Rumeni lakasti čeveljci – I. del

Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci avtorja Aleša Čakša.

Rumeni lakasti čeveljci

Rumena majica, rumene kratke hlačke, rumene luknjičaste dokolenke, rumeni lakasti čeveljci. Počesan na prečko, ponosen na svojo zlato mamico, je korakal vštric zanj ene in edine. Z rahlo nagajivim nasmeškom na obrazu je jemal zajetne korake. Tako srečen ob svoji mamici. Nežen, na prvi pogled krhek, a silovito samozavesten, odločen, da bo živel življenje velikega človeka. Prepričan, da bo nesmrten.

Niti za hip se ni ločil od nje, niti za hip umaknil ročice z njene dlani. Oboževal je svojo mamico. A niti pomislil ni, da jo bo nekoč sovražil, zelo sovražil. Da jo bo želel za vselej mrtvo.

Rojstni dan

Filip je spal v veliki postelji, odkar se je zavedal svojega obstoja. A ne sam, spal je z mamico in babico, na veliki postelji, vedno v sredini. Tako dobro se je počutil, tako miren je bil v zavetju med njima, ničesar ga ni bilo strah. Ti ženski sta mu vlivali pogum in ga obsipavali z ljubeznijo. Vsak dan.

Še posebej je komaj, komaj čakal rojstni dan. Takrat je Filip dobil še več ljubezni, še več pozornosti. Mamica mu je prav vsak rojstni dan kupila velik šopek belih gladiol. Filip je imel neskončno rad gladiole. In čokoladne torte v obliki velikega ježa. Zelo bi bil žalosten, če bi mamica pozabila na torto. Ne, tega ji ne bi kar tako odpustil.

Za sedmi rojstni dan je mamica načrtovala še prav posebno presenečenje zanj. “Lipko, Lipko, vstani, hitro iz postelje,” je mamica nežno zaklicala iz kuhinje, kjer se je že zgodaj pripravljalo za veliko slavje Filipa. Skočil je iz postelje in hitel iskat presenečenje. “Mamica, mamica, kje je, kam si ga skrila? ”, je cepetal in vriskal po starem meščanskem stanovanju, ki ga je babica v Ljubljani kupila, potem ko je prodala vso imetje na dolenjskem podeželju in s cmokom v grlu zapustila staro življenje in se odločila za novo v mestu. “Filip, ne tekaj okoli, saj sem ti povedala, da bo presenečenje, zdrži še nekaj ur do zabave,” ga je mirila mamica, ki je še predobro vedela, da bo do kosila Filip norel po stanovanju, jo vlekel za rokave in moledoval, da mu pove, kaj ga čaka.

Vse je teklo kot po maslu. Torta v obliki velikega ježa je bila v hladilniku, sedem velikih gladiol v vazi sredi mize, devet stolov za povabljene prijatelje iz njegove ulice je bilo razporejenih okrog podolgovate mize. Vse je bilo tako, kot je naročil mamici. Vedela je, da ne sme nikjer zagrešiti, sicer bi se Filip histeričen zaprl v sobo za nekaj ur in jo z razbijanjem po vratih prignal do obupa, solz in popolne žalosti. Ne, tega si ne bi nikoli dovolila. Filipa je imela tako zelo rada, da ga nikakor ne bi pustila na cedilu, sploh pa ne za njegov sedmi rojstni dan. Prvi rojstni dan, odkar je postal šolar.

Ko se je za trenutek izgubila v mislih, kaj vse bi šlo lahko narobe, če bi prizadela svojega sina, je Filip pritekel do mamice in začel vpiti: “Vem, vem, vem, kaj bo presenečenje, očka bo prišel, ja, očka bo prišel. Jaaaaaa, mamica, a ne, očka bo prišel.” Mamica ni zmogla zanikati, ker bi Filipa raztrgalo od radovednosti, kaj bo njegovo presenečenje. “Ja, ja sinko, očka bo prišel, uganil si.” Zaprla je oči in samo upala, da bo tokrat res prišel in da ne bo Filip, kot že toliko rojstnih dni prej, objokan in v besu nagnal prijatelje domov in se do naslednjega dne zaprl v delovni kabinet.

Najboljši na svetu

“Filip Gregor je svetovni prvak! Filip Gregor je svetovni prvak!,” mu je odzvanjalo v glavi, ko se je po nekaj urah norenja in igranja v babičini sobi odločil, da je najboljši na svetu v gimnastiki. Filip je užival v tekmovalnem naboju, rad je imel gimnastiko, rad je gledal mlade gimnaste v akciji. Najraje od vsega pa je fantaziral. Zato se je v babičini sobi na starem fotelju dan za dnem igral gimnasta, skakal po njem, delal stoje in hrepenel po tem, da bi tudi zares bil najboljši gimnast na svetu. Najboljši, ne drugi, ne tretji, samo prvi. Drugega Filip ni sprejemal. “Najboljši sem, najboljši sem,” se je prepričeval in komaj čakal, da bo to povedal svoji najljubši prijateljici in sosedi Kim. Brez nje si ni predstavljal otroštva, igranja na ulici, zganjanja norčij. Kim je morda edina zares vedela, kakšno domišljijo ima Filip, ki včasih sploh ni vedel, kaj je resnični svet, v katerem biva. Velikokrat ga je ustavljala, ko je začel na cesti kazati s prstom na svojega očkata, in ga opominjati, da to niso njegovi očkoti, da ima samo enega in da nihče, ki ga ustavlja na cesti, ni pravi.

Filip si je pogosto domišljal, da so doma strašno bogati. “Kako si lahko bogat,” ga je eno popoldne med igranjem na zelenici za Filipovo hišo prepričevala Kim, “ko pa niti avtomobila nimate.” “Kaj pa sploh imate,” je bila zajedljiva. “Eno malo večje stanovanje in mali vrt, to je vse, kar imate, prav nič posebnega niste,” ni nehala Kim. Filip jo je močno klofnil po licu, jo ozmerjal s prasico in odšel. A ni dolgo zdržal brez njene družbe. Še isti večer jo je skozi okno klical, ko se je s sestro igrala gumitvist. “Kim, oprosti, zelo mi je žal, mi oprostiš?”. “Naj ti bo, Lipko, zdaj pa pridi dol, gumitivist obožuješ, edini fant v ulici.”

Kadar je bila Kim jezna na Filipa, ga ni odrivala od sebe, raje ga je zbadala, češ da je drugačen od drugih fantov v ulici, da je punčkast, nežen, ampak da ga ima vseeno rada. In Filip je čutil, da ga ima Kim res rada, vedel je tudi, da jo ima sam še bolj rad. Včasih je o njej razmišljal cele noči in ni si želel drugega, kot jo poljubiti na lice. “Ona je moja Kim,” se je odločil eno noč, ko se je že izgubljal v spanec.

_________________________________________________________________

Avtor o avtorju

Že kot majhen sem vedel, da bom pisal, najprej kot novinar, potem pa … hm, morda celo knjiga. Leta 1996 sem na FDV diplomiral iz novinarstva, čez dve leti opravil še specializacijo iz komunikologije na University of Amsterdam.

Dolga leta sem delal kot novinar in urednik na Delu, predvsem sem pisal o šolstvu, tudi za Sobotno prilogo. Leta 2008 sem odšel na Finance in začel kmalu urejati modno in lifestyle revijo TRENDI. V tem času sem zelo od blizu spoznal svet modne industrije, ki me je zanimala tako močno, da sem lani spomladi ustanovil svojo modno znamko Alessio. S TRENDI sem končal, ko sem zapustil Finance in šel na samostojno pot.

Zdaj urejam lifestyle revijo Goodlife (izhaja z Delom) in časopis H.I.M. (Večer). Vmes sem naredil prvo kostumografijo za predstavo Artemisia, Srečanje, ki bo doživela premiero leta 2021, pišem pa tudi … avtobiografski roman. Vsebina se mi zdi nadvse primerna za bralke_ce Narobe.si. Morda si bi kdo lahko z mojim pisanjem pomagal_a, si odgovoril_a na kakšno vprašanje, ki jo_ga muči, se lažje odločil_a za homoseksualnost, bil_a bolj odločen_a na poti v življenje geja ali lezbijke.