Kaj obleči za praški prajd?
Ko sem se v soboto, 13. avgusta odpravljal v smeri Náměstí Republiky, se mi je po glavi podilo kup stvari. Bal sem se, da ne bi prve praške parade napadli ekstremisti, kot je bilo napovedano, po drugi strani pa sem se dogodka neizmerno veselil. Praška parada ponosa 2011 zame ni bila posebna le zato, ker je bila čisto prva v mestu, ki ima sicer dobro razvito gejevsko sceno, temveč tudi zato, ker je bil to moj prvi prajd nasploh. Nisem bil povsem prepričan, kaj naj pričakujem in kako se bodo stvari iztekle. Organizatorji so napovedali udeležbo okrog tisoč ljudi, že bežen pogled ob približevanju trgu pa je razkril, da so se v svoji oceni krepko ušteli. Ljudje so prihajali iz vseh smeri, in ko se je naše število iz minute v minuto večalo, sem začutil, da se bo v Pragi zgodilo nekaj res izjemnega. Takrat so vsi moji strahovi izginili. Na poročilih smo kasneje slišali, da se je parade udeležilo kar 5000 ljudi.
Mnogi so veliko zanimanje za parado pripisali homofobičnim, seksističnim in rasističnim opazkam Petra Hajeka. Če ne veste, kdo to je, vas bo morda presenetil podatek, da gre za namestnika vodje kabineta češkega predsednika. Ta je homoseksualne državljane svoje države pred kratkim izvolil zmerjati z »devianti«, češki predsednik Vaclav Klaus pa se nato ni želel distancirati od njegovih izjav. Poleg tega je še kritiziral praškega župana zaradi podpore paradi, kar je povzročilo pravi medijski bum in nenadoma so vsi nekaj povedali na temo parade. Tisti znotraj naše skupnosti, ki se jim je parada do nedavnega zaradi spoštljivega odnosa vlade zdela nepotrebna, so si hitro premislili.
Sam pohod je bil dolg dva kilometra in je potekal od Náměstí Republiky do otoka na sredini reke Vltave, kjer se je nato odvijal preostanek programa. Upam, da sta gospoda Klaus in Hajek uživala ob mavričnem pogledu skozi okno predsedniškega kabineta nad reko! Na enem delu otoka smo se udeleženci lahko zabavali v klubu na prostem, na drugem delu pa je bil postavljen oder za nastopajoče. Ves dan so nas zabavali različni češki pevci in glasbeniki, glavni gostje pa so bili ukrajinski plesalci Kazaky, ki so bili res paša za oči. Ne bo vam žal, če upoštevate moj namig in si na internetu ogledate njihov spot za pesem In the Middle.
Odkar sem se leta 2006 preselil v Prago, je bila praška parada ponosa pogosto predmet razprav, vendar se je o njej do letošnjega leta le govorilo. Imel sem srečo, da je veliko mojih prijateljev sodelovalo pri organizaciji tega nepozabnega dogodka in tako sem lahko na lastne oči videl, koliko znoja in solza je preteklo, preden smo lahko od besed prešli k dejanjem. Organizatorji parade so za LGBT-skupnost naredili več, ko si lahko kdorkoli predstavlja. Biti ponosen na to, da si gej, je že lepo in prav, še lepše pa je, ko si lahko ponosen na svojo skupnost in njene dosežke. To, da smo vsi LGBT-ji, nas povezuje kot skupino, vendar je vsak izmed nas edinstven in v vsebi skriva še vse kaj drugega kot svojo spolno usmerjenost, in ta skupek različnih, dobrih in slabih lastnosti, se je v soboto pokazal v vsem sijaju. Parada ponosa v Pragi je pripomogla, da smo nastopili skupaj in složno, hkrati pa pokazali, kakšno mavrico pravzaprav tvorimo.
Kot paradni devičnik sem res doživel dan, ki se ga bom dolgo spominjal. Češka scena je bila vedno zelo razdrobljena in tokrat sem prvič začutil, da smo nekaj naredili skupaj in tako pustili pečat. Hvaležen sem, da je parada potekala mirno in se črni scenariji, poznani iz drugih bivših komunističnih držav, niso uresničili. Vsi skupaj smo postavili nov mejnik v zgodovini češkega LGBT-gibanja in zastavili jasno pot za naprej.
Odprto ostaja le še eno, zelo pomembno vprašanje: Kaj hudiča naj oblečem na prajd prihodnje leto?!
