Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci avtorja Aleša Čakša.
Polsestri
Filip je zgodaj v svojem otroštvu začutil, da je poseben, drugačen, kar zadeva seksualnost. Zgodaj je začutil spolna ščemenja v telesu, zelo se je zavedal penisa, ob dotikih z vrstniki se je hitro vzburil. Nič patološkega in bizarnega, a vedel je, da spolnost čuti in dojema drugače kot vrstniki, ki se, z zelo redkimi izjemami, tega sploh niso zavedali, niti se za to zmenili.
Ko se je oče po dolgem času nenapovedano za kratek čas pomudil na obisku pri matki, domnevno zato, da bi videl sina, je Filipa popolnoma presenetil in vrgel iz tira, saj ga je, brez praznih obljub, odpeljal k sebi domov, da bi spoznal polsestri.
Filip je vedel zanju in razumljivo, da ga je dajala radovednost, kakšni sta. In zdaj se bo kar tako, znenada, zgodilo, da ju bo prvikrat srečal.
Med vožnjo do majhnega mesteca, kjer sta živeli z očetom in njuno mamo, je čutil povišan utrip, od veselja je bil vznemirjen. Zanimalo ga je, ali si tudi polsestri želita spoznati njega … in kmalu presenečeno ugotovil, da si ga je še posebej starejša polsestra (Liza je bila stara mesec dni manj kot on) želela videti. Čutno ga je objela, mlajša sestra Janina tudi, a z manj vznesenosti.
Filip je z odprtimi usti občudoval veliko in sodobno opremljeno hišo, dva lijaka v eni od treh kopalnic pa sta ga povsem ‘dotolkla’. Spraševal se je, ali so doma sploh zares bogati. Po temeljitem ogledu hiše, in potem, ko je spoznal mamo svojih polsester, sta z Lizo sama smuknila v njeno sobo. Filip si ni znal razlagati, zakaj se nista dojemala kot polsestra in polbrat. S tem se več kot očitno nista obremenjavala, saj ni minilo veliko časa, ko sta se začela nežno poljubljati in dotikati. Bila sta si preprosto všeč, Liza mu je bila zanimiva, ker ni bila preveč dekliška in ga je spominjala na Kim, ki je bila tudi čedna, odločna, pogumna punca. S poljubljanjem pa sta hitro prenehala, vedela sta, da to pač ni ‘normalno’. Nekaj časa sta v sobi še besedičila, potem pa je oče Filipa odpeljal domov. Polsester Filip ni nikoli več videl.
Hormoni
Samozadovoljeval se je dvakrat, trikrat na dan. Skoraj vsak dan. Filipa je iz leta v leto bolj seksualno razmetavalo. Ves čas je fantaziral, kako se v postelji mečka in liže z moškimi. Ne s puncami, ne s fanti, s starejšimi moškimi. Še posebej se je vznemiril, ko je prišel na obisk stric Mišo, ki je po stanovanju v Mostah vedno hodil v nogavicah, copat ni prenesel. Filip si ni znal pojasniti, zakaj ga tako vznemirjajo stričeva stopala. Ko jih je zagledal v njegovih nemarnih sivih nogavicah, mu je tič otrdel. Strica ni preveč maral, ker je bil nazadnjaški v razmišljanju in ni maral pevke Blondie. Vedno se je zgražal zaradi nje, češ da je zanikrna pevka. Filip pa jo je oboževal in tisti, ki je ni, je bil črtan s seznama ‘njegovih’ ljudi.
Izjema je bila matka. Ker je vedela, kako ima Filip rad Blondie, se je vzdržala svojih nemogočih in trapastih opazk o njej. Hvala bogu, da je bila Blondie všeč Kim, če ji ne bi bila, bi Filip podivjal. A Kim je že pred časom izginila iz njegovih spolnih fantazij, tam so bili zdaj trdno zasidrani kosmati starejši moški z velikimi oneti. Filip je, ko je pomislil nanje, drkal vsepovsod. V špajzi, v garaži, na drevesu, tudi v svojo najljubšo cerkev je enkrat stekel in se tam v temnem kotu blizu oltarja olajšal. Spremenil se je.
Homoseksualec
Zelo se je spremenil. Po drku, ko zaradi noro vročega poletja eno noč nikakor ni mogel zaspati, je presenečen in tudi precej žalosten ugotovil, da s Kim ni več tako pogosto, kot je bil. Da Kim ni več tisto bitje, brez katerega ne more živeti. Čudno. “Kaj se je zgodilo,” se je vprašal. “Moral bo raziskati tole obsesijo z moškimi,” se je odločil. In si še enkrat zdrkal tiča. In še enkrat … Na trenutke se je sam sebi zdel umazan in perverzen, a je v knjigah, ki jih je bral, tudi v angleščini, prebral, da to ni nič nenavadnega za mlade fante, še posebej, če so homoseksualci. Homoseksualci? Filip je vedel, da bo slej ko prej moral sprejeti to dejstvo. S puncami se je samo pretvarjal, da bi zaprl usta fantom v ulici, ki so ga ves čas zmerjali s pedrom. Tega je bil res sit in samo čakal je, kdaj ga bo kdo v Mostah stolkel. Mulcem z ulice pač ni bilo jasno, kaj pomeni biti drugačen, in kako naporno je lahko, če ti je všeč nekaj, kar naj bi bilo umazano, grdo in česar nihče ne sprejema. A Filipa to ni ustavilo. Oborožil se je z dodatno literaturo, zanimala ga je njegova spolna identiteta in močno je čutil, da s tem zares ni nič narobe.
Rumeni lakasti čeveljci – I. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – II. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – III. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – IV. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – V. del >>>
_________________________________________________________________
Avtor o avtorju
Že kot majhen sem vedel, da bom pisal, najprej kot novinar, potem pa … hm, morda celo knjiga. Leta 1996 sem na FDV diplomiral iz novinarstva, čez dve leti opravil še specializacijo iz komunikologije na University of Amsterdam.
Dolga leta sem delal kot novinar in urednik na Delu, predvsem sem pisal o šolstvu, tudi za Sobotno prilogo. Leta 2008 sem odšel na Finance in začel kmalu urejati modno in lifestyle revijo TRENDI. V tem času sem zelo od blizu spoznal svet modne industrije, ki me je zanimala tako močno, da sem lani spomladi ustanovil svojo modno znamko Alessio. S TRENDI sem končal, ko sem zapustil Finance in šel na samostojno pot.
Zdaj urejam lifestyle revijo Goodlife (izhaja z Delom) in časopis H.I.M. (Večer). Vmes sem naredil prvo kostumografijo za predstavo Artemisia, Srečanje, ki bo doživela premiero leta 2021, pišem pa tudi … avtobiografski roman. Vsebina se mi zdi nadvse primerna za bralke_ce Narobe.si. Morda si bi kdo lahko z mojim pisanjem pomagal_a, si odgovoril_a na kakšno vprašanje, ki jo_ga muči, se lažje odločil_a za homoseksualnost, bil_a bolj odločen_a na poti v življenje geja ali lezbijke.
