejem (vsaj domišljal sem si, da je dober prijatelj) eno izmed mnogih debat o feminizmu in kvirovski politiki, kot se rado primeri, ko se na kupu najdemo LGBT-jevke_ci. V nekem momentu sem mu dejala, da sem že večkrat opazila, da je subtilno seksističen. Seveda sem od nekoga, ki se ima za geja in intelektualca pričakovala odgovor, ki bo ponudil opravičilo, pojasnilo za razumevanje, zakaj je njegovo dejanje seksistično, saj imamo vsi leta in leta naloženega cisseksizma, transfobije, mizoginije, bi- in homofobije. Dobila pa sem odgovor, ki se je glasil nekako takole – če se ga še pravilno spomnim: »Ampak Martin, ti si res tako notri v teoriji.«

Problem torej ni v njegovem seksističnem ravnanju, ampak v mojem zaznavanju. Jaz in posledično vse, ki smo zaradi cis/seksizma diskriminirane, smo preveč občutljive in ko bi ne bile tako občutljive, taka je ta logika, bi ne bilo težav s cisseksizmom. Zatorej se hitro prijavimo na delavnice ignoriranja cisseksizma in cisseksistični sistem bo odpravljen. Hitro in učinkovito.

Ohranjanje patriarhalnega sistema

Negiranje cisseksizma je temeljeno orodje ohranjanje patriarhalnega sistema: ko žrtvi odrečemo legitimnost njene izkušnje in jo obravnavamo kot posamezni in izolirani primer, s čimer potrdimo delovanje patriarhata. Seksistično dejanje ni prepoznano kot seksistično, ampak se z negacijo seksističnega dejanja potrjuje patriarhalno moč, ki je izvajajo institucije in posameznice_ki ne glede na spolno identiteto ali spolno usmerjenost. Oseba, ki opozori na cisseksizem, bi-, trans- ali homofobijo, je označena kot preobčutljiva, nergačka, sitnoba, ker preizprašuje sam sistem, in je z besedami Sare Ahmed killjoy; brez pritožbe, brez opozorila bi bilo vse v redu, ampak ker je preobčutljiva, je pokvarila vzdušje in sedaj moramo vse_i trpeti.

Cisspolni geji in cisspolni biseksualni moški so znotraj skupnosti LGBT+  primarni vršitelji seksizma, ker je njihovo strukturno mesto različno od drugih identitet znotraj skupnosti. Neheteroseksualni cisspolni moški (Leo Bersani govori o gejih, ampak njegovo opredelitev lahko razširim na občo pozicijo cisspolnih moških v skupnosti LGBT+) so prav posebna diskriminirana skupina, saj so kot taki že vselej v strukturno privilegiranem položaju. Njihova cisspolna moška identiteta jim strukturno gledano odpira uporabo moških privilegijev. Problem je v tem, da morajo svojo nenormativno spolno usmerjenost nekako pomiriti s pozicijo, ki prinaša moške privilegije, ampak ni najbolj naklonjena biseksualnosti ali homoseksualnosti.

Mizogini geji v skupnosti LGBT+ so prisotni vse od začetka sodobnega aktivizma LGBT+. V 70. letih dvajsetega stoletja so geji in lezbijke delovale skupaj, ker so oboje pestile težave heteroseksizma. Ko pa so lezbijke skušale opozoriti na seksizem, patriarhat, skratka na problem zatiranja na podlagi spola, so pri gejih naletela na gluha ušesa, majanje z glavo in ignoriranje. Problemi, ki te ne pestijo, tudi niso del tvojega delovanja, in ker se boriš za svoj kos pogače v obstoječem sistemu, so ti druge agende le v napoto. Seksizem je bil in še vedno je le v napoto.

Zavračanje feminiziranosti

Da bi bila celotna situacija še bolj zabavna, cisspolni moški, predvsem geji, ne gojijo (cis)seksizma v skupnosti LGBT+ le do žensk, transspolnih in nebinarnih oseb, ampak vseh, ki so kakor koli obeležene_i z ženstvenostjo. Zavračanje česar koli feminiziranega in ženskega s strani cisspolnih gejev in biseksualnih moših se kaže v negativnem in sovražnem odnosu do feminiziranih gejev in biseksualcev, otipavanju in objektiviziranju žensk in teles, ki so obravnavana kot ženska itd. Treba je le na hitro prebrskati profile na aplikacijah, kot sta Romeo in Grindr, kjer se kar bohotijo zahteve, kot so: stop feminiziranim; možati tip za možatega; samo za prave dece itd.

Tako niso presenetljive raziskave, ki poročajo, da več kot tretjina gejevske skupnosti meni, da feminizirani geji mečejo slabo luč na celotno skupnost. Vse bi bilo bolje in živeli bi brez težav, ko ne bi bilo feminiziranih gejev. Ljudje ne bi mislili, da so vsi poženščeni in obdarjeni z občutkom za napovedovanje modnih trendov tri sezone vnaprej.

Feminizirane osebe kot seksualni objekti

Drug pogost trop gejevske mizoginije se kaže v odnosu do transspolni žensk. Te se po eni strani označujejo kot poguba za gejevsko skupnost, ko se jih enači s kraljicami preobleke, ki mečejo slabo luč na gejevsko skupnost zaradi poudarjanja feminiziranosti. Po drugi strani se transspolne ženske fetišizira; na mobilnih in spletnih aplikacijah za MSM lahko zasledimo profile uporabnikov, ki iščejo izključno transspolne ženske ali feminizirane geje.

Fetišiziranje feminiziranih oseb znotraj skupnosti LGBT+, če sem natančna, s strani cisspolnih gejev in cisspolnih biseksualnih moških je tudi heteronormativno, ker se zahteva in predpostavlja, da je ena oseba feminizirana in pasivna, druga maskulina in aktivna. Tako neheteroseksualni cisspolni moški potrjujejo in ohranjajo svojo moško identiteto. Po eni strani je prisotno totalno zavračanje česar koli feminiziranega, po drugi se osebo zvede na feminiziranost samo.

Negativni odnos do feminiziranih gejev ne kaže le želje po sprejetju v družbo in okvire normalnega, ampak tudi ohranjanje patriarhalnega sistema, ki cisspolnim moškim prinaša privilegiran družbeni položaj v primerjavi s cisspolnimmi ženskami, transspolnimi ženskami, transspolnimi osebami in nebinarnimi osebami. Zavračanje feminiziranosti je davek, ki ga cisspolni moški v skupnosti LGBT+ plačajo, da bi si zagotovili dostop do vseh dividend patriarhata.

Še nekaj primerov mizoginije

Ohranjanje patriarhalnih privilegijev se kaže v ohranjanju patriarhalnih vzorcev. Nič nenavadnega ni, ko nestrejt moški v gejevskem klubu zagrabi nestrejt žensko za rit in se pri tem opraviči, češ, saj sem itak gej in ne mislim nič resnega. Ob tem uboga gejevska duša ne ve, da je ženska v poziciji strukturnega patriarhata, ki jo izpostavi pogledu in objektivizaciji, s čimer se sooča na vsakodnevni ravni.

Drug tak primer objektivizacije telesa, ki je vidno kot žensko, v nestrejt razmerjih je nam dobro znani trop “gejevski prijatelj s smislom za modo in strejt ženska”. Gej si jemlje pravico, da na vsakem koraku pove svoji strejt kolegici, kako je videti, ali se je zredila ali shujšala, kako ji pristaja obleka, katera maskara ji paše itd.

Prav poseben primer pederske mizoginije je lalanje: uporaba ženskega slovničnega spola pri gejih. Vse lepo in prav boste rekle_i, saj se tako vendar rušijo spolno določene meje uporabe jezika. Pri tem pa je treba opozoriti na kontekst in način rabe ženskega slovničnega spola. Ta je uporabljen predvsem, kadar je treba kaj komično ubesediti, se narediti neumno, nespretno, manjvredno ali seksualno obeleženo. Seveda bodo mnoge_i skušale_i obrniti ta argument proti meni in mi zabrusiti: »Ampak saj tudi ti uporabljaš ženski slovnični spol.« Že res, ampak avtorica besedila se že nekaj časa identificira kot nebinarna oseba in uporablja oba slovnična spola, ker to v materinem jeziku zaenkrat najbolj ustreza njeni identiteti.

Ta traktat pederski mizoginiji bi lahko bil še bistveno daljši. Upam pa, da se vam med grizljanjem božičnih piškotov in branjem teh vrstic vsaj malo dvigne žolčna kislina in poviša krvi pritisk.

Vesele praznike in srečno novo leto!

Ostali prispevki: Martin Gramc

Še en korak za manj homofobije v ameriškem športu

Prejšnjo soboto se je v intervjuju za New York Times razkril Michael...
Preberi