Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci avtorja Aleša Čakša.
Sicilija
Filip je vse organiziral. S Sonjo se bosta prek organizacije Most odpravila v Italijo, na otok Pantelleria, v nekakšno delovno kolonijo za študente. Vse, kar sta potrebovala, je bil denar za pot, v koloniji pa je vse brezplačno: hrana, spanje, vodenje, izleti. Odločila sta se, da bosta odpotovala par dni pred začetkom kolonije. Ogledala si bosta Sicilijo, predvsem Palermo, in po nekaj dneh iz Trapanija s trajektom odpotovala na otok, ki je bliže Tuniziji kot Siciliji. Vmes se je Sonja že sprijaznila, da je Filip lahko le njen prijatelj.
Na pot sta šla poleti, z avtoštopom, da malo privarčujeta še pri prevozu. Želela sta si pustolovščine. Na Dolgem mostu sta hitro dobila prevoz do Padove. Tja sta prišla zvečer, prepozno, da bi v temi štopala naprej. Ob avtocesti sta v zavetju bencinske črpalke po tleh razgrnila spalni vreči in do jutra spala kot ubita. Po kavi sta bila z dvignjenim palcem že pripravljena na nadaljevanje poti. Kmalu sta bila v Rimu, zvečer že v Salernu, kjer sta prespala pri tipu, ki ju je pobral v Rimu.
Bila sta brezskrbna, nista se ukvarjala s tem, da bi se jima na poti kaj hudega zgodilo. Filip je imel dobre izkušnje s štopom, sicer je večinoma tako potoval v Sloveniji in na Hrvaškem. Sonja pa tudi ni bila boječka. A v Salernu so ju le opozorili, naj gresta do Trapanija raje z vlakom, ker da na Siciliji zaradi mafije ni dobro štopati.
Naslednji dan sta bila zjutraj že na vlaku in čez nekaj ur v Trapaniju. Tam sta šla na avtobus in v Palermo, kjer sta nekaj dni bivala v starem, a simpatičnem hotelu. Mesto ju je navdušilo, pa čeprav je v starem delu zaradi varnosti na ulicah mrgolelo vojske. Vsak dan sta se hodila kopat na mestno obalo, zvečer sta jedla izvrstno italijansko hrano in se v sobi ob klimi hladila, saj je bilo na Siciliji vroče kot v peklu.
Filip se v Palermu ni mogel upreti svojim nakupovalnim razvadam. Že prvi dan si je moral nekaj kupiti. Izbral je parfum Signoricci oblikovalke Nine Ricci. In ker je bil v Italiji, je moral nujno imeti še espadrilje. Sonja se je iz njega delala norca, češ, da se obnaša kot razvajena punca. V glavo ji je zalučal škatlo od espadrilj. Zaspala sta skregana.
Pantelleria
Pred poldnevom sta s trajektom prispela na otok Pantelleria. Izgledal je fantastično. Ogromno zelenja, predvsem velikanskih kaktusov, krasne hiške ob obali, precej neposeljeno. Afriški vpliv je bilo čutiti povsod: v arhitekturi hiš, vegetaciji, v ljudeh, oblačenju. Njuna nastanitev je bila nekaj kilometrov iz glavnega mesta. S še 12 študenti z vsega sveta so zanje najeli osnovo šolo, ki je bila čez poletje prazna. Punce so dobile eno učilnico s posteljami, fantje drugo. Bila sta edina Slovenca, ob njiju pa še Španec, Švicar, Norvežan, nekaj Italijanov in Američan. Pisana druščina radovednežev. Dobili so vodjo, starejšega Italijana Massima, ki je bil zaposlen v lokalni upravi mesta. Povedal jim je, da bo njihova glavna naloga – čiščenje plaž. Vsak dan od devetih zjutraj do enih popoldne. Štiri ure na 45 stopinjah, 14 dni. Ekipa se je spogledala, malo zamislila in namrgodila, že čez nekaj trenutkov pa je mlade zanimalo, kaj vse bodo jedli in ali je alkohol dovoljen.
Akcija
Zjutraj so v prirejeni zajtrkovalnici s pogledom na morje obedovali in se, ne glede na vročino zunaj, veselili delovnih obveznosti. S čiščenjem plaž bodo pripomogli k večji čistoči otoka, njihovo delo bo koristno. Massimo je druščini naznanil, da bodo na plažah našli marsikaj in da se ne smejo ustrašiti. Po obilnem in zdravem zajtrku z veliko lokalnega sadja so dobili rokavice in delovne pajace. Massimo je določil dva posameznika, ki bosta ostala doma in pripravila kosilo za ekipo, ostali pa so se s kombijem odpeljali do plaž. Že ob devetih zjutraj je bilo 35 stopinj. Filip je užival v pogledih na naravo in morje. Oboževal je morje.
Na plažah so našli neverjetne stvari. Največ je bilo igel, ki so jih odvrgli narkomani, veliko je bilo uporabljenih otroških plenic, pa ostanki starih, zarjavelih avtomobilov, predvsem pa veliko plastičnih odpadkov. Vsi so se strinjali, da so ljudje res packi in da jim je malo mar za čisto naravo. Ob enih, ko so končali s čiščenjem, so bili vsi do konca izmučeni, najbolj zaradi peklenske vročine. Filip je bil odločen, da nikoli več ne vrže na tla ene same smetke. Nikoli! On že ne bo tak pacek, kot so drugi ljudje, še zlasti Italijani. Ko so se vrnili v šolo, je dišalo po italijanski pašti. Miza se je šibila od dobrot, zlasti domače zelenjave. Privoščili so si lahko tudi hladno pivo. Sonja je bila še vsa bleda in izmučena od dela. Filip pa je bil nadvse razpoložen in sestradan. Jedel je za dva, pa tudi več piv je spil kot drugi.
Rumeni lakasti čeveljci – I. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – II. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – III. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – IV. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – V. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – VI. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – VII. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – VIII. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – IX. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – X. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – XI. del >>>
Rumeni lakasti čeveljci – XII. del >>>
_________________________________________________________________
Avtor o avtorju
Že kot majhen sem vedel, da bom pisal, najprej kot novinar, potem pa … hm, morda celo knjiga. Leta 1996 sem na FDV diplomiral iz novinarstva, čez dve leti opravil še specializacijo iz komunikologije na University of Amsterdam.
Dolga leta sem delal kot novinar in urednik na Delu, predvsem sem pisal o šolstvu, tudi za Sobotno prilogo. Leta 2008 sem odšel na Finance in začel kmalu urejati modno in lifestyle revijo TRENDI. V tem času sem zelo od blizu spoznal svet modne industrije, ki me je zanimala tako močno, da sem lani spomladi ustanovil svojo modno znamko Alessio. S TRENDI sem končal, ko sem zapustil Finance in šel na samostojno pot.
Zdaj urejam lifestyle revijo Goodlife (izhaja z Delom) in časopis H.I.M. (Večer). Vmes sem naredil prvo kostumografijo za predstavo Artemisia, Srečanje, ki bo doživela premiero leta 2021, pišem pa tudi … avtobiografski roman. Vsebina se mi zdi nadvse primerna za bralke_ce Narobe.si. Morda si bi kdo lahko z mojim pisanjem pomagal_a, si odgovoril_a na kakšno vprašanje, ki jo_ga muči, se lažje odločil_a za homoseksualnost, bil_a bolj odločen_a na poti v življenje geja ali lezbijke.
