Intervju z Matejo Capek, vodjo programa Svetovanje in samopomoč za istospolno usmerjene pri Društvu informacijski center Legebitra
Letos naj bi v New Yorku odprle_i varno hišo za otroke in mladostnike_ice LGBT, za katero je leta 2009 donirala denar tudi ena od slavnih igralk iz serije Zlata dekleta, Bea Arthur. Znano ja namreč je, da je v ZDA največ brezdomnih otrok in mladostnikov prav iz vrst LGBT, ki se jim starši odpovedo.
Zanimalo nas je ali se tudi v Sloveniji pojavlja potreba po varni hiši za LGBT-mladostnike_ice, ki doma zaradi svoje spolne usmerjenosti ali spolne identitete niso varni, doživljajo različne oblike pritiskov, šikaniranja, ustrahovanja, nasilja in se jim starši morda celo odpovedo.
Mateja Capek, na Legebitri ukvarjate s svetovanjem. Ali imate tudi stik z otroki in mladostniki_icami, ki se obrnejo po pomoč na center za socialno delo (CSD) zaradi nasilja v družini na osnovi njihove spolne usmerjenosti, spolne identitete in/ali spolnega izraza?
Pri svojem delu se srečujem tudi z žrtvami nasilja v družini. Nekatere_i mladostnice_ki, s katerimi sem v stiku, so žrtve ene ali več oblik nasilja, najpogosteje s strani svojih staršev ali ožjih družinskih članic_ov. Problematika nasilja v družini je kompleksna in zahteva celovito podporo mladostnici_ku od zagovorništva, varnostnega načrta, spremljanja v postopkih na CSD, sodelovanja v multidisciplinarnih timih in seveda do ustvarjanja varnega prostora za mladostnico_ka, znotraj katerega lahko pogosto prvič spregovori o vseh stiskah, ki jih doživlja in pove svojo zgodbo. Vzroki za nasilje so različni in so primeri, ko je mladostnica_ik žrtev nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti, spolne identitete, izraza, pogosto pa je to tudi dodaten atribut, ki ga nosilka_ec nasilja izkoristi za stopnjevanje ali celo kot opravičilo za svoje nasilno vedenje.
S čim se najpogosteje srečujete, s kakšnimi kršitvami otrokovih pravic?
Ena od pravic, ki se meni zdi najbolj pomembna in je tudi najpogosteje kršena, je otrokova pravica do resničnosti. Otrok v svoji družini potrebuje pozitivne in dobre izkušnje, da lahko razvije temeljni občutek lastne vrednosti, torej jasno sporočilo: »V redu si.« In izkušnjo tega, da je viden_a, slišan_a. Prav tako ima pravico do vseh svojih čustev. Starši pogosto te pravice pogojujejo v smislu – dokler boš po moji predstavi, boš zame v redu. Vsekakor je kršenih še več otrokovih pravic, ampak je po mojih izkušnjah ravno pravica do resničnosti tista, ki jo mladostnica_ik ob razkritju tako močno potrebuje. Grozno je, da se mora otrok vprašati: »Ali me bodo starši še imeli radi, če se jim razkrijem?«
Prav tako so pogoste situacije, ko starši ne izpolnjujejo svoje obveznosti preživljanja otroka v času šolanja oziroma najdlje do 26. leta starosti ali pa finančno podporo, namesto tega, celo izkoriščajo za psihično nasilje, ki ga izvajajo nad svojim otrokom. V takih primerih se jih večina odloči, da se bo finančno osamosvojila od svojih staršev, kar pa je za njih lahko zelo težko in naporno. Nekateri te možnosti celo nimajo.
Kaj je bila najhujša stvar, s katero ste se do zdaj soočili zaradi spolne usmerjenosti in spolne identitete otroka ali mladostnika_ice?
Težko bi se osredotočila na samo eno stvar oziroma izpostavila samo eno situacijo. Vsaka zgodba je težka in v vsaki izmed teh je mladostnica_ik, ki je v stiski, potrebuje podporo in varen prostor. Veliko mladostnic_kov se vključi v naš program, ker želijo nasloviti trenutno življenjsko situacijo npr. motnje hranjena, samopoškodbeno vedenje, depresija … in niso v stiski zaradi svoje spolne usmerjenosti ali spolne identitete. Prednost programa je ta, da v procesu v ospredje ne postavimo samo in izključno spolno usmerjenost ali spolno identiteto, ampak stisko, ki jo mladostnica_ik izrazi oziroma težavo, ki jo želi rešiti.
Kako pogosti so primeri, ko se na primer starši zaradi verskih in/ali drugih ideoloških razlogov odpovejo svojim otrokom na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete?
Tukaj verjetno mislite odpoved na simbolni ravni. Pravno gledano se starši ne morejo kar odpovedati svojim otrokom. Vedeti moramo, da so mnogi starši v hudi stiski, ko se jim otrok razkrije. Živimo namreč v okolju, ki je izrazito heteronormativno ter istočasno homofobno, transfobno, kar se odraža v vsakdanjem življenju, tako v zasebni kot javni sferi. Pogosta lastnost staršev je ta, da v svojih mislih načrtujejo otrokovo življenjsko pot v skladu z normativi, torej šola, služba, partnerka_er, poroka, otroci.
Aprila in novembra lani je Slovenijo obiskal gestaltski terapevt iz Irske, Kevin McCann, ki govori o procesu prihajanja domov (coming home) in dejansko pomeni pot k sebi domov oziroma pot do duševnega stanja notranjega miru posameznice_ka. Ko se otrok razrije staršem, so na začetku te poti in ta pogosto zahteva veliko pogovorov, preseganja ponotranjene homofobije in transfobije, strahov in samorefleksije. Samo od staršev pa je odvisno, ali so se pripravljeni na to pot podati in s tem preseči vse norme, mogoče celo ideale, ki so jih oblikovali za svojega otroka. Ravno zato je pomembno, da so na voljo dobri podporni sistemi, terapevtske skupine, znotraj katerih lahko starši neobremenjeno naslavljajo svoje stiske. Če zaključim, se sama pri svojem delu osredotočam na to, da reakcije staršev niso absolutne, ampak temeljijo na stiski, ki jo doživljajo. Moja vloga v takih situacijah je ta, da družini pomagam na novo definirati svoje odnose ,v katerih bo vsak_a član_ica družine slišan_a, sprejet_a in spoštovan_a. Torej trdo delo s celo družino in posameznicami_ki v družini.
Kako pokušate zgladiti spor in konflikt v družini na podlagi otrokove spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete in kako ste pri tem uspešni?
Ko v družini nastane konflikt zaradi otrokove spolne usmerjenosti ali spolne identitete, se delo dejansko šele začne in je pogojeno s sodelovanjem staršev. Nekateri starši ne želijo biti del tega procesa in zavračajo sodelovanje ali pogovor o nastali situaciji v družini. Izkušnje so zelo različne in odvisne od staršev do staršev. Pogosto se na nas obrnejo starši s prošnjo po dodatnih informacijah, skozi pogovor pa pridemo do tega, da jih je strah, ali bo njihov otrok zaradi svoje spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete mogoče žrtev med vrstniškega nasilja, v kakšni meri se bo moral_a soočati s homofobijo, trasnfobijo … Vsekakor je za razrešitev konflikta v družini potrebno sodelovanje vseh članic_ov, kar pa ni vedno možno. V tem primeru se pri delu osredotočim na opolnomočenje mladostnice_ka kot npr., kako zaščiti samo_ega sebe v konfliktih, kako lahko poskrbi za sebe – sproščanje jeze, tesnobe …, krepitev socialne mreže, ki je podporna idr. Skozi ta proces se mladostnica_ik opremi s strategijami, ki so ji_mu v pomoč, ko je v komunikaciji s starši ali se znajde v situacijah, ko je žrtev homofobije ali transfobije.
Ali menite, da v Sloveniji potrebujemo varno hišo za otroke in mladostnike_ice?
V Sloveniji se lahko otroci oziroma mladostnice_ki, ki so žrtve nasilja, do 18. leta starosti zatečejo v krizni center. Tudi sicer je sistem naravnan tako, da mladoletnim osebam nudi posebno zaščito s strani države. To ureja več zakonov. Iz sistema pa pogosto »izpadejo« polnoletne_i mladostnice_ki, ki so finančno še odvisne_i od svojih staršev, bodisi ker same_i nimajo dovolj sredstev za preživljanje bodisi ker so dijaki_nje, študentke_i. Dejansko se jih veliko ne more nikamor umakniti in so pogosto odvisne_i od dobre volje prijateljic_ev, ki jim ponudijo prenočišče. Če se osredotočim na našo ciljno skupino, potem lahko potrdim, da vsekakor potrebujemo varno hišo ali stanovanje, ki bi mladostnicam_kom LGBTQ+ omogočalo začasno namestitev in s tem čas ter možnost, da se osamosvojijo.
Svetovalnica na Društvu informacijski center Legebitra
Svetovalnica nudi informacije in možnost pogovora o vprašanjih zaradi spolne usmerjenosti, spolne identitete in/ali spolnega izraza. Namenjena je LGBT-osebam, transspolnim osebam in tistim, ki se s spoznanjem, da je nekdo od bližnjih LGBT-oseba ali transspolna oseba ravno tako soočajo s z vprašanji tako v sebi kot tudi v širši družbi.
Svetovanje poteka v obliki osebnega (ob predhodni najavi in dogovoru za termin), telefonskega in spletnega svetovanja, podpore in opolnomočenja. Odgovore na vprašanja dobite na telefonski številki 01 430 51 44 in elektronskem naslovu svetovanje@legebitra.si.
