Rumeni lakasti čeveljci – III. del

Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci avtorja Aleša Čakša.

 

Cerkev

Sedel je na stopnicah hiše in jokal. Neutolažljivo, z glavo med koleni. Še sam ni vedel, zakaj ga je popadla žalost. Morda zato, ker že dolgo ni videl mamice, ki je potovala po Nemčiji z novim moškim? “Prasica, prasica, spet me je pustila samega,” je kričal v svojih mislih, ves zmeden in poparjen. “Zakaj je ni, zakaj me nima več rada,” se je jezen spraševal. Počasi je odtaval po ulici. Hodil je ure in ure, sam, ni vedel kam. In končal v temi lokalne cerkve. Všeč mu je bila ultra moderna krščanska zgradba, dišala mu je, rad je bil čisto sam v njej. V popolni temi. Pogovarjal se je sam s sabo. To je rad počel. Stemnilo se je že, ko je zaslišal, da ga kliče znan glas. Ko je odprl težka vrata cerkve, je prepoznal glas mamice. Odleglo mu je in stekel je domov. “Mamica je spet doma,” je vpil na ves glas. Filip je bil spet srečen.

Mamica

Filipova mamica je bila lepotica. Vselej do potankosti urejena. Oblečena po zadnji modi, naličena, dišeča, krajših kostanjevih las. Rad jo je opazoval, ko se je vsako jutro pred odhodom v službo skrbno uredila, na usta nanesla močno rdečo šminko, obula visoke pete. Komaj je čakal, da sta skupaj peš odšla v šolo. Kako je bil ponosen, ko ga je tako lepa in mlada mamica, preden je odvihral v prostore šole, nežno poljubila na lice.

Mamica je bila po poklicu trgovka, prvo službo je imela v veleblagovnici Nama, kot prodajalka na otroškem oddelku. Pozneje pa se je zaposlila v gostinskem podjetju kot knjigovodja. Prepričan je bil, da je njeno delo strašno pomembno in da dobi zelo veliko plačo. Mamica se je zavedala, da si njen Lipko nemalokrat domišlja, kako bogati da so doma, a mu sanjarjenja ni prepovedovala ali omejevala. Ni se ji zdelo pomembno razlagati, da doma niso premožni in da mamica nima zelo velike plače.

Godilo pa ji je, da jo ima sin tako zelo, zelo rad, da jo malodane obožuje. A Filip je pri mamici nekaj zelo sovražil. Njene ljubimce.

Kim

Filip je ves čas razmišljal o Kim. Srečen je bil, da je bila njegova prijateljica. Vedel je tudi, da je on bolj navezan nanjo, kot ona nanj. Nikakor se ni mogel spomniti, kdaj sta prvič v življenju spregovorila kot soseda. Pomalem je Kim vedno idealiziral. Prepričan je bil, da je najpametnejša punca daleč naokoli, tudi najlepša, najbolj zabavna, najbolj … Vsak dan je komaj čakal, da jo vidi, da je v njeni družbi, da ji izkaže naklonjenost. Kim je bila zelo drugačna od njega. Vsekakor bolj zadržana, ni veliko govorila o svoji družini. Filip je kmalu dojel, da pri njej doma ni vse tako, kot bi moralo biti. Imela je čudno in rahlo zlobno sestro Tiano. Kadar se je igral z njima, ga je bilo vedno strah, da mu ne bo Tiana kaj žalega storila. Bila je precej starejša od njiju, tudi precej razuzdana za njena leta. A Filip je opazil, da jo je imela Kim kljub vsemu rada. Zaradi tega jo je sprejemal tudi sam, še najbolj zato, ker je bila čudaška, nenavadne in čudne stvari pa so Filipa silovito privlačile, pa četudi so ga navdajale s strahom.

Ko sta postala najstnika, si je Filip želel s Kim precej več kot prijateljstvo.

Trst

Ura je bila šest zjutraj. Kim je v okno metala drobne kamenčke. V gosti megli hladnega zgodnjejesenskega jutra ni želela predolgo čakati Filipa, da pride iz hiše, pa še vlak do Trsta bi lahko zamudila. Ko po petih minutah metanja kamenčkov Filipa ni bilo od nikoder, je trikrat glasno zavpila njegovo ime. Spet nič.

Filip je slišal že prvi kamenček, a je zaradi razočaranja dan prej sklenil, da sploh ne bo šel s Kim po nove kavbojke v Trst. Filip si je sam zamislil enodnevni izlet, Kim je skoraj na kolenih moledoval, da gre z njim, saj ni imela nobene želje za konec tedna čez mejo. Mamica pa sploh ni vedela, da je mislil njen Lipko v Trst. Tega mu tudi nikakor ne bi dovolila. Ko je po neprekinjenem klicanju Kim mamica sama odprla okno, je Kim neprijazno zabičala, naj preneha z metanjem kamenčkov in da Filip ne sme nikamor. Kim je besna odvihrala domov, Filip pa se je še bolj jezen pokril z odejo, a ni mogel več zaspati, saj je vedel, da je prizadel svojo najljubšo prijateljico. Si je pa oddahnil, saj ga je mamica rešila, ko je rekla, da sploh ne sme v Trst. Filip mamice niti vprašal ni, ali gre lahko v Trst, s Kim se je s figo v žepu zmenil, da gresta in zlagal se ji je že pred tem, češ da njemu mamica dovoli prav vse.

Rumeni lakasti čeveljci – I. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – II. del >>> 

_________________________________________________________________

Foto: Jure Makovec

Avtor o avtorju

Že kot majhen sem vedel, da bom pisal, najprej kot novinar, potem pa … hm, morda celo knjiga. Leta 1996 sem na FDV diplomiral iz novinarstva, čez dve leti opravil še specializacijo iz komunikologije na University of Amsterdam.

Dolga leta sem delal kot novinar in urednik na Delu, predvsem sem pisal o šolstvu, tudi za Sobotno prilogo. Leta 2008 sem odšel na Finance in začel kmalu urejati modno in lifestyle revijo TRENDI. V tem času sem zelo od blizu spoznal svet modne industrije, ki me je zanimala tako močno, da sem lani spomladi ustanovil svojo modno znamko Alessio. S TRENDI sem končal, ko sem zapustil Finance in šel na samostojno pot.

Zdaj urejam lifestyle revijo Goodlife (izhaja z Delom) in časopis H.I.M. (Večer). Vmes sem naredil prvo kostumografijo za predstavo Artemisia, Srečanje, ki bo doživela premiero leta 2021, pišem pa tudi … avtobiografski roman. Vsebina se mi zdi nadvse primerna za bralke_ce Narobe.si. Morda si bi kdo lahko z mojim pisanjem pomagal_a, si odgovoril_a na kakšno vprašanje, ki jo_ga muči, se lažje odločil_a za homoseksualnost, bil_a bolj odločen_a na poti v življenje geja ali lezbijke.

Tags from the story
Written By
More from Aleš Čakš

Rumeni lakasti čeveljci – IX. del

Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci...
Read More